V članku je obravnavana zgodnja slovenščina, tj. južnoslovanski jezik v vzhodnoalpskem in zahodnopanonskem prostoru, ki se je v 11. in 12. stoletju razprostiral od Donave na severu do Jadrana na jugu in roba Panonske nižine na vzhodu. Prikazan je zemljepisni obseg slovanskega jezikovnega prostora v Vzhodnih Alpah, kakor se kaže predvsem v pisnih virih od konca 6. do vključno 12. stoletja. Na osnovi jezikoslovne analize v virih dokumentiranih zemljepisnih in osebnih imen so določene jezikovne lastnosti zgodnje slovenščine, in sicer v prvi vrsti v razmerju do tedaj zemljepisno stičnih slovanskih geolektov na severu (poznejši češčina in slovaščina) in jugu (poznejša čakavščina).