Cilj pričujoče razprave je pokazati na posebnosti grške jezikovne politike na prehodu iz 18. v 19. stoletje, t.j. v odločilnem obdobju za formacijo moderne grške nacije. Grško jezikovno vprašanje, pa tudi vsi predlogi za njegovo rešitev so bili v marsičem odraz štirih različnih družbeno-političnih pogledov na podobo, kakršno naj bi grška družba imela po dosegu neodvisnosti. Na kratko, vprašanje jezika in njegove uradne oblike se je v mnogih pogledih dotikalo izobraževanja: brez jasno določenega, normiranega in standardiziranega novogrškega jezika nista mogli obstajati niti jasno definirana in jasno zastavljena izobraževalna politika ter njeno izvajanje. Ker sta bila omenjena elementa v medsebojno vzajemnem odnosu, je bilo treba najti rešitev, ki bi uspešno pomirila do tedaj nepomirljiva nasprotja. Zato je bil Koraisov predlog t.i. »srednje rešitve«, čeprav je na samem začetku pri svojih nasprotnikih izzval veliko nasprotovanja in obsojanja, v danem zgodovinskem trenutku najbolj sprejemljiv; omogočal je namreč nacionalni konsenz in pomiritev nasprotij.