Ograjena naselja veljajo za škodljivo obliko urbane segregacije, saj so to varovane stanovanjske soseske z ekskluzivno infrastrukturo. Cilj indonezijske vladne politike, povezane z zagotavljanjem cenovno uravnotežene stanovanjske oskrbe, je ustvariti stanovanjske komplekse ali naselja z ekonomsko mešano sestavo prebivalstva, ki spodbujajo interakcijo med družbenimi sloji in zmanjšujejo cedalje vecje socialne razlike. Namen clanka je potrditi pojav družbene interakcije med socialno-ekonomskimi sloji v naseljih z ekonomsko mešano sestavo prebivalstva. Za boljše razumevanje družbene interakcije med stanovalci so avtorji najprej proucili razloge za izbor tovrstne stanovanjske soseske, in sicer za vsak socialno-ekonomski sloj posebej. Za to so uporabili metodo vrednotenja po vselitvi na primeru ograjenega naselja v Cibuburju v Zahodni Javi, ki je znan po dobri kakovosti stanovanjskih sosesk in infrastrukture. Izsledki raziskave kažejo, da je varovanje še vedno glavni razlog za to, zakaj se ljudje odlocijo živeti v tovrstnem ograjenem naselju. Zaradi manjše ekskluzivnosti naselja pa je cedalje manjša tudi pogostost uporabe tamkajšnje infrastrukture in površin, pripadniki posameznih družbenih slojev pa se raje kot s stanovalci istega stanovanjskega kompleksa v naselju družijo s pripadniki istega sloja v drugih stanovanjskih kompleksih, kar se ne ujema s cilji politike cenovno uravnotežene stanovanjske oskrbe.