NUK - logo
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana (NUK)
Naročanje gradiva za izposojo na dom
Naročanje gradiva za izposojo v čitalnice
Naročanje kopij člankov
Urnik dostave gradiva z oznako DS v signaturi
  • Slovenski modernistični roman : doktorska disertacija
    Harlamov, Aljoša
    Doktorska disertacija z naslovom Slovenski modernistični roman je prvi poskus sistematične definicije slovenskega modernističnega romana in njegove postavitve v kontekst širšega (globalnega) ... modernizma. Najprej predstavi formiranje pojma modernizem kot literarnozgodovinske periodizacijske oznake v tuji literarni vedi in pri nas. In sicer so za modernizem kot literarnozgodovinski periodizacijski pojem značilni specifično razumevanje časa (posebna zavest o historičnem, zanikanje ideje progresizma, moderni prostor-čas itd.), specifična forma in struktura, v kateri se izrazijo ideja krize jezika in reprezentacije, specifična vsebina in odnos do sveta, katere osrednje točke so modernistični nihilizem, problematičnost resnice in eksistence ter potlačene vsebine družbe 20. stoletja, specifični subjekt ter specifični družbeno-kulturni učinek, ki ga zaobjemam s pojmom adverzativne kulture. Ob pregledu slovenskih razprav o modernizmu pa opozorim tudi na nerazširjenost rabe pojma modernizem v slovenski literarni zgodovini oziroma njegovo zabrisanost, ki je posledica zlasti pogostega nadomeščanja s specifičnimi slovenskimi termini (ludizem, reizem ipd.) ter oteženega ločevanja od t. i. slovenske moderne. V nadaljevanju po Cǎlinescuju predstavim idejo modernosti kot novega odnosa do časa, zgodovine oziroma neposredne sedanjosti, ki mu lahko sledimo vse od renesanse, to je začetka družbenozgodovinske moderne. Razmerje med slednjo in modernizmom je izredno ambivalentno, pogosto izrazito negativno oziroma antagonistično, vendar pa ob tem izpostavim, da se zgodovinska moderna kot družbeno-zgodovinski kontekst modernizma vpisuje v modernistično literaturo ne le motivno-tematsko, temveč tudi na ravni forme oziroma estetike. Zato podam krajši pregled transformativnih dogodkov, odkritij, izumov, duhovnih spodbud, začetih in zaključenih - družbenih, kulturnih, političnih itd. % procesov, ki so najbolj oblikovali tako specifični odnos modernizma do moderne kot modernizem sam. S pomočjo monografije Astradurja Eysteinssona The Concept of Modernism definiram modernizem kot radikalno zanikanje razmerja med subjektom in zunanjo realnostjo, kakršnega so vzpostavljale tradicionalne literarne oblike in zunajliterarna pragmatična komunikacija. Modernizem na ta način zavzema kulturno funkcijo kritike moderne dobe 260 in njegove humanistične, racionalne ideologije koherence in napredka. Na ravni forme Eysteinsson ta prelom označuje kot "prekinjanje realističnega diskurza", pri čemer mu realistični diskurz pomeni realistično tehniko oziroma pripovedne konvencije realizma, ki so v tesnem stiku s prevladujočimi komunikacijskimi in pragmatičnimi funkcijami jezika oziroma ki se zanašajo na normativni, sporazumevalni jezik. Ker gre za ozki pogled na realizem, sam Eysteinssonovo prekinjanje realističnega diskurza prevrednotim z navezavo na pojem "izguba pripovednosti" Paula Sheehana. Modernistično formo tako razumem kot zabrisovanje zgodbe oziroma razbijanje in deformacijo kavzalne, temporalne in splošne racionalne logike pripovedi v osnovnem smislu, kar modernizem dosega z rabo modernističnih pripovednih postopkov ali širše modernizacijo pripovednega diskurza. Po Paulu Sheehanu izgubo pripovednosti oziroma modernizacijo pripovednega diskurza povežem z antihumanizmom kot kritiko humanistične ideologije modernega subjekta kot gospodarja objektnega sveta in nosilca smisla. Ker pripoved oblikuje in je istočasno osrednje orodje človeške zavesti oziroma njegove subjektivitete pomeni izguba pripovednosti oziroma razbijanje pripovednih konvencij izgubo elementov subjektivnosti. Ta proces zajemam z lastnim pojmom "desubjektivizacije subjekta", kjer gre za odvzemanje oziroma izgubo posameznih lastnosti moderne subjektivnosti: (instrumentalne) racionalnosti, enotnosti, usrediščenosti, (svobodne) volje, smisla ... Subjekt v modernizmu nima več trdne in enotne substance, posledično ni več enotna entiteta, nima (enega) središča, ampak je tok zavesti, fluiden in brezobličen, razpada in se sestavlja; končni rezultat desubjektivizacije subjekta pa je njegova sprememba v ne-subjekt. Modernizem kot posebno literarnozgodovinsko periodizacijsko oznako, kot specifično literarno smer definiram torej s sočasnim prepletom modernizacije pripovednih postopkov in desubjektivizacijo subjekta. Na ta način se modernizem razločuje od tokov slovenske moderne na eni strani, čeprav ga to po drugi strani povezuje z eksistencializmom, ki pa ni samostojna literarna smer, vanj pa lahko v tej perspektivi smiselno vključujemo tudi francoski novi roman. V pregledu družbenozgodovinskega konteksta slovenskega modernizma se sicer pokaže, da se slovenska raba pojma v kontinuaciji z recepcijo slovenske moderne uporablja izredno 261 široko in razmeroma poljubno; vendar pa se je sočasna negativna kritika različnih pojavov literarnega modernizma osredotočala ravno na položaj njegovega subjekta. Ta je pogosto naletel tako na ideološko kritiko s strani vodilnih interpretov in zastopnikov partijske ideologije, kot na kritiko pisateljev in zagovornikov realističnega in "klasičnega" romana ter teorije. Analiza slovenskega modernističnega romana je razdeljena na dva razdelka: slovenski protomodernistični roman in slovenski modernistični roman. Zaradi obsežnosti naloge sem se omejil na letnico 1980, ko naj bi se, kot je ustaljeno v slovenski literarni zgodovini, pojavili že tudi prvi vplivi postmodernizma, kar pričujoča analiza tudi potrjuje, pri čemer elemente postmodernizma najdevam že konec šestdesetih let dvajsetega stoletja, kjer jih je mogoče povezati z ludizmom. Moj nabor torej nikakor ne more pomeniti končnega nabora slovenskega modernističnega romana, temveč prvi poskus določitve slovenskega modernističnega romana, pri čemer sem skušal zajeti čim več del, da bi lahko vključil čim bolj raznovrstne oblike in variante, čeprav sem se moral zaradi omenjene obsežnosti osredotočiti predvsem na tipične primere modernističnega romana. Med protomodernistične romane uvrščam štiri romane, in sicer Nina (1906) ter Milan in Milena (1913) Ivana Cankarja; nedokončani roman Sphinx patria (1910) Vladimirja Levstika ter S poti (1913) Izidorja Cankarja. Slednja modernizem zajemata predvsem tematsko, v prikazu (proto)modernističnega umetnika kot osrednje literarne osebe; medtem ko je zlasti pri Cankarju opaziti modernizacijo pripovednega diskurza, ki pa za posledico še nima določnejše desubjektivizacije subjekta, čeprav so motivi potujevanja in destabilizacije subjekta posebno v romanu Milan in Milena že izraziti. Med modernističnimi romani sem za podrobnejšo analizo izbral 21 romanov; največ dva od posameznega avtorja. Za prvi modernistični roman štejem Zupanovo Potovanje na konec pomladi (1943/1972), ker modernistične značilnosti pomembno določajo interpretacijo romana kot celote, čeprav ne na ravni modernizacije pripovednega diskurza ne na ravni desubjektivizacije subjekta še ne gre za izdelani modernistični roman. Podobno velja za roman Človek na obeh straneh stene Zorka Simčiča (1957). Šele Črni dnevi in beli dan (1958) Dominika Smoleta, s tipičnimi modernističnimi pripovednimi 262 postopki in obiljem modernističnih motivov in tem, ki se prepletajo in součinkujejo v novo vrednost - desubjektivizacijo subjekta, tako predstavlja povsem izdelan modernistični roman. Romanopisje Petra Božiča pomeni stopnjevanje motivno-tematskih značilnosti edinega romana Dominika Smoleta, predvsem z okrepljeno navezavo na kontekst eksistencializma, znotraj katerega obravnava predvsem metafizični nihilizem in nemožnost smiselnega, transformativnega dejanja. Drugi in tretji del trilogije Vladimirja Kavčiča, Od tu dalje (1964) in Onkraj in še dlje (1971) znotraj kronologije slovenskega modernističnega romana zlasti izstopata zlasti z desubjektivizacijo subjekta na ravni pripovednega načina opisa, posebno kronotopa, z vnašanjem fantastičnih, grotesknih in nadrealističnih, že alogičnih prvin, v katerem je opazna navezava na Kafko, manj pa je eksistencialističnih prvin. Opis je osrednji pripovedni način tudi romana Deček in smrt (1968) Lojzeta Kovačiča, v katerem nezanesljiva pripoved povsem zabriše distinkcije med realnostjo in fantazijo; ter reističnih romanov Rudija Šelige, kjer prevladuje navidez objektivni deskripcionizem, v katerem ni mesta za subjektivnost in subjekt. Konec šestdesetih se modernizem že prepleta s postmodernizmom, kot dokazuje roman Na pol poti do obzorja (1968) Dimitrija Rupla, ki v pretežno modernistični roman vnaša ambivalenco med fikcijskim in realnim ter postmodernistično parodijo. Toda hkrati s prvimi pojavitvami postmodernistične estetike romana Hodnik (1969) in Negativ Gojka Mrča (1971) Jožeta Snoja krepita roman toka zavesti, tipični žanr modernističnega romana; medtem ko Don Juan na psu ali Zdrav duh v zdravem telesu (1969) Dušana Jovanovića modernizem znova združuje z realizmom - desubjektivizacija subjekta tako poteka predvsem na motivno-tematski ravni. Poleg Kavčičevega Onkraj in še dlje je Jovanovićev Don Juan na psu edini primer, kjer se procesi desubjektivizacije subjekta že iztečejo v pojav ne-subjekta. Roman Zmote dijaka Tjaža (1972) Florjana Lipuša vnaša v slovenski modernistični roman na ravni desubjektivizacije subjekta mnoštvo jaza, na ravni modernizacije pripovednega diskurza pa večperspektivnost. Moji besi (1972), Harem (1975) ter nekateri drugi, neobravnavani romani Pavleta Zidarja pa so primer esejiziranega romana, ki kvalitetno sicer precej nihajo. Bistveni udarec mojstra An'ana (1978) Francija Zagoričnika je deloma po nastanku zgodnejši, od tod najbrž njegova "eksperimentalna" oziroma "radikalna" podoba, ki 263 dosledneje uresničuje asociacijsko logiko toka zavesti, ki se od druge polovice sedemdesetih sicer krepi, a napolnjuje z novo vsebino. Slednje dokazujeta romana Petintrideset stopinj (1974) Draga Jančarja ter Nož in jabolko (1980) Ivanke Hergold. V obeh je dogajanje zoženo na en sam dan v življenju povprečnega posameznika, študenta oziroma učiteljice, na periferiji, vendar pa dosledna raba notranjega monologa ter drugih modernih pripovednih postopkov, ki sprožijo procese desubjektivizacije subjekta, nima opore v družbeno-kritični in deloma avtobiografski motivno-tematski strukturi.
    Vrsta gradiva - disertacija ; neleposlovje za odrasle
    Založništvo in izdelava - Ljubljana : [A. Harlamov], jun. 2016
    Jezik - slovenski
    COBISS.SI-ID - 61167970

Rezervirajte gradivo na želenem mestu prevzema.

Mesto prevzema Status gradiva Rezervacija
Časopisna čitalnica
prosto - za čitalnico
Velika čitalnica
prosto - za čitalnico
Signatura – lokacija, inventarna št. ... Status izvoda
GS II 0000726588 glavno skladišče GS II 726588 glavno skladišče prosto - za čitalnico
loading ...
loading ...
loading ...

Vnos na polico