V prispevku razvijem v slovenskem prostoru novo metodo književnega pouka, ki jo po zgledu ameriške splošnodidaktične različice flipped learning/flipped classroom in upoštevajoč pri nas uveljavljeno ...poimenovanje imenujem metoda obrnjenega učenja. Ker se zdi primerljiva tako z metodo domačega branja kakor z metodo šolske interpretacije, jo z obema vzporejam in primerjam. Čeprav metoda obrnjenega učenja pri književnem pouku slovenščine na primarni in/ali sekundarni stopnji slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema še ni bila statistično relevantno preizkušana, skušam izpostaviti njene prednosti in pomanjkljivosti.
Izbor kratkih zgodb zadnjih dveh desetletij 20. stoletja z naslovom Cas kratke zgodbe (1998) je pomembno sooblikoval slovensko teoretsko zavest o kratki zgodbi, zato ga tule ne smemo spregledati. ...Tomo Virk sistematicno popise znacilnosti kratke zgodbe in jo teoretsko, zgodovinsko in duhovnozgodovinsko umesti v slovenski prostor ter dokaze, da razmaha te literarne vrste ne gre pripisovati »zgolj ameriskemu vplivu - tam pride do podobnega pojava v sedemdesetih in osemdesetih letih -, temvec brzkone tudi globljim okoliscinam, povezanim na eni strani z 'duhom casa', na drugi pa s posebnostjo literarne zvrsti, imenovane 'kratka zgodba'« (Virk 1998: 291). Poseze po italijanski, spanski, francoski, ruski, nemski (Ruth J. Kilchenmann, Erna Kritsch Neuse) in angloameriski (Poe, Cuddon) literarni teoriji in navaja, da se Kurzgeschichte in short story ne prekrivata povsem, saj nemska literarna veda locuje med novelo in kratko zgodbo, medtem ko ameriska govori predvsem o short story. (Virk 1998: 295) Problem vidi v tem, da nekateri angloameriski literarnovedni prirocniki shortstory razumejo sirse kot novelo (drugi17 spet ne). Sklene, da se zdi short story »himericna mesanica« (Virk 1998: 299) kratke zgodbe in novele, pri cemer se osredotoca tako na naratoloske znacilnosti obeh kratkih literarnih vrst, njun zgodovinski razvoj, zgradbo (zlasti zacetek in konec) kot tudi na duhovnozgodovinske okoliscine, ki naj bi botrovale dejstvu, da v kratki zgodbi »ni ne fabulativne ne 'metafizicne' zaokrozitve, temvec pogosto neka iracionalna nota. Kratka zgodba je zato praviloma bolj 'nihilisticna' zvrst kot novela« (prav tam). To v svojih raziskavah sodobne slovenske kratke proze potrjujeta tudi Alenka Zbogar (2006, 2009) in Blanka Bosnjak (2005): kratka zgodba je ocitno posebna kratka pripovedna vrsta, ki se je razvila iz dediscine short story E. A. Poeja in ki ustreza posebnim duhovnozgodovinskim okoliscinam postmodernega metafizicnega nihilizma in t. i. subjekta pogovarjanja, pasivnega subjekta, katerega edina akcija je pogovor. Alenka Zbogar izpelje primerjavo med kratkoproznim in romanesknim junakom: »Ce torej za romanesknega junaka velja, parafrazirajmo Dusana Pirjevca, da tik pred koncem potovanja spozna, katero pot bi moral ubrati, a je za to ze prepozno, pa subjekt kratke zgodbe vidi nesteto poti, ki se mu zdijo neskoncne. To ga najveckrat tako plasi, da se na potovanje sploh ne poda, ce pa se, mu to ne vlije novih spoznanj. Ne skusa resevati sveta, ker ve, da to ni mogoce, resiti skusa sebe, svoj zivljenjski vsakdan.« (Zbogar 2009: 541-42). Blanka Bosnjak v zgoraj omenjeni knjigi navaja, da je subjekt (akter) sodobne slovenske kratke proze koherenten, ce ima tradicionalno vlogo in je nosilec akcije, ali nekoherenten, tj. razprseni subjekt, kadar se pojavlja v postmodernisticnem, delno pa tudi v ultramodernisticnem tipu slovenske kratke proze (141-43). Blanka Bosnjak v monografiji Premiki v sodobni slovenski kratki prozi (2005) analizira dvesto kratkih pripovedi, ki so izsle po letu 1980. Analizirane zbirke izpod peresa tridesetih avtorjev skusa literarnostilno opredeliti, jih tipologizirati, dolociti znacilnosti narativnega sistema in vloge subjekta v obdobju postmoderne, opaza pa tudi posebnosti v analizirani produkciji, vezani na pravljicne in mitoloske elemente. Ze v izhodiscu potrjuje tezo, da je produkcija izjemno raznolika, neujemljiva v en sam model,7 in ugotavlja, da se v slovenski kratki prozi po letu 1980 pojavljata vsaj dve paradigmi: paradigma »novih literarnih usmeritev«, imenuje jo postmodernisticni tip kratke proze, ter paradigma »preteklih literarnih usmeritev (realizma, eksistencializma, modernizma)« (66-67), ki jo deli na ultramodernisticni, iracionalisticno-misticni in neorealisticni tip kratke proze, slednjega deli se na dva podtipa: minimalisticnega in posteksistencialisticnega. Tipologijo izdela na osnovi domacih teoreticnih izhodisc Franceta Bernika, Mirana Hladnika, Gregorja Kocijana, Janka Kosa, Matjaza Kmecla, Alenke Zbogar in Toma Virka, opira se na naslednja tuja imena: Vladimir Biti, Aleksander Flaker, Dominic Head, Charles E. May, Eleazar M.Meletinskij, Allan H. Pasco, Olga Scherer Virsky, Milivoj Solar, Franz K. Stanzel, Michael Lloyd Trussler, Lucy Ann Wilson. Vloge subjekta in naratoloske analize akterjev, fokalizatorjev in pripovedovalcevega sloga se loteva po zgledih Mieke Bal, Gérarda Genetta in Franza Stanzla. Vprasljiv se zdi pojem neorealizem, ki ga sicer uporablja Mitja Cander v antologiji O cem govoriva s podnaslovom Slovenska kratka proza 1990-2004 (2004),8 ki zajema pisce slovenske kratke proze, rojene po letu 1960, v poetiki katerih prepoznava neorealisticne znacilnosti.9 S pojmom neorealizem poimenuje sodobno slovensko kratko prozo, ki se izmika postmodernizmu in se priblizuje »postdokumentarnim elementom, ki naj podkrepijo vtis pristnosti« (360); v stroki sicer precej kritiziran pojem uporablja tudi Andreja Peric Jezernik (2011). Bosnjakova ga razume kot poseben tip, ki »na stilnem in snovno-tematskem nivoju se zmeraj ohranja pojmovanje realizma, za katerega je znacilno cim bolj realno predstavljanje stvarnosti, ki jo predstavlja tudi cim bolj avtenticna podoba druzbe, socialne stvarnosti, narave in vsakdanjega zivljenja« (2005: 89-90). Gre za besedila, v katerih so ohranjene ze uveljavljene postmodernisticne stilne znacilnosti, snovno in tematsko se nadgrajuje z neorealisticnimi orisi sodobnih urbanih okolij, kot alternativo neorealizmu pa ponudi pojem neoverizem. Andreji Peric Jezernik je neorealizem termin, ki se »zdi primernejsi za oznako minimalizma, saj predpona 'neo-' kaze na inovativnost te literarne usmeritve ... v kontekstu postmodernisticnega pluralizma termin 'neorealizem' razumemo kot oznako, pod katero se skrivajo razlicna razumevanja 'realisticnosti'.« (Peric Jezernik 2011: 63) Alojzija Zupan Sosic10 za sodobni slovenski roman namesto omenjenih pojmov predlaga oznako transrealizem:11 ta se naslanja na prejsnje realisticne smeri, dobiva pa nove razseznosti s prenovljenim polozajem literarnega subjekta, ki ga imenuje nova emocionalnost. 12
The selection of short stories of the last two decades of the twentieth century entitled Cas kratke zgodbe (1998) was significant for forming Slovene theoretical views of the short story, and we ...cannot overlook it. It systematically describes the short story's features and situates it theoretically, historically, and in terms of the Zeitgeist in the Slovene space, demonstrating that the spread of the genre cannot be attributed "only to American influence-a similar thing happened there in the 1970s and 1980s-but instead likely to the global context, connected with the "spirit of the time" and with the uniqueness of the literary genre we call the 'short story' (Virk 1998: 291). He cites Italian, Spanish, French, Russian, German (Ruth J. Kilchenmann, Erna Kritsch Neuse), and Anglo-American (Poe, J. A. Cuddon) literary theory and observes that Kurzgeschichte and "short story" do not entirely correspond. On the contrary, German literary studies strictly differentiate the novella and short story, while American literary studies criticizes this and refers mostly to the short story" (Virk 1998: 295). He thinks that the problem is that certain Anglo-American handbooks of literary studies define "short story" more broadly than "novella" (while others do not).16 He decides that the short story is a "chimeric muddle" (Virk 1998: 299) of the story and novella, while focusing on the narratological features of both short literary genres, their historical development, structure (especially beginning and ending), and the ethos of the time, which might be thought to give rise to the fact that the short story "lacks plot and 'metaphysical' completion, but often has a kind of irrational note. The short story is thus as a rule a more 'nihilistic' genre than the novella" (ibid.: 299). Alenka Zbogar (2006, 2009) and Blanka Bosnjak (2005) confirm this in their research on contemporary Slovene short prose: the short story is clearly a unique short narrative genre that developed as an inheritance of Edgar Allen Poe's short story and that corresponds to the special historical ethos of postmodern metaphysical nihilism and the so-called subject of talking, or passive subject, whose only action is conversation. Alenka Zbogar makes a comparison between the short prose and novel protagonist. If it is true of the novel's protagonist, to paraphrase Dusan Pirjevec, that just as he ends a journey he realizes, too late, which road he should have taken, the subject of a short story sees innumerable paths that seem endless to him. This usually so flusters him that he does not set offat all, and if he does, he learns nothing. He does not try to save the world because he knows it is impossible. He tries to save himself, his day-to-day life. (Zbogar 2009: 541-42) Blanka Bosnjak (2005) observes that the protagonist in contemporary Slovene short prose is coherent when he has a traditional role and carries the action, and incoherent-that is, a diffuse subject-when he appears in a postmodern or sometimes, too, ultra-postmodern kind of Slovene short prose (141-43). Blanka Bosnjak analyses two hundred short narratives from after 1980 in her monograph Premiki v sodobni slovenski kratki prozi (Changes in contemporary Slovene short prose 2005). She attempts to define the styles of the thirty authors whose collections she considers, as well at to offer typologies, determine the features of the narrative systems, the subject's postmodern role, and works' features connected to special fairytale and mythological elements. At the outset she asserts the thesis that the output is exceptionally diverse and not subject to a single model. She concludes that at least two paradigms arose in Slovene short prose after 1980: the paradigm of "new literary directions" (66), which she calls a postmodern type of short prose, and the paradigm of "past literary directions" (i.e., realism, existentialism, and modernism) (66-67), divided into ultra-modern, irrational and mystical, and neorealist kinds of short prose, with the latter further divided into minimalist and post-existential. She develops the typology on the basis of the Slovene theoretical positions of France Bernik, Miran Hladnik, Gregor Kocijan, Janko Kos, Matjaz Kmecl, Alenka Zbogar, and Tomo Virk; she relies on the non-Slovene theorists Vladimir Biti, Aleksander Flaker, Dominic Head, Charles E. May, Eleazar M. Meletinskij, Allan H. Pasco, Olga Scherer Virsky, Milivoj Solar, Franz K. Stanzel, Michael Lloyd Trussler, and Lucy Ann Wilson. Mieke Bal, Gérard Genette, and Franz Stanzl's ideas provide the bases for analyzing the subject's role and narratological consideration of the actors, focalization, and the narrator's style. The concept of neorealism seems questionable, although Mitja Cander employs it in the anthology O cem govoriva (What we talk about), subtitled Slovenska kratka proza 1990-2004 (Slovene short prose 1990-2004 2004).7 The anthology covers short prose writers born after 1960 in whose poetics there are recognizable neorealistic features.8 She terms "neorealism" contemporary Slovene short prose that discards postmodernism and prefers "post-documentary elements that undergird the impression of being present" (360). Andreja Peric Jezernik (2011) is another scholar who uses this widely criticized term. Blanka Bosnjak understands it as a particular type that "preserves the notion of realism, for which the maximally realistic portrayal of reality is key, on the levels of style, plot, and theme, while also presenting reality through an authentic deptiction of society, social reality, nature, and everyday life" (2005: 89-90). These are texts that yet preserve familiar postmodern stylistic features, and in terms of plot and theme are composed of neorealist descriptions of contemporary urban environments. As an alternative to neorealism, Bosnjak suggests the term "neoverism." Andreja Peric Jezernik thinks that neorealism is a term "better suited to denote minimalism, because the prefix 'neo-' indicates innovation in these literary directions...; in the context of postmodernist pluralism, we understand the term 'neorealism' as a designation that encompasses various understandings of 'realistic'" (Peric Jezernik 2011: 63). In place of these names, Alojzija Zupan Sosic9 proposes the word "transrealism,"10 which derives from previous realistic tendencies but acquires new breadth with the altered condition of the literary subject, something she calls "new emotionality."11
Pričujoči tematski sklop je posvečen multimodalnim umetnostnim besedilom, ki bralca nagovarjajo preko besedilnega in ilustrativnega koda, »vsebinsko-oblikovni odnos« (Batič in Haramija 2014: 5) med ...obema kodoma pa v slikanicah vzpostavlja posebno interakcijo. Branje kot simbolno drugo rojstvo pripomore k iznajdevanju in sopostavljanju lastne identitete z drugimi, je pravzaprav stvariteljski in komunikacijski proces, ki posredno vpliva na preoblikovanje vseh deležnikov v bralnem dogodku. Gostujoči urednici sva k sodelovanju povabili avtorice, ki naslovno temo osvetljujejo z različnih zornih kotov.
U radu se definiraju čitalačka sposobnost i književna kompetencija te se svrstavaju među raznovrsne kategorije komunikacijskih vještina i pismenosti koje se sustavno i proceduralno razvijaju u ...nastavi književnosti i jezika (posebno u nastavi književnosti). Čitalačka pismenost je sposobnost učenika da primijene ono što su naučili u školi ili drugdje u svakodnevnom životu; to je sposobnost analiziranja, kritičkog prosuđivanja i prenošenja informacija. Navodimo smjernice za nastavu književnosti da bismo potaknuli razvoj čitalačke pismenosti, kritičkog mišljenja, evaluacije i sintetiziranja na višem stupnju nego što je to slučaj u današnjoj nastavi, poticanjem razvoja čitalačke pismenosti, književne i digitalne kompetencije, kulturalnih i međukulturalnih sposobnosti, sposobnosti stvaranja interdisciplinarnih veza. Istraživanje književnosti i književna kreativnost trebali bi se češće uključivati u nastavu književnosti provedbom problemske nastave. Književnost i jezik će tako olakšati razvoj ključnih vještina (npr. čitalačkih, književnih i digitalnih vještina) uz kulturalne i međukulturalne vještine, omogućiti sposobnost stvaranja međudisciplinarnih veza te poučiti učenike kako kritički razmišljati, evaluirati i sintetizirati (što su sastavnice konvergentnog i divergentnog mišljenja).
AbstractThe article defines reading ability and literary competence and classifies them among diverse components of communication skills and literacy that are systematically and procedurally ...developed in language arts classes (especially literature instruction). Reading literacy is students’ ability to apply what they learn at school or elsewhere in everyday life; that is, the ability to analyze, critically evaluate, and convey information. We provide guidelines for literature instruction to encourage the development of reading literacy, critical thinking, evaluation, and synthesis to a greater degree than the current instruction does, by developing reading ability, literary and digital competence, cultural and intercultural abilities, and the ability to make interdisciplinary connections. Exploration of literature and literary creativity should be more frequently included in literature instruction via problem-based instruction. Language arts will thus facilitate the development of key skills (i.e., reading, literary, and digital skills) in addition to cultural and intercultural skills, and the ability to form interdisciplinary connections, as well as train students in critical thought, evaluation, and synthesis (as a part of convergent and divergent thinking).Key words: creating literature; exploring literature; problem-based literature instruction; reading for and reading with understanding; reading literature.---SažetakU radu se definiraju čitalačka sposobnost i književna kompetencija te se svrstavaju među raznovrsne kategorije komunikacijskih vještina i pismenosti koje se sustavno i proceduralno razvijaju u nastavi književnosti i jezika (posebno u nastavi književnosti). Čitalačka pismenost je sposobnost učenika da primijene ono što su naučili u školi ili drugdje u svakodnevnom životu; to je sposobnost analiziranja, kritičkog prosuđivanja i prenošenja informacija. Navodimo smjernice za nastavu književnosti da bismo potaknuli razvoj čitalačke pismenosti, kritičkog mišljenja, evaluacije i sintetiziranja na višem stupnju nego što je to slučaj u današnjoj nastavi, poticanjem razvoja čitalačke pismenosti, književne i digitalne kompetencije, kulturalnih i međukulturalnih sposobnosti, sposobnosti stvaranja interdisciplinarnih veza. Istraživanje književnosti i književna kreativnost trebali bi se češće uključivati u nastavu književnosti provedbom problemske nastave. Književnost i jezik će tako olakšati razvoj ključnih vještina (npr. čitalačkih, književnih i digitalnih vještina) uz kulturalne i međukulturalne vještine, omogućiti sposobnost stvaranja međudisciplinarnih veza te poučiti učenike kako kritički razmišljati, evaluirati i sintetizirati (što su sastavnice konvergentnog i divergentnog mišljenja). Ključne riječi: čitanje književnih djela; čitanje za razumijevanje i s razumijevanjem; istraživanje književnosti; književno stvaranje; problemska nastava književnosti.
Pregled literarnovednega raziskovanja slovenske kratke pripovedne proze v zadnjem desetletju se osredotoča na monografske publikacije in tiste antologije ter prispevke, ki so pomembno prispevali k ...izoblikovanju sodobne slovenske teoretske in zgodovinske zavesti o kratki prozi. Pozornost je usmerjena na metodološke razlike v obdelavi ter na tuje in slovenske referenčne kroge, iz katerih izhajajo posamezni raziskovalci. Ohranja se tradicionalno zgledovanje po preciznejši nemški literarni teoriji ter se dopolnjuje s sodobnimi evropskimi in ameriškimi referencami.
O slovenski kratki prozi Alenka Žbogar
Slavistična revija,
01/2013, Letnik:
61, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Pregled literarnovednega raziskovanja slovenske kratke pripovedne proze v zadnjem desetletju se osredotoča na monografske publikacije in tiste antologije ter prispevke, ki so pomembno prispevali k ...izoblikovanju sodobne slovenske teoretske in zgodovinske zavesti o kratki prozi. Pozornost je usmerjena na metodološke razlike v obdelavi ter na tuje in slovenske referenčne kroge, iz katerih izhajajo posamezni raziskovalci. Ohranja se tradicionalno zgledovanje po preciznejši nemški literarni teoriji ter se dopolnjuje s sodobnimi evropskimi in ameriškimi referencami.
