The article tackles the function of the narrator in contemporary fiction. After outlining the position of the narrator in classical and post-classical narratology, it analyses several innovative ...approaches to this category as found in contemporary Slovenian novel. The article outlines general determinants of the narrator and attempts at showing that the category is still viable and offers possibilities for systematising. It looks at the narrator in the context of narratology and provides a definition and typology of this category. Given the syncretic character of the category of narrator, the knowledge of its multiple types – not restricted to the ones outlined by structuralist narratology – proves to be fruitful. The wider current definition of the narrator is most concisely outlined in the standard model of communication and consists of such elements as the real author, implied author, narrator, narratee, implied reader and real reader. The model, unlike older conceptualisations, is based on mediation and the activity of the narrator, not on the notion of the narrator as the speaker.
Ker je govor v literarni pripovedi le simulacija v smislu literarizacije (idealizacije ali stilizacije) pravega oziroma resnicnega »predliterarnega« govora, si sodobna pripovedna teorija ne prizadeva ...samo analizirati njegove referencnosti oziroma vsebine (kaj), pac pa predvsem tehnike, nacine in oblike (kako) posredovanosti tega govora, ki so tudi osnova za locevanje vrst govora. Ne bom navajala njihovih zgodovinskih razseznosti, ampak bom rajsi vzporejala naslovne pojme in opozorila na podobnosti in razlike med njimi. Zacela bom z dialogom in monologom, ki vsebujeta (od vseh stirih) najvec pomenskih odtenkov. V ozjem smislu se pojem dialog uporablja za govorne izmenjave med liki v drami, pripovedi ali pesmi, v sirsem smislu pa se terrain uporablja za tip literarnega, znanstvenega ali politicnega diskurza, v katerem se pomensko jedro odpira mnozici osmisljevanj in vlogi drugega/drugosti. Izhodisce - dialog kot izmenjava izjav med govorci v ozjem smislu ter vkljucevanje medbesedilnih in ideoloskih razmerij v sirsem smislu - velja tudi za monolog. Tako je monolog v ozjem smislu diskurz enega govorca, naslovljen nanj in brez pricakovanja naslovnikovega odgovora (Wales 1989: 305) ali izjava z enim aktivnim udelezencem ne glede na prisotnost ali odsotnost pasivnih udelezencev (Danow 1997: 156). K sirsemu razumevanju monoloskosti in dialoskosti je najvec prispeval Mihail Bahtin s teorijo dialoskosti (dialogizma) ali polifonicnosti. V njej je dialoskost vkljucevanje intertekstualnih (dialog literature z literaturo) in ideoloskih (posebni jezik romana odraza poseben pogled na svet) razmerij, monoloskost pa odsotnost pripravljenosti za komunikacijo med liki, idejami, perspektivami in druzbenimi raznolikostmi; dialoskost je torej odprtost za druge in naravnanost na drugost, a monoloskost zaprtost vase, samozadostnost in dogmaticnost. Bolj od te uveljavljene teze o monoloskosti kot nasprotju dialoskosti se zdi za interpretacijo pripovednih besedil tvorna Bahtinova dolocitev obeh, v kateri razlaga dialog kot eno izmed kompozicijskih oblik dialoskega ali monoloskega govora. Po njegovo je vsaka replika sama po sebi monoloska, medtem ko je monolog vedno del daljsega dialoga oziroma izhaja iz njega (Danow 1997: 157). Monolog je torej posebna oblika dialoga, katere strukturaje dialoska in obratno: dialogje sestavljen iz vec monologov. Ne samo povecan delez govornih odlomkov, tudi sam nacin pripovedovanja, ki je v zadnjih desetletjih mocno zaznamovan z govorno (in v tem smislu »neknjizno«) strukturo, me je napeljal k razmisljanju o krovnem terminu za razlicne nacine posredovanja govora in s tem k »izvirni« resitvi: opredelitvi posredovanja govora kot ubeseditvenega nacina. Odlocitev za »nov« terrain - posredovanje govora - je smiselna tudi zato, ker je govor tesno povezan se z drugimi pripovednimi prvinami, kot so pripovedovalec, fokalizacija2 in literarna oseba, v katerih je osrednja prav teznja posrednistva (posredovanja, mediacije) govora, misljenja, sanj, vizij in halucinacij oziroma zavestnih in nezavednih stanj cloveka ali antropomorfnega sredisca. Posredovanje govora razumem kot tretji ubeseditveni nacin, ob pripovedovanju in opisovanju. Pri delitvi na tri ubeseditvene nacine se navezujem na besediloslovno izhodisce Beaugranda in Dresslerja (1992: 129), ki sta besedila delila glede na vlogo in ucinek ter jih tako razvrstila v tri vrste: opisna, pripovedna in argumentativna besedila. Sama upostevam pri delitvi treh ubeseditvenih nacinov - pripovedovanje, opisovanje in posredovanje govora - tudi strukturo in namen besedila, zato namesto argumentiranja3 kot tretjega ubeseditvenega nacina predlagam posredovanje govo1 ra. Tretji ubeseditveni nacin bi lahko, podobno kot v angloameriski literarni vedi, imenovali tudi predstavitev govora {speech representation), saj se skozi pripoved predstavlja govor na razlicne nacine, vendar se zdi posredovanje natancnejsi izraz za literarno posrednistvo med govorjenim in pripovedovanim, pri katerem se v pripovedni okvir ne posreduje samo govor, ampak tudi notranji (psihicni) pojavi preko pripovednih posrednikov, kot so pripovedovalec, fokalizator (ozariscevalec) ali/in literarna oseba. Pridruzujem se izhodiscu Monike Fludernik o pisnem jeziku, ki ne bo nikoli zmogel celostno reproducirati ustnegajezika. Utemeljila gaje z razlago razmerja govor-pripoved: jezik (in s tem tudi govor)je medij pripovednega besedila in istocasno del fikcijskega sveta, ki ga ustvarja pripoved, saj je jezik sredstvo, s pomoejo katerega osebe v pripovedi komunicirajo med seboj. Jezik in govor sta po njenem mnenju tako pomembna, da se prav zaradi njiju lahko bralci zavedamo prisotnosti likov in pripovedovalcev. Brez jezika ni literarnih oseb: celo zivalski protagonist! v pripovedi uporabljajo govor, saj bi v nasprotnem primera umanjkala bistvena kvaliteta, ki jo protagonist! v pripovedi morajo imeti - antropomorfna eksistenca (Fludernik 2009: 64-65). Govor junakov je tako umescen na raven, ki je podrejena pripovedi, kar potrjuje trditev, da je pripovedni diskurz primarna raven pripovedi, zato Wolfson (1982 v Herman, Manfred Jahn, Marie-Laure Ryan 2008: 559) neposredni govor v pripovednem besedilu oznaci za pripovedno (retoricno) strategijo v okviru pripovedovalca. Skozi to izhodisce bomo ugledalí vse poskuse po avtenticnosti govora (izjema so t. i. dialoski ali konverzacijski romani, v katerih je govor prevladujoci ubeseditveni nacin, npr. Prevara Philipa Rotha) kot del procesa, v katerem pripoved nadzira to, kar je predstavljeno, in odreja njeno obliko (premi govor, odvisni govor, prosti odvisni govor), ko jo »posreduje« pripovednemu procesu; prav zato se zdi odlocitev za terrain posredovanje govora smiselna. Seveda je trditev o podrejenosti govora in superiornosti pripovedi potrebno osvetliti skozi spekter eklekticnosti pripovedi in v duhu postmoderne sinkreticnosti razmisljati o tesni povezanosti in prepletenosti ubeseditvenih nacinov (v nasem primeru pripovedovanja in posredovanja govora), se posebej pa povezanosti govora in misljenja. To povezanost poudarja npr. monografija Urosa Mozetica Problem pripovednega gledisca in zariscenjapri prevajanju proznih besedil (2000), v kateri se je avtor naslonil na Shortov koncept predstavitve govora in misli v pripovedi in ga prenovil s predlogom »ukinitve« locevanja na govor in misljenje. Povezovanje govora in misljenja se zdi povsem logicna, uveljavljena ze v studijah Piageta in Vigotskega, ceprav je v nasprotju z uveljavljeno prakso postklasicne naratologije angloameriskega podrocja.
V Sloveniji je po letu 2000 zelo naraslo število romanov in literarnozgodovinskih prispevkov o njih. Zaradi preglednosti sem v študiji upoštevala mesto objave, tj. osrednje slovenske in tuje ...znanstvene revije, monografije in monografske zbornike;Ž pri natančni analizi posameznih prispevkov pa še kriterij znanstvene pronicljivosti, ki ga poleg običajnih znanstvenih meril sestavljajo sintetičnost, sistematičnost, kompleksnost in kreativnost oz. inovativnost. S širšega seznama literarnozgodovinskih razprav o romanu, navedenih v bibliograŽfiji, sem izbrala in analizirala ožji primerjalni kontekst enajstih razprav, med njimi monografska zbornika Slovenski roman in Sodobna slovenska književnost (1980-2010), monografije Alojzije Zupan Sosič Zavetje zgodbe: Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja, Robovi mreže, robovi jaza: Sodobni slovenski roman, Na pomolu sodobnosti ali o slovenski književnosti in romanu, Silvije Borovnik Književne študije: O vlogi ženske v slovenski književnosti, o sodobni prozi in o slovenski književnosti v Avstriji in Mirana Hladnika Slovenski zgodovinski roman.
Nadaljevanje ali vzporednico ferninisticne naratologije predstavlja naratologija druibenih spolov, irnenovana tudi naratologija spolne identitete. ll Naratologija druibenih spolov je delno otrok ...feministicne naratologije, ki se je po letu 1990 obrnila k splosnejsirn usrneritvarn spolne identitete. Ze ferninistke same so raziskovane poetike poimenovale spolnoidentitetne (gender poetics), v zadnjih dveh desetletjih pa se (druibeni) spol ni konceptualiziral samo kot predeksistencni pogoj za recepcijo, ampak tudi kot besedilni uCinek (HERMAN 20082: 198). Medtem ko so se zgodnje ferninisticne studije usrnerile na literarna besedila zensk, raziskuje naratologija spolne identitete po letu 1990 dinamiko konstrukcije spolne identitete v moskih in ienskih tekstih ter besedilih ostalih12 spolov. Sodobna femisticna naratologija oz. postfeministicna naratologija in naratologija druzbenih spolov irnata veliko skupnih lastnosti: presegli sta klasicni (biologisticni) spolni binarizern, prenehali raziskovati »zensko pisavo« in se preusrnerili v analizo sirsih dirnenzij, tj. spola, spolne identitete ter spolnosti. Najvec zaslug za zasuk post/ferninizrna v srner spolne identitete irna Judith Butler, na podrocju naratologije pa Susan Lanser ter Vera NUNNING in Ansgar Niining. Medtern ko je prva trdila, da je spol ze identiteta, spolna identiteta pa ni podvrz.ena sarno spolni in rasni, ampak tudi eticni in kulturni razliki (ZUPAN SOSH' 2006: 269), sta Niiningova rnenila, da bo teorijo pripovedi nadornestila spolnoidentitetno zasnovana analiza, obogatena z interpretacijo besedil in natancnirn branjern. Najpornernbnejsi prispevek Butlerjeve, ki je vplival tudi na naratologijo druibenih spolov, je prevrednotenje pojrna spol. Druzbeni spol je bil ze pred njenirni ugotovitvarni razurnljen kot predmet kulturnih in zgodovinskih sprememb, spol pa se je se vedno obravnaval kot trdna kategorija. Ravno zadnjo trditev je prevrednotila: ne sarno druzbeni spol, ampak tudi spolje druibeni konstrukt, ne pa preddiskurzivno dejstvo; oba sta procesa in ne rezultata. Njeni bistrournni uvidi so pornagali k vkljuCitvi postlferninisticne naratologije v kontekst naratologije druzbenih spolov, kije srniselna pray zaradi raz- siritve znanstvenega polja. Medtern ko so se zgodnje ferninisticne studije usrnerile na literarna besedila zensk, raziskuje naratologija spolne identitete dinarniko konstrukcije spolne identitete v rnoskih in zenskih tekstih. Ce je ferninisticna naratologija upostevala druzbeni spol kot predobstojeCi pogoj recepcijskega procesa, ga razurne naratologija spolne identitete kot besedilni uCinek Scasorna sta interdisciplinarnost preucevanih besedil in sodobno razurnevanje teorije terrnin naratologija nadornestila s terrninorn teorija pripovedi, ki se pogosto usrnerja na vprasanja odnosa pripovedovanja do posarneznih identitetnih skupin (razdeljenih glede na spol, raso, nacionalnost) ali do dolocenega tipa diskurza. V zadnjih treh desetletjih, v obdobju postklasicne naratologije, se je povecalo znanstveno zanirnanje za pripoved in njeno teorijo; internacionalizacija in interdisciplinarizacija preucevanja in poucevanja pa je vplivala na popularnost naratologije, poirnenovane kar renesansa teorije in analize pripovedi (Richardson 2000; Nlinning 2002). Povezovalnost je ornog°Cila naratologiji, da v 21. stoletju ni sarno zazivela, pac pa se je popolnorna razcvetela (FLUDERNIK 2009: 12), razcvet razlicnih pristopov, metod in srneri ob koncu prejsnjega stoletja pa je vplival na delitev naratologije na klasicno in postklasicno. Razlogi za razcvet teorij pripovedi so razlicni, ornenila born Ie najbolj znane. Eden od njih, episternoloski, je navezan na »odlocujoco potezo« cloveka kot rnislecega bitja, katerernu predstavljata zgodba in pripoved osrednji naCin osrnisljanja in ubesedovanja sveta. Drugi razlogje ozje narave in se dotika bistvenih dolocnic postrnoderne, ukinitve rneja rned zgodovino in pripovedjo, nezaupnico racionalnernu/ znanstvenernu diskurzu ter zgodbarski princip stevilnih podr°Cij in disciplin. Tretji razlog pojasnuje renesanso pripovedi ali »pripovedni obrat« z narascaj°Cirn 6 teoretskirn zanirnanjern za splosna vprasanja pripovedi in vzpostavitev pripovedi kot raziskovalnega predrneta v stevilnih strokah in disciplinah. Zadnja uterneljitev razcveta naratologije je vezanana dejstvo, daje teorija pripovedi lahko ponudila literarni vedi in ostalirn strokarn dobro strukturiran, sisternaticni teoretski pristop in izdelan nabor analiticnih kategorij ter modele za opis pripovednih pojavov, vlog in uCinkov. Izkazalo se je, da drii SOMMMERJEVA (2004: 6) trditev, kako lahko naratologija deluje kot uporaben teoretski vrnesnik rned pripovednirni strukturarni in interpretativnirni pristopi. K sirini raziskovanja teorije pripovedi pristevarno tudi analizo pripovedi, literarne in neliterarne, in interpretacijo pripovednih besedil, ki jih je vcasih tezko razrnejiti rned seboj, saj se je naratologija ze rodila iz ukvarjanja s povsern konkretnirni besedili. Razcvet naratologije v postklasicni naratologiji izrnika teorijo enoviti disciplini, razlicne teorije pa so naklonjene sinteticnernu povezovanju literarne vede z druiboslovjem, naravoslovjem, vedi 0 medijih inkomunikoloskih studijih, popularni psihoterapiji, medicini in poslovno-organizacijskim vedam (KORON 2009: 3-9).
Koronova poskusa svoje ugotovitve zasidrati tudi z literarnoteoreticnimi koncepti, kot so pripovedovalka, implicitna avtorica in naslovljenka. Raziskave pripovednih prvin so tisto podrocje, ki je v ...Sloveniji najmanj projicirano na romaneskne analize. To vrzel je uspesno zapolnil Aljosa Harlamov s studijo Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu (2010). Nezanesljivi pripovedovalec je pripovedna prvina, ki je zelo uporabna za analizo sodobnih romanov, a je v slovenski literarni vedi se neizkoriscena.12 Harlamov jo opredeli z zdruzitvijo dveh tipologij nezanesljivega pripovedovalca, ki ju je mogoce medsebojno povezati. Prva ima za podlago psiholoske izvore pripovedovalceve nezanesljivosti (omejeno znanje, osebna vpletenost oz. prizadetost, vprasljiva vrednostna shema), druga pa nezanesljivost deli glede na to, katero tipicno izjavno dejanje prizadeva (porocanje, interpretacijo ali razlaganje in vrednotenje ali presojanje). Obstajajo torej trije tipi nezanesljivega pripovedovalca: nezanesljivi razlagalec, nezanesljivi porocevalec, nezanesljivi presojevalec in kombinacije vseh treh. Pri izdelavi tipologije se je Harlamov zgledoval po tezah Rimmon Kenanove, Hermana, Jahna, Ryana ter Nünningovi tezi o implicitnem avtorju in Zerweckovi trditvi o bralcu kot historicni in kulturni determinanti - vsi omenjeni so najvecje avtoritete na podrocju teorije pripovedi. Avtorjeva izdelava tipologije ni samo inovativna, ampak je tudi uporabna, kar je potrebno posebej pohvaliti, saj literarnoteoreticni diskurz lahko projiciramo13 na literarno gradivo. Tako je prvi pripovedovalec projiciran na roman Zorana Hocevarja Porkasvet, drugi na Balerina, Balerina Marka Sosica, tretji pa na Opoldne nekega dne Vinka Möderndorferja. Razprava je zapolnila primanjkljaj klasicnih raziskav pripovednih prvin, kakrsna je pripovedovalec, v slovenski literarni vedi. Najpomembnejsi se zdi Slovenski roman, zbornik mednarodnega simpozija Obdobja 21 (2003), ki sta ga uredila Miran Hladnik in Gregor Kocijan na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. V njem je sodelovalo 76 avtorjev, skoraj vsi uveljavljeni strokovnjaki za slovenski roman v Sloveniji in tujini, generacijsko in metodolosko raznorodni. Prej tako sistematicnega raziskovanja slovenskega romana ni bilo. Razlicnost podrocij je razvidna iz naslovov tematskih razdelkov: Slovenski roman v 19. stoletju, Ivan Cankar in sodobniki, Zensko vprasanje in Zofka Kveder, Zanri, Sodobni roman, Teorija, Jezik, Slovenski in evropski roman, Slovenski in juznoslovanski roman, Slovenski roman in anglescina,4 Bralci romana in druge discipline. Glede na stevilo prispevkov so izstopajoca podrocja zanri (trinajst prispevkov), po deset prispevkov pa zavzemata sodobni roman ter slovenski in evropski roman. Prevladuje zanimanje za zgodovinsko dimenzijo literarnega sistema in med romanesknimi zanri za zgodovinski roman; med pogosteje obravnavanimi zanri so se avtobiografski in biografski roman ter kriminalka. Kot se za mednarodne zbornike spodobi, je najvecja kvaliteta Obdobij 21 skoraj tretjinski delez tujih raziskovalcev, ki prinasajo v slovensko literarno vedo pogled drugega in reference mednarodne znanosti. Posamezne studije so inovativna spoznanja posredovale na nov, tudi metodolosko kreativen nacin: Alenka Koron, Roman kot avtobiografija; Marko Juvan, Fikcija in zakoni; Irena Novak Popov, Lirizacija romana; Jola Skulj, Forma romana in slovenski modernizem; Marija Mitrovic, Roman Vladimirja Bartola in Otto Weininger. Prva monografija, Zavetje zgodbe: Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja (2003), se je posvetila slovenskemu romanu v devetdesetih letih prejsnjega stoletja skozi zanrske in tematske razdelke. Razdeljena je na dva dela; teoreticni obravnava razmerje med romanom in zgodbo, vrstno identiteto in roman v slovenski literarni vedi, analiticni pa posamezne romane po naslednjih razdelkih: modificirani tradicionalni roman v devetdesetih letih, fantastika in sodobni slovenski roman, pokrajinska fantastika, pravljicni, antiutopicni, zgodovinski, kriminalni, potopisni, ljubezenski roman in roman s kljucem ter tematiko obrobnezev, posebnezev in slehernikov. Temeljna spoznanja, objavljena v prvi monografiji, se v dopolnjenih razlicicah ponovijo tudi v obeh naslednjih, v Robovih mreze, robovih jaza: Sodobni slovenski roman (2006), in Na pomolu sodobnosti ali o slovenski knjizevnosti in romanu (2011). Tako je npr. termin modificirani tradicionalni roman prevladujoci pripovedni model najnovejsega slovenskega romana, definiran v vseh treh monografijah kot model, ki se zgleduje po tradicionalnem romanu, preoblikujejo pa ga trije izvori modifikacij, ki so zanrski sinkretizem, prenovljena vloga pripovedovalca in vecji delez govornih odlomkov. Pridruzujejo se mu se trije »novi« termini, ki so literarni eklekticizem, nova emocionalnost in transrealizem. Ce je prva oznaka poimenovanje za spreplet razlicnih pojavov in vplivov, je druga povezana z identiteto pripovednega subjekta, tesno pripetega na nov tip custvenosti. To je custvenost posebnega postmodernega spleena, umescena med malo oz. intimno temo, spolne vloge, stereotipe, ne/fleksibilne identitete, ljubezenske zadrege, novoveski hedonizem in humorno-ironicno-parodicno ozavescenost vsega nastetega.
The most significant publication in genre studies of the novel is Miran Hladnik's monograph Slovenski zgodovinski roman (2009), the only example of an empirical study of the novel genre in Slovenia. ...The book is differently structured than its antecedent, Slovenska kmecka povest (The Slovene rural tale 1990), for the historical novel itself is not based on a firm deep structure. Hladnik (2009: 354) defines10 it as a work about historical facts and having other genre markers-for instance, events cannot occur in the author's lifetime and the work must be over ten thousand words long. In the introduction (1009: 7), he offers for critical consideration the fact that the book is based upon an Internet database11 and as such is a "translation" into literary discourse, as well as the fact that he organizes the materials on a unified principle; however, he acknowledges its arbitrariness and it thus does not cause him great difficulties. The general part of the book comprises the chapters "Kaj izvemo o zgodovinskem romanu od drugih" (What can we know about the historical novel from others), "Kaj so pisali o zgodovinskem romanu doma" (What has been written about the historical novel in Slovenia), "Nemski zgodovinski roman" (The German historical novel), and "V katerih casih se dogaja slovenski zgodovinski roman" (Times in which the Slovene historical novel is set). Hladnik takes up the analyses of novels differently than is customary-not by author or text, but according to a classification based on temporal setting, genre type, and Slovene-foreign relations. Therefore, information on a single author or novel is spread over many chapters, as are the storylines from the novels and tales discussed. The remaining chapters are entitled "Zanrski tipi" (Genre types), "Zanrske lastnosti" (Genre characteristics), "Production" (Origins), "Predhodniki in sorodniki" (Predecessors and related works), "Modeli soocanja s tujim in strategije nacionalnega prezivetja" (Models of confronting the foreign and strategies for national survival), "Bibliografije" (Bibliographies) and "Povzetki pripovedi" (Summaries of the narratives). Slovenski roman, a collection from the international symposium Obdobja 21 (2003), appears to be the most important. Miran Hladnik and Gregor Kocijan at the Department of Slovene, Filozofska fakulteta in Ljubljana, edited it. Seventy-six contributors of different generations and methodological persuasions took part-almost all of them accomplished scholars on the novel in Slovenia and abroad. It was the first such systematic exploration of the Slovene novel. The variety of sub-disciplines is evident from the names of the thematic divisions: "The Nineteenth-Century Slovene Novel," "Ivan Cankar and His Contemporaries," "The Woman Question and Zofka Kveder," "Genres," "The Contemporary Novel," "Theory," "Language," "Slovene and European Novels," "Slovene and South-Slav Novels," "The Slovene Novel and English Language,"5 "Readers of the Novel," and others. Interest in the historical dimension of the literary system dominates, and among novelistic genres in the historical novel. The most discussed genres are the autobiographic and biographic novel and the crime novel. As befits an international collection, a notable quality of Obdobja 21 is the almost one-third portion of foreign scholars, who bring an outside perspective and international scholarly references to Slovene literary studies. Certain studies furnished innovative findings in a new, including methodologically creative fashion: Alenka Koron's "Roman kot biografija" (The novel as biography), Marko Juvan's "Fikcija in zakoni" (Fiction and the law), Irena Irena Novak Popov's "Lirizacija romana" (Lyricization of the novel), Jola Skulj's "Forma romana in slovenski modernizem" (The form of the novel and Slovene modernism), and Marija Mitrovic's "Roman Vladimirja Bartola in Otto Weininger" (Vladimir Bartol's novels and Otto Weininger). The collection from the international symposium Obdobja 29 (2010) edited by Alojzija Zupan Sosic and entitled Sodobna slovenska knjizevnost (1980-2010) (Contemporary Slovene literature, 1980-2010) features an exhaustive review of research into the novel between 1980 and 2010. Although the symposium dealt with many areas, as might be expected, more than one-third-to be exact, twenty of fifty-nine-of the contributions had to do with the contemporary Slovene novel. Here again researchers devoted themselves to genres, the place of the Slovene novel in the context of world literature, and various thematic sub-disciplines in the framework of analyzing individual novels. In comparison with Slovenski roman, in this collection we observe a number of less thorough studies of the novel, which is partly a result of the mandated briefer article length (six pages) and absence of some methods and approaches-for instance, comparative analyses, consideration of historical trends, interpretive analyses, axiological analyses, and semantic methods. Again I would note the share of foreign scholars, who introduce into Slovene literary studies a different perspective and new discoveries, both analytical and methodological, and in particular Andrej Leben's "O 'zrelih receh' in drugih stvareh Lojzeta Kovacica" (On "ripe things" and other matters in Lojze Kovacic), Vanesa Matajc's "Dominanta casa in dominanta prostora v sodobnem slovenskem romanu" (The temporal dominant and the dominant of space in the contemporary Slovene novel), Katja Mihurko Poniz's "Mesto kot literarni lik v treh sodobnih slovenskih romanih" (The city as a literary figure in three contemporary Slovene novels), Bozena Tokarz's "V mrezi domisljije, asociacij in spominov ali o prozi Vlada Zabota" (In a web of fantasy, associations, and recollections, or the prose of Vlado Zabot).
George Steiner, a connoisseur of European literature, reflects on contemporary literature in the following words: “I feel that, due to the torrential flow of challenges linked to political barbarism ...and technocratic slavery, we shall not find our way to the fact of our homeless state, our forced exile from the core of humanity, if we do not reexperience life’s meaning in text, music, or art.”¹
Not unlike other European literary scholars, Steiner’s observations echo the current state of mankind. My own observations on recent Slovene literature will be similar; because contemporary Slovene literature arose at a time of great sociopolitical
PDF
