This article focuses on Cankar's novel Gospa Judit, exploring the connection between the text's main innovations and its inherent fragments of Nietzschean philosophy. These innovations-i.e., ...syncretism of genres, essayisation (discursivity), interweaving of two first-person narrators, a female protagonist, as well as an evaluative criterion or satirical polemic, and autobiography as the main poetical principle-were examined from the perspective of the nuclei of Nietzsche's philosophy: morality, will to power, individuality, autobiographicality, and yearning. A Nietzschean approach of adopting a moral framework is analysed as a critique of the nation's morality, while the will to power is perceived as a trait of a distinct individuality or autobiography. Finally, the work is analysed as the mirror of society.
Ivan Cankar je vrednotenje književnosti razlagal kot nujno določilo literarnega sistema in upošteval kriterije literarnosti v vseh romanih, saj se ni prilagajal didaktičnosti, pragmatičnosti, ...ideološkosti in hedonističnemu principu zabave. Sam je vrednotil tudi svoje romane: od treh primerjanih romanov v tej razpravi, Hiša Marije Pomočnice, Gospa Judit in Križ na gori, je zadnji najmanj kvaliteten in prilagojen širši publiki, kar je priznal tudi avtor. Neinovativnost karakterizacije se je namreč izneverila ustvarjalni razdiralnosti in delno tudi večpomenskosti, pomembnim kriterijem literarnosti. Tako je lik Hance, ponižne in vitalistične, s tradicionalno podobo ženske in optimističnim koncem romana ustrezal takratni publiki s pretežno trivialnim okusom. Hanca sicer ni klasični femme fragile, secesijska obdelava spolnega stereotipa ženska-hišni angel, saj je kljub svoji fizični šibkosti notranje močna in zna izpeljati pobeg iz konvencionalnega okolja, a je njena vloga vseeno preveč svetniško materinska. Cankar se je njene delne stereotipizacije zavedal, saj je v istem letu ustvaril povsem drugačne, nekonvencionalne ženske like v romanih Hiša Marije Pomočnice in Gospa Judit, ki sta tudi njegova najkvalitetnejša romana.
Raziskava spolnih stereotipov v treh slovanskih romanih je dvodelna: prvi del predstavi spolne stereotipe, drugi pa se ukvarja z njihovo analizo in interpretacijo v naslednjih romanih: Filio ni doma ...Berte Bojetu, Kot da me ni Slavenke Drakulić in Temna ljubezen Alexandre Berkove. Študija je nakazala, da so ključne kategorije za sodobni pristop k spolnim stereotipom androginost, fantazma, performans in kritika mizoginije, za spolne stereotipe v (obravnavanih) romanih pa je usoden globalni spolni stereotip – moški je glava in ženska je srce. Njegova nevarnost je v Filio ni doma prepoznana kot antiutopično sredstvo razosebljanja ljudi, v Kot da me ni kot potrditev agresivnega moškosrediščnega principa, medtem ko je v Temni ljubezni stereotipna spolna socializacija obsojena kot perverzna ideologija (moškega) nasilja s pomočjo naslednjih stereotipov: ženska-negovalka, ženska-služabnica moškemu in otroku, ženska-občudovalka moškega, moški-gospodar.
Raziskovala sem osrednje simbole v Cankarjevem romanu Hiša Marije Pomočnice, ki v preteklosti še niso bili sistematično analizirani. Preplet več literarnih smeri in stilov v Cankarjevem romanu, tj. ...realizma, naturalizma, dekadence in simbolizma, sem imenovala sinkretični simbolizem, (simbolistična) ujemanja različnih zaznav ter čutnih in čustvenih vtisov, usmerjenih k duhovnemu doživljanju sveta, pa simbolistični simboli. Obravnavala sem naslednje simbole: bolnica, otroški kolektiv, vrata, bela barva, Kristus, oči. Ti so večpomenski, tako kot na primer Kristus, ki je kot vrata vstopni simbol v roman, v katerem so izpostavljene velike mirne oči kot zrcalo duše, medtem ko Kristus-reformator na koncu romana opozarja na krivičnost družbenih razmer. To uspešno kritizira tudi patološka seksualnost v podobi posilstva, pedofilije, incesta in prisilnega voyerizma, značilna samo za nemoralne bogate meščane.
Príspevok za zameriava na otázku, akú funkciu má rozprávač v súčasnej próze, vysvetľuje jeho pozíciu v teórii rozprávania, presnejšie v klasickej a postklasickej naratológii, a následne analyzuje ...niekoľko inovatívnych príkladov na materiáli súčasného slovinského románu. Predstavuje všeobecné determinanty rozprávača a dokazuje, že ešte stále ide o aktuálnu kategóriu, ktorú je možné systematizovať. Sleduje rozprávača v kontexte teórie rozprávania a podáva jeho definíciu a jednotlivé typy, pretože vzhľadom na jeho synkretický charakter je vhodné poznať jeho viac typov, nielen tie, ktoré využívala štrukturalistická naratológia. Využíva pritom tak etablované, ako aj aktuálne práce svetovej i slovinskej literárnovednej teórie a užšie naratológie. Širšia súčasná definícia rozprávača je najviac komprimovane predstavená v štandardnom komunikačnom modeli a pozostáva z prvkov ako skutočný autor, implicitný autor, rozprávač, fiktívny adresát, implicitný čitateľ, skutočný čitateľ. Základom tohto modelu je sprostredkovanie a aktivita rozprávača, na rozdiel od minulosti, keď prevládala predstava rozprávača ako hovorcu.
U suvremenoj književnoj interpretaciji područja su interpretacije, čitanja i analize usko povezana. Na njihov je sinkretizam utjecala i teorija pripovijedanja koja je danas korisna poveznica između ...(pripo-vjednih) struktura i interpretativnih pristupa. Stoga suvremena književna interpretacija obuhvaća dvije razine (oblikovanje referencijskih okvira i ispunjavanje praznih mjesta) s više procesa i četiri elementa, tj. au-tora, tekst, čitatelja i kontekst, pri čemu je najvažnija namjera teksta. Cankarovi romani razlikuju se od ostalih romana svoga vremena već na prvoj razini književne interpretacije, uglavnom zbog digresija u pripovijedanju i izrazite emocionalnosti. Na drugoj razini književne interpretacije Cankarovih romana značajna je analiza autobiografičnosti odnosno autorove empatije (autor) i čitateljeve empatije (čitatelj i kon-tekst) te moralni perspektivizam vezan uz odnos između pripovjedača i književnih likova (tekst).
The article tackles the function of the narrator in contemporary fiction. After outlining the position of the narrator in classical and post-classical narratology, it analyses several innovative ...approaches to this category as found in contemporary Slovenian novel. The article outlines general determinants of the narrator and attempts at showing that the category is still viable and offers possibilities for systematising. It looks at the narrator in the context of narratology and provides a definition and typology of this category. Given the syncretic character of the category of narrator, the knowledge of its multiple types – not restricted to the ones outlined by structuralist narratology – proves to be fruitful. The wider current definition of the narrator is most concisely outlined in the standard model of communication and consists of such elements as the real author, implied author, narrator, narratee, implied reader and real reader. The model, unlike older conceptualisations, is based on mediation and the activity of the narrator, not on the notion of the narrator as the speaker.
PDF
