In the article, selected Slovenian manuscripts written between 1550 and 1623 are studied in light of their adherence to the established (Protestant) language standard of the period or their deviation ...from it, with the aim of assessing the diffusion of the Protestant standard to non-religious texts produced in the central Slovenian area in the given period. The adherence to the standard is assessed on the basis of some orthographical, phonological and morphological features of the texts which are compared to the same features in the works of the dominant Protestant writers, especially Dalmatin’s Bible, and to the standard set in the Catholic EVANGELIA INU LYSTVVI 1612. The analysis shows that the sociolinguistic situation in the second half of the 16th century and the first quarter of the 17th century can be described as diglossic, with the language of the majority of analyzed manuscripts being not distinctly dialectal nor entirely adhering to the Protestant language standard, though greater adherence to the established standards is observable in the manuscripts written by priests; in general, manuscripts can be characterized as hybrid, their language combining dialectal reflections with features characteristic of the Protestant standard.
Prispevek proučuje izbrane slovenske rokopise, nastale med 1550 in 1623, glede na njihovo upoštevanje uveljavljenega (protestantskega) jezikovnega standarda tistega časa oz. odklona od njega. S tem poskuša oceniti, koliko se je protestantski jezikovni standard razširil na sočasna besedila s pretežno neversko tematiko, nastala v osrednji Sloveniji. Ocena ujemanja s standardnim jezikom temelji na opazovanju pravopisnih, glasoslovnih in oblikoslovnih značilnosti besedil in primerjave z istimi značilnostmi v delih poglavitnih protestantskih piscev, predvsem v Dalmatinovi Bibliji, in v katoliškem besedilu EVANGELIA INU LYSTVVI 1612. Analiza je pokazala, da lahko sociolingvistično situacijo konec 16. in v prvi četrtini 17. stoletja opišemo kot diglosično, saj pri večini obravnavanih rokopisov ne gre niti za zapis povsem narečnega govora niti za popolno upoštevanje jezikovnega standarda slovenskih protestantov, čeprav je večje upoštevanje protestantskega standarda opazno pri rokopisih, ki so jih pisali duhovniki. V splošnem lahko rokopise označimo kot hibridne, saj vključujejo tako narečne jezikovne elemente kot značilnosti protestantskega knjižnega standarda.
V prispevku je predstavljeno vprašanje določanja iztočnic za izbrane samostalniške tvorjenke (izpeljanke iz glagolskih kalkov, sestavljenke s predpono iz prislova, zloženke) glede na zapis skupaj ali ...narazen v obrnjenem slovarju Hipolita Novomeškega. Primerjalno je pregledana obravnava izbranih primerov teh tvorjenk v obstoječih slovenskih zgodovinskih slovarjih, na podlagi gradiva za obrnjeni slovar pa so izpostavljene dileme pri določanju iztočnic, zlasti vprašanje ločevanja zloženk od besednih zvez z netipično stavo samostalniškega prilastka.
V príspevku je predstavljen razvoj besednovrstnega označevanja nedoločnih količinskih izrazov v slovenskih slovnicah, slovarjih in jezikoslovnih razpravah v 20. in v začetku 21. stoletja. Obstoječa ...razvrstitev v normativnih priročnikih je problematizirana na podlagi gradiva za zgodovinski Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, primerjane pa so tudi rešitve v nekaterih slovarjih sodobnih slovanskih jezikov.
V prispevku so predstavljene dvojinske končnice samostalnikov vseh treh spolov, izpričane v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Na podlagi obsežnega gradiva so predstavljena razmerja med njimi ...ter glasovni in nalikovni procesi, ki so vplivali na razvoj dvojnic pri posameznih končnicah. S primerjavo med različnimi izdajami besedil slovenskih protestantskih piscev je opozorjeno tudi na smer jezikovnih sprememb v dvojinskih samostalniških sklanjatvah.1
V prispevku so predstavljeni različni načini prevajanja frazeološkega gradiva v nebiblijskih prevodih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja ter njihovo vključevanje frazemov in paremij v ...prevod neodvisno od prevodne predloge, pri čemer je posebna pozornost posvečena razlikam med prevajanjem izvorno latinskih in izvorno nemških frazemov.1
V članku so na podlagi popolnega izpisa iz del slovenskih protestantskih piscev predstavljene dvojinske paradigme osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja, za katere so značilne ...številne dvojnice, ki so v odvisnih sklonih nastale zlasti zaradi postopne pluralizacije. Opisana so pogostnostna razmerja med posameznimi dvojnicami pri različnih avtorjih, opozorjeno pa je tudi na občasno izrabo dvojničnosti za doseganje stilnega učinka.
3.1 Stevilska primerjava rabe neosebnega ono v dolocenih tipih pokaze, da je bil v slovenskem knjiznem jeziku 16. stoletja najpogosteje rabljen kot korelat, torej kataforicna prvina, ki napoveduje ...osebkov odvisnik. Najizraziteje je to pri Trubarju, kjer gre za tovrstno rabo kar v okoli 70 odstotkih primerov;15 pri Dalmatinu je delez korelatnega ono okoli 50 odstotkov, pri Juricicu pa okoli 40. Tudi pri ostalih avtorjih, kjer gre le za nekaj pojavitev, je korelatni ono obicajno najpogostejsi: pri Felicijanu Trubarju sta v tej vlogi obe pojavitvi, pri Tulscaku stiri od sestih. 5.2.5 Pogosto spreminjanje strukture predvsem pri Krelju kaze na vecjo neodvisnost od predloge in iskanje ustreznih slovenskih jezikovnih resitev, kar lahko pojasni tudi skoraj popolno odsotnost neosebnega ono v njegovih delih. Juricic je bil v skladnji nekoliko bolj odvisen od nemscine, ceprav je imel pred seboj ze Kreljev prevod s ponekod drugacno strukturo. Kljub temu je - kot kaze izbrani odlomek - tudi pri njem raba neosebnega ono bistveno redkejsa kot v biblijskih prevodih. Morda bi se lahko ta razlika razlagala s tipom predloge, saj je svetopisemski tekst zahteval vecjo zvestobo izvirniku kot pridizno besedilo, vendar Trubarjeva postila kaze, da je bilo to bolj odvisno od osebnega sloga prevajalca. 12 Ce zelimo te stevilke postaviti v kontekst, jih je treba nujno primerjati s skupnim obsegom del posameznih avtorjev: tako celoten Trubarjev korpus sestavlja okoli 1,5 milijona besed, ono pa predstavlja 0,9 per thousand tega stevila. Pri Dalmatinu je delez manjsi: 0,2 per thousand, pri Juricicu samo 0,08 per thousand, pri Krelju je ta delez se osemkrat manjsi, torej 0,01 per thousand. Pri avtorjih z manjsim opusom je delez pojavitev ono glede na celotno stevilo besed visji kot pri Krelju, a nizji kot pri Trubarju: pri Znojilsku 0,4 per thousand, pri Tulscaku 0,2 per thousand (kot pri Dalmatinu), pri Trostu 0,05 per thousand in pri Felicijanu Trubarju 0,06 per thousand. Za podatke o stevilu besed pri posameznem avtorju se zahvaljujem dr. Majdi Merse. 17 To bi lahko povezali tudi z ugotovitvami Jakoba Riglerja (1968) o treh Trubarjevih jezikovnoustvarjalnih obdobjih, ki jih je dolocil na podlagi njegovega glasovnega sistema. Rigler postavlja zarezo v Trubarjevem ustvarjanju med leti 1567 in 1574, ko je po Riglerjeven mnenju zaradi dolge odsotnosti iz domovine in pretrgane kontinuitete v pisanju prislo do sprememb v primerjavi z jezikom del iz obdobja pred 1567. Vendar primerjava z drugimi deli, ki so nastala v tem zadnjem obdobju, kaze, da kalkiranje nemskega neosebnega es v njih ni bolj prisotno kot v zgodnejsih delih (v TT 1577 se neosebni ono pojavi samo 12-krat, kar je glede na dolzino primerljivo z zgodnejsimi novozaveznimi prevodi, v TT 1581-82 pa je Trubar ohranil vse primere iz prejsnjih prevodov, dodatnih pojavitev neosebnega ono v tem delu ni. Zato ostaja TPo 1595 specificna tudi znotraj zadnjega obdobja Trubarjevega ustvarjanja.
V prispevku je predstavljena korpusna obravnava pisne variantnosti v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja tako s sinhronega kot z diahronega vidika. Raziskava temelji na ročno pregledanem vzorcu ...(okoli 14.000 besednih enot) iz Trubarjevih del Ta pervi deil tiga Noviga teſtamenta, 1557, in Hiſhna poſtilla, 1595, in Juričičeve Poſtille, 1578, ter se osredotoča na klitike in njim podobne elemente. Statistična analiza zapisa skupaj in narazen na podlagi primerjave pisnih konvencij 16. stoletja in sodobne pisne rabe s pomočjo normaliziranih oblik izvirnih besed, tj. primerov, ko eni (ortografski) besedi iz 16. stoletja ustrezata dve ali več sodobnih besed (preslikava 1–n) in obratno (preslikava n–1), je pokazala, da je tovrstnih primerov v korpusu 5,7 odstotka pojavitev, pri čemer so najpogostejše v JPo 1578 in najredkejše v TPo 1595, kjer jih je več kot enkrat manj kot pri Juričiču. V večini primerov gre za izvirno eno besedo, ki se v normalizirani obliki zapisuje kot dve besedi. Med besedami, ki so v izvirniku zapisane skupaj z gostiteljem, prevladujejo nezložni predlogi v, k in z, sledi jim členica ne, členek li in redkeje bi, se ter predlogi na, ob, pri in za (pri tem je njihova absolutna pogostnost večinoma premo sorazmerna z njihovo relativno pogostnostjo v primerjavi z njihovimi samostojno stoječimi variantami – najpogostejše so tudi prevladujoče zapisane skupaj z gostiteljem, pri redkejših pa prevladuje ločeni zapis). Posamezni primeri, ko sta združeno zapisani dve naglašeni besedi, so verjetno posledica vpliva nemških zloženk. Zgledi, ko eni sodobni besedi ustrezata dve besedi v izvirniku, se pojavljajo sporadično – z izjemo presežniške prepone naj-/nar-, ki je v vzorcu zapisana združeno s pridevnikom/prislovom v okoli četrtini primerov – oziroma jih lahko označimo kot tiskovne napake ali napake v prepisu. Zanimivi so primeri, ko so vzglasni soglasniki homonimni z ne- ali enozložnimi predlogi in ločeni od preostanka besede z apostrofom (npr. s’_nameinja, s’_derſhati, do_bruta, sa_doſti). Normalizacija omogoča tudi ugotavljanje pisnih različic najpogostejših naslonk, ki se pisno povezujejo z naglašeno besedo, to je nezložnih predlogov k, z in v. K in njegov alomorf /h/ imata v korpusu izpričanih 5 pisnih variant, od katerih se pojavlja le pred besedami, ki se začnejo na v-. Z zvenečim alomorfom /z/ in nezvenečim alomorfom /s/ ima v osnovi tri pisne različice, katerih razvrstitev se le delno ujema z (ne)zvenečnostjo prvega glasu sledeče besede, pojavljajo pa se tudi primeri pisnega zlivanja predloga s sledečo besedo, ki se začne s s-/z-. Druge pisne različice verjetno predstavljajo dodatne položajno vezane alomorfe: <sh/ſh/s’h> za mehčani /ž/ pred palatalnim ń in <ſa>, <ſo/so> za ozloženo različico /za/, /zo/. Predlog v izkazuje največjo mero pisne variantnosti med navedenimi predlogi, saj ima kar 10 pisnih različic: splošni stično zapisani in in <v’_>, ki je v korpusu obravnavana kot nestična; , <uv’_> in <u’_v> pred samoglasnikom; <u’_> in , ki se pojavljata samo pred v-; poleg tega pa še and <v’>, ki se pisno zlijeta z vzglasnim v- sledeče besede. Analiza pisne variantnosti pri nezložnih predlogih je pokazala, da že relativno omejen ročno pregledan normaliziran korpus omogoča identificiranje večine pisnih različic, ki so navedene v obstoječi literaturi, uporaba programskega orodja noSketch Engine pa omogoča pridobivanje dodatnih podatkov o njihovi relativni pogostnosti in položajnih omejitvah. Z razširitvijo ročno pregledanega korpusa bodo tovrstne raziskave lahko prispevale pomembne in statistično relevantne podatke o sistemu slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, s katerimi se bodo dopolnjevale dosedanje ugotovitve, v glavnem temelječe na paberkovalnem izpisovanju primerov.
PDF