This article analyses writers' correspondence from the second half of the nineteenth century on the territory of what is now Slovenia, identifying a tension between two imperatives. One the one hand, ...the discourse of this correspondence is firmly embedded in the collectivist ideological matrix of cultural nationalism; on the other, the authors of these letters present themselves as completely individualised authorial subjects. I focus on the correspondence from the personal archive of Josip Cimperman, in which I observe these interweaving aspirations and search for an ideological element that made their coexistence possible.
Anton Primožič je leta 1936 v Studijsko knjižnico Maribor oddal svojo korespondenco z Josipom Stritarjem. Poleg pisem se je ohranil tudi prepis treh pesmi, ki jih je Stritar vrezal v brezovo lubje. ...Eno izmed pesmi na lubju (prvo) je nekaj dni pred oddajo gradiva v knjižnico objavil časopis Slovenec. Janko Glaser je leta 1939 vse tri pesmi evidentiral, nobene pa ni objavil. Urednik France Koblar je v drugi knjigi Stritarjevih Zbranih del (1953) objavil zgolj prvo in tretjo, za drugo pa v opombi navedel, da se ni ohranila. V članku stritariani dodajam izpuščeno drugo pesem, se sprašujem, kako in zakaj je do njenega izpusta prišlo, predvsem pa podrobneje analiziram posebnosti obravnave Primožičevega gradiva v Slovencu in jo skušam umestiti v proces (pre)vrednotenja Stritarjeve osebnosti in dela v literarnoobdelovalnem segmentu literarnega sistema.
V članku skozi prizmo literarnih zgodovin 19. stoletja in njihove percepcije stoletje starejšega literarnega spora med Leipzigom in Zürichom opazujem proces vzpostavitve odnosa do didaktične poezije, ...ki se je artikuliral v obdobju romantike. Glavne značilnosti tega odnosa ekstrapoliram iz literarnozgodovinske obravnave didaktične pesnitve Matije Antuna Relkovića Satir iliti divji čovik. Vzporejam jo z manifestom normativne poetike Johanna Christopha Gottscheda Versuch einer critischen Dichtkunst vor die Deutschen, s čimer opozorim, da pesnitev spada v obdobje, ki v svojem dojemanju literature ni kompatibilno z epistemološko zastavitvijo sodobnih branj didaktične poezije.
Bernikova (1956) i Kmeclova (1973) interpretacija pripovjedne proze Simona Jenka oprečne su i teško ih je produktivno suočiti jer njihove (implicitne) definicije romantičnosti i realističnosti ne ...proizlaze iz istoga epistemološkog temelja. To vrijedi prije svega za pripovijest Spomini, koju je France Bernik razumio kao kulminaciju Jenkove realističke, od-nosno čak “proturomantičke” misaonosti, a Matjaž Kmecl kao produkt slovenske romantičke građanske ideologije koja je rezultat upoznavanja s europskom romantikom. Ovaj rad traži izvore obiju implicitnih definicija u slovenskoj književnopovijesnoj raspravljačkoj tradiciji te im pridodaje i eksplicitnu, kontekstualiziranu definiciju romantičnosti i realističnosti.