Prva slovenska esejskozgodovinska monografija Slovenska esejistika v drugi polovici 20. stoletja je bila del koncepta Slovenske matice ponovno premisliti slovensko knjizevnost po letu 1950, in to ...siroko in dostopno. Monografija je trodelna, najprej se ukvarja s splosnimi vprasanji, povezanimi z esejem in esejistiko, nato sinteticno ugotavlja situacijo na tematskem, slogovnem in jezikovnem podrocju, zadnji del je namenjen opusom posameznih esejistov. Seveda je bilo potrebno najprej pojasniti teoretske vidike, opisati situacijo, razmejiti esejistiko od kritike in znanstvene dejavnosti. Historicna perspektiva je pokazala, da je mogoce zametke »slovenskega« eseja najti konec 18. stoletja in v prvi polovici 19. stoletja v tujejezicnih delih slovenskih avtorjev,23 prve eseje nato povezati z delom Frana Levstika, Josipa Stritarja, Frana Levca, strnjena esejisticna dejavnost pa se je zacela na prelomu 19. in 20. stoletja z Ivanom Prijateljem in Izidorjem Cankarjem. Za potrebe relevantne analize se mi je zdelo nujno vsebinsko dolociti sam esej. Pri tem sem povzel domace (Denis Poniz, Janko Kos) in tuje teoretike (Max Bense, Theodor Adorno, Gerhard Haas, Ludwig Rohner) ter uposteval esejsko prakso. Novo v teoretskem delu monografije je poimenovanje mentalne in formalne dolocnice24 ter opredelitev eseja kot zvrsti miselne proze. Definicija, ki je bila merilo, po katerem sem besedila selekcioniral, govori o tem, da je esej sinteza posebnega in avtenticnega stanja duha ter slogovno uravnotezenega ustvarjalnega postopka, v katerem se hkrati odkrivata subjekt in objekt. Ena od zacetnih splosnih ugotovitev knjige je povezana s socioloskim vidikom oziroma s sociologijo esejistike, ta naj pojasni morebitno zvezo med produkcijo in, recimo temu, zunanjimi zagoni. Knjiga sledi najpomembnejsim dogodkom, uposteva Rozancevo nagrado, opozarja na to, da se je zavest o eseju kot posebni zvrsti miselne proze izcistila ob domacih in tujih spisih, izpostavlja zveze v mednarodni prostor. Sinteticni del monografije primerjalno analizira problemsko, jezikovno in notranjeslogovno25 podobo slovenske esejistike. Esejistika druge polovice 20. stoletja je problemsko ze razclenjena, na zunaj pa enovit korpus: izpostavljala je univerzalne vidike naroda, jezika, estetike in kritike, knjizevnosti, eksistence, etike in morale. Monografija ob podrobni analizi stanja pokaze razmeroma velike notranje premike. Tako sem ob knjizevnih temah izpostavil, da je esejistika opravila troje: odkrivala nove pomene ter smisle besedil, ki so bila v slovenski zavesti s svojimi pomenskimi kodi ze ustaljena, reflektirala aktualno knjizevno produkcijo in diskutirala tako, da je interes od konkretnega besedila sirila k splosnejsim temam. Celovit uvid v slovensko esejistiko je knjiga dosegla z razclenitvijo notranjega sloga. Ta aspekt je pomemben, saj pojasnjuje eno najbolj prepoznavnih tipoloskih znacilnosti slovenske esejistike, in sicer praviloma uravnotezeno zdruzevanje notranjeslogovno razlicnih prvin. Prvi del knjige je urejen problemsko, drugi kronolosko. Posamezni pisci, stiriinpetdeset jih je, so razvrsceni od najstarejsega Josipa Vidmarja do najmlajsega Matevza Kosa. Izbor piscev in njihovega dela uposteva razlicne avtorske zagone in argumentira zacetne sinteticno postavljene trditve o tematskih, slogovnih, jezikovnih in tipoloskih znacilnostih. V drugi knjigi je avtor formaliziral in predvsem kritiskozgodovinsko obdelal nazorsko in filozofsko-ideolosko razlicne presoje slovenskega slovstva v prvi polovici prejsnjega stoletja. Kljub temu, da gre za znano snov, je raziskava pomembna sistematicna in primerjalna analiza situacije, ki je imela dalekosezne posledice. Kronolosko sledi glavnim predstavnikom, uposteva tri osrednje tokove: liberalnega, katoliskega in marksisticnega, opozarja na geneticno zvezo s situacijo na prelomu 19. in 20. stoletja, uposteva sociokulturne znacilnosti in sprotno literarno prakso. Njegovo stalisce o zvezi med nazorom, estetskimi pogledi ter kritisko dejavnostjo je tokrat se bolj pregledno kot v prvi monografiji, saj enakovredno uposteva tudi literarna dela in njihovo umetnisko celovitost. Locil je med prakticnimi in metakritiskimi vidiki ter je tako ustvaril pogoje za razumevanje situacije. Tu je gotovo imel dolocene tezave, saj je razmeroma malo kritikov svoje pocetje tudi teoretsko reflektiralo. Avtor se je ocitno postavil na stalisce, da kritika, ki holisticno sodi o bistvu, naravi in vrednosti knjizevnega dela, lahko nastaja le ob premisleku, v katerem se krizata problemsko in nacelno-estetsko razpravljanje.8 Dalje opozori na sestavine, ki spodbudijo doloceno presojo, in spomni na moznost razlicnih tipov, ti vodijo v gnoseolosko, esteticisticno ali moralisticno smer. Zdaj Matija Ogrin evocira nacelo spoznavne, eticne in estetske komponente. 9 Z literarnega, zgodovinskega in duhovnega aspekta obravnavano obdobje deli na dvajseta in na trideseta leta. S tem ne sledi le slovstveni dinamiki, marvec uposteva se socialnopoliticne razlike ter filozofskonazorske posebnosti. Pogled na zacetek 20. stoletja opozori na geneticno zvezo kritiskega Ivana Cankarja s poznejsimi kritikami; socialna kritika je vplivala na marksisticne pisce. Ogrin opozori na povezavo med svetostjo in posvecenostjo ter liberalno zamislijo o umetnosti kot univerzalni religiji clovestva. Najdalekoseznejso povezavo najde med Cankarjevo premiso o »enotnosti vseh umetnikovih stremljenj« z mlajso katolisko literarno presojo, ta je sledila ideji o umetniski sintezi religioznega, eticnega in estetskega. Ogrin je s teoretskega aspekta izpostavil dva tipa vrednotenja, organsko in reduktivno. Prvi tip evocira prepletenost vsebinskih in oblikovnih dolocnic ter s tem odklanja idealisticno estetiko, drugi izpostavlja v umetniskem delu zgolj eno od komponent, recimo eticno. Najpomembnejsi predstavnik katoliske skupine je France Vodnik. Avtor v njem prepozna pisca, ki mu je ze v dvajsetih letih uspelo preseci estetsko-formalisticni model Izidorja Cankarja10 na nacin, ki se je takrat ponujal kot najblizji mladim katoliskim izobrazencem11 in je ob tem prek Oskarja Walzla omogocal se moderno razumevanje literarnega dela kot umetniskega organizma.12 Najvidnejsi pisec slovenskega liberalizma dvajsetih in tridesetih let prejsnjega stoletja je bil Josip Vidmar. Njegov literarno-vrednostni kompleks in kritiko je Ogrin strnil v ugotovitev, da je umetnino razumel v ahistoricnem smislu, pri cemer je poudaril njen univerzalni pomen in posebni etos. Povezal ga je z »nepristranskim upodabljanjem« oziroma s staliscem, da mora umetnisko delo izhajati iz najglobljega umetnikovega bistva, iz njegove osebnosti, ki je ustvarjalna ze sama po sebi. Za najvidnejsega marksisticnega kritika doloci Iva Brncica, v njegovem delu prepozna analiticno prodornost in dosledno izhajanje iz marksisticne zamisli o temeljiti preobrazbi druzbe.13 Ogrinova monografija je metodolosko cvrsto delo, pregledna in slogovno ter jezikovno dostopna analiza in povsem ustreza dejanskemu stanju stvari.
In the past decade there have been at least four important scholarly monographs about criticism: Matija Ogrin's two books Literarno vrednotenje na Slovenskem (Literary evaluation in Slovenia 2002 and ...2003), Draga Sega's Literarna kritika (Literary criticism 2004), and Robert Jereb's dissertation, "Struktura in funkcija literarne kritike" (The structure and function of literary criticism 2009). For a complete picture it is also necessary to include Boris Paternu's Estetske osnove Levstikove literarne kritike (The aesthetic bases of Levstik's literary criticism 1962), which is among the most important reflections on Slovene literary criticism. The author deals with a precisely defined critical paradigm, but at the same time answers many questions vital to criticism-historical, cultural, political, psychological, sociological, and anthropological. Paternu links literary criticism's reliability with solid aesthetic principles and takes into account the subjective and objective possibilities determined by the various contexts in which it appears. The study's integrity and thoroughness is achieved by analyzing the genesis of Levstik's concept of literary criticism, and then his main ideas and aesthetic grounding: the origin and purpose of literature, relations between external and internal literary reality, linguistic outlook, and theory of features. He placed Fran Levstik's accomplishments in the comparative context of German, French, and Russian writings on realism, and thus revealed Levstik's sophisticated views on contemporary literature. He emphasized that Levstik's young literary reflection avoids didacticism and gravitates to spontaneity, liveliness, and sincerity. He remains firmly wedded to the ideals of personal and national freedom as they derive from Preseren's liberated poetic person, but at the same time he materializes and thus recontextualizes them. When Paternu takes up Levstik's intellectual profile, he finds evidence to assert that already in his youth Levstik tended to search out the intellectual components of a work of literature, and in each case replaced philosophic and speculative content with a search for insights anchored in reality. Paternu discusses Levstik's critical model of literary development, culture and civilization, history and politics so as to isolate the causes and effects of events and situations and to show how they motivated Levstik's critical thought on the Slovene and broader European spheres. In the first place, there are the problems of literary provincialism, a strong clerical coloring, and Jovan Vesel Koseski's mentorship, as well as theoretical principles. Paternu paints a broad canvas onto which he places education at the time, domestic literary opinions, current German theoreticians, and traditional views. He organically inserts Levstik's intimate poetic convictions, formed of personal experience, polemics with conservative views of literature, personal correspondence with the few who agreed with him, and comments on the wider cultural, public opinion, and national situation. Among teachers important to Levstik, Paternu points to the high school teacher Peter Petruzzij. He recalls Levstik's disappointment that the reading public ignored his collected Pesmi (Poems 1854), while the Roman Catholic party sharply attacked it. He defines the most significant features of Levstik's critical work, which he finds in the introduction to a review of Valjavec's poems (1855), and he underlines that here Levstik creates an integrated literary aesthetic concept, which he generally adheres to later on: He extended his understanding of poetry to all of literary production, paying special attention to characters' traits, natures, actions, and physical appearance, thereby emphasizing his interest in objective models of literature. Paternu sees the importance of Levstik's criticism in his consideration of domestic conditions and adherence to a universal view keyed into contemporary literary trends.2
Grenko morje in Juzni veter se bereta na dveh razlicnih, a med seboj povezanih ravneh, prva sledi Olgici Novakovi, Veroniki, Bruni, Aniti, Zofiji, Merici, Ani idr., druga vecperspektivno in predvsem ...mnogopomensko slika hrepenenja, zelje in skusnjave, moralne zdrse, domotozje ter mik svetovljanstva, spomine, strah in vprasanja prihodnosti; vse to na ozadju stalne napetosti zelo razlicnih civilizacij, drugacnih kulturnih izhodisc, socialno-ekonomskih okolij, religij. Tomsiceve dojilje, pomocnice, zaupnice, prostitutke in plesalke, ljubice ter guvernante se druzijo s starci, izobrazenci, bogatasi, revezi, s prevaranti, mladenici, zivijo v razlicnih pogojih, se vzpenjajo in padajo, v vseh teh specificnih kontekstih pa v njih kot osnovna izkusnja utripa usoda zdomstva ter izseljenstva.7 Menda ne bo pretirana trditev, da gre kljub razlikam za prepoznavno zvezo z mitom Lepe Vide. Tu zelim poudariti, da njegova vsebina ne funkcionira v smislu moralnega nauka, ker Tomsicev namen ni didakticen, niti noce aleksandrinstva izpostaviti kot ideoloski problem. Reminiscence lepe Vide je treba iskati predvsem v semanticni zvezi izvornega pomena in nove druzbene situacije. V tem primeru seveda ne gre za obolelega otroka, tudi ne za lepega in obetavnega mladega zamorca na eni strani ter za globoko zalost potem, ko se mlada zenska zave tujine, na drugi, ampak je bistvo problema drugje, v resevanju cisto konkretnih razmer na Krasu, v Vipavski dolini in na Primorskem ter v domotozju in zalosti v Egiptu, poskusu ponovnega vkljucevanja v druzino ter koncno v spoznanju vecnega tujstva. Tomsiceve izseljenke se zato prav prek lepovidovskega mita transformirajo v simbol aleksandrinstva. Ce je Katina iz Savrink trgovala po Istri in Trstu ter tako zagotavljala ekonomski obstoj svoje druzine in sirse ter Tonine niso zanimale nove politicne razmere in je po svojih trgovskih poteh hodila tudi potem, ko je drzavna meja grobo zarezala v utecena medcloveska razmerja, potem je potrebno ugotoviti, da je Marjan Marjan Tomsic s »sandrinkami« napravil korak naprej v evokaciji zenske, Istranke, Primorke ali Vipavke. Njena odlocitev, ta je predvsem ekonomske narave, jo pokaze kot izjemno odlocno in racionalno. Tukaj ne mislim samo na gospodarski ukrep, tudi ne le na socialno odlocitev, radovednost ali avanturizem, ampak na globoke premike, ki so pustili posledice na individualni in kolektivni ravni, nacionalni ter moralni in ne nazadnje v dojemanju tradicionalno razdeljenih spolnih vlog. Tomsiceva zenska namrec ne caka, ampak prevzame breme tveganja. To pa je veliko, saj domaci odhodu pogosto nasprotujejo, ocitajo in zamerijo; namesto, da bi v tujini vzgajale, se veckrat zgodi, da si kruh sluzijo v javnih hisah. Na tem mestu je potrebno spomniti na Lavro iz Krika, Petro iz Vrat, na Olgico Novakovo iz Charlestona, pa na Veroniku Brunel iz istoimenske zgodbe, ki namesto »dama di compania« postane prostitutka, na Suzano iz Suzette, Agatino mamo, na Merico, Vando in Ano iz Grenkega morja. Primerjava njegovih kratkih zgodb od zbirke Olive in sol z drugo socasno kratkoprozno produkcijo na Slovenskem pokaze naslednje: brez dvoma so se Drago Jancar (Pogled angela, 1992, Prikazen iz Rovenske, 1998), Andrej Blatnik (Sopki za Adama venijo, 1983, Biografije brezimenih, 1989, Zakon zelje, 2000), Rudi Seligo (Molcanja, 1986), Jani Virk (Preskok, 1987, Moski nad prepadom, 1994, Pogled na Tycho Blache, 1998) ali Igor Bratoz (Pozlata pozabe, 1988), Feri Lainscek (Za svetlimi obzorji, 1988, Srebrni rog, 1995), Vlado Zabot (Bukovska mati, 1986), Dusan Sarotar (Mrtvi kot, 2002) - navajam le nekatere pisce zadnjih dveh, treh desetletji - temeljito ukvarjali z eksistencialnimi vsebinami in njihovimi zelo razlicnimi legami. Razpon bivanjskih vprasanj je prej ali slej nasel stik s sodobnim svetom prek ugotovitve, da je subjektu odvzeta vera v napredek, svobodo in socialno primerljivost ter mu je s tem onemogoceno upanje v prihodnost, postavljanje ciljev je zato zelo vprasljive narave. Sodobni subjekt si tako zmeraj znova zeli spoznati samega sebe, trudi se dolociti meje svoje eksistence in ob tem predvsem ugotavlja, da je zivljenje tvegano. Kot pravi Mirjana Nastran Ule v knjigi Sodobne identitete: V vrtincu diskurzov (2000), mora subjekt preizkusati razlicne moznosti prezivetja v svetu, ki ni stabilno zaporedje vzrokov in posledic, marvec nenehno spreminjajoci se kontekst. Na tem mestu bi zdaj lahko nadaljeval s pojmi kot so utrujeni subjekt, shizofreni subjekt ali fraktalni subjekt, a ne gre za to, ampak je treba izpostaviti, da je dobila omenjena idejna os v Tomsicevem opusu sogovornika, pisca, ki je na poseben nacin znal v slovstveni dialog o statusu cloveka nasega casa vnesti se vcasih bolj vcasih manj prepricljivo zamisel o tem, da je zivljenje vendarle smiselno ter se z naporom in vztrajnostjo, predvsem pa z vero v naravo, cloveka ter kolektiv krizo subjekta da premagovati. V razmerju dveh idejnih podlag slovenske knjizevnosti zadnjih desetletij, skiciral sem ju z vidika kratke proze in novelistike, je torej Tomsic zanimiv avtor zato, ker svoja literarna upodabljanja cloveka in sveta perspektivizira na nov ter ucinkovit nacin - s poudarjanjem arhetipskih sestavin, odprtosti socloveku in vere v dobro. Nasteto se v smislu ontoloske kategorije vkljucuje v pisateljeve razlage o vrednosti zivljenja. Tu seveda ne gre za v optimizem zaverovano risanje preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti, ampak za knjizevnost, ki poudarja vzajemnost cloveka in narave, posameznika ter kolektiva, izraza socialno obcutljivost in dvom v dosezke sodobnega sveta. Ze v nekem drugem spisu o Tomsicu (Stuhec 1999) sem omenil, da snovna pripetost na istrski svet ne omejuje univerzalnosti pisateljevega diskurza. Nasprotno, po moje v njegovih delih pokrajinske navade, obicaji, zgodovinsko izrocilo, socialne znacilnosti in politicni kontekst ne ostajajo na ravni podatkov, te je treba na tak ali drugacen nacin razvrstiti v zgodbo, ampak dobijo pomen specificnih duhovnih koordinat, njihov smisel pa bralec »mora« razumeti v smislu univerzalnih tem, denimo socialno-ekonomskih razmerij, naravnega sozitja razlicnih etnicnih skupnosti, zenskega vprasanja in odnosa med spoloma, prirojenega vitalizma ter elementarne volje.
In this discussion, following an existing example from the field of film, we show that literature has had a significant influence on the development of video games' narrative elements. Our thesis is ...that the emergence of a new medium is not a synchronous event tied exclusively to technoloagical advancement. It is rather the consequence of technological advancment, a changed structure of human socio-spiritual needs, and new narrative techniques, which, due to their foreign nature, lead to a departure from the traditional image of already established media. This finding and the practical application of examples to video games shows that it is a medium that can be interpreted with the resources of literary studies. This forms the basis for a more detailed study of the hybridization of video games and literature.
Izbrana esejistika Matjaža Kmecla Štuhec, Miran
Jezik in slovstvo (Tiskana izd.),
04/2024, Letnik:
69, Številka:
1-2
Journal Article
Recenzirano
The characteristics of Matjaž Kmecl’s essay writing are clearly visible in all his key texts. First, the structural role of the story or the meaning of the example must be emphasized, then the ...sensibility, the synthesis of subjectivity and objectivity, and vitalism. The third is the conceptual starting point, which works along the following lines: contact with nature and the resulting faith in the natural order of things flourishes and is the condition and goal of the good. This view is simple and effective when it rejects hypocrisy, reveals and overcomes the hyperbolized sense of smallness of a nation of some two million people, evokes individuality, overcomes loneliness and self-destructiveness. Kmecl notes the consequences of fatigue and overload when he places literary-historical explanations in temporal and spatial coordinates or in the case of accurate reflections of individuals and events. If I add to this Kmecl’s understanding and consideration of social and socio-historical parallels, it is possible to present a round picture of the mental foundations on which individual texts are created.
Značilnosti esejistike Matjaža Kmecla so dobro vidne v vseh njegovih ključnih besedilih. Prvič, je treba poudariti strukturno vlogo zgodbe oziroma pomen eksempla, drugič, senzibilnost, sintezo subjektivnosti in objektivnosti ter vitalizem. Tretji zagon, ki v smislu sredotežne sile zaokroža, je idejno izhodišče. Deluje v črti: stik z naravo in od tod izhajajoča vera v prirodni red stvari oplaja in je pogoj ter cilj dobrega. Ta nazor je enostaven in učinkovit, ko zavrača hipokrizijo, razkriva in premaguje hiperbolizirani občutek majhnosti dvomilijonskega naroda, evocira samobitnost, premaguje osamljenost in avtodestruktivnost, ugotavlja posledice utrujenosti ter preobremenjenosti, kadar literarnozgodovinske razlage postavlja v časovne in prostorske koordinate ali v primeru natančnih refleksij posameznikov in dogodkov. Če k temu dodam še Kmeclovo razumevanje in upoštevanje socialnih in socialnozgodovinskih prilik, je mogoče zaokrožiti miselne podlage, na katerih posamezna besedila nastajajo.
Namen članka je prikazati, kako se je v zadnjem času slovenska literarna veda odzivala na književnokritiško in literarnoesejistično prakso. Glavna ugotovitev potrjuje predpostavko, da je v zadnjih ...desetih ali petnajstih letih nastalo več del, ki so pomembno dopolnila starejše zgodovinske in teoretske uvide. Če k temu dodam še druge znanstvene dogodke, potem je mogoče skleniti, da je literarna veda obe področji reflektirala vitalno in kompetentno.
On the Issue of the Essay Stuhec, Miran
Slavistična revija,
07/2002, Letnik:
50, Številka:
3
Journal Article
Recenzirano
The noticeable growth in essay writing during the last decades of the 20th century, & especially the variety & importance of the themes it encompasses, requires an examination anew of what the essay ...is, what stylistic (internal stylistic) & linguistic peculiarities it contains, how it differs from all other types of cerebral prose, & what relationship it holds with respect to criticism & literary scholarship. The article offers a new approach in that it exchanges the use of the concept of essay genres for the more appropriate parameter of internal style & offers a definition of the essay that considers two aspects, the psychological as well as the stylistic & linguistic aspects. The notion of genre is reserved for classification of essay writing according to the subject matter, eg, the literary essay. The internal style of the essay can be defined by features pertaining to the essay proper along with the degree of interpretation, explication, criticism, & polemics. The psychological layer of the essay consists of its creative freedom & democratic views, doubt, curiosity, responsibility, & tenacity with respect to previous views on the subject. These aspects justify the difference between the essay, criticism, & scholarship per se. What belongs here are linguistic processes that on the level of syntactic relationships & lexicon allow non-authoritative judgment, relativization, invitation to a dialogue, & linguistic variety, along with other features. 47 References. Adapted from the source document
PDF
