Analiza je posvećena zgodovini in značilnostim prostega verza, najbolj značilnega izraznega sredstva moderne poezije. Avtor poudarja, da pri prostem verzu ne gre za odsotnost oblike, temveč za ...radikalno spremenjeno razmerje med obliko in pesniškim besedilom: v nasprotju s tradicionalnimi pesniškimi oblikami, zgrajenih na vnarej danih metričnih pravilih, prosti verz omogoča in zahteva enkratno obliko za sleherno pesem v prostem verzu. V tradicionalnih oblikah se mora sintaksa podrejati metričnim omejitvam - v prostem verzu pa sama sintaksa prevzame ritmično vlogo. V tem smislu je prosti verz paradoksalno podoben najstarejšemu znanemu načinu organizacije verza - t. i. paralelizmu členov (značilnem za svetopisemske psalme). Verz, ki bi bil povsem prost ritma, ne obstaja. Termin prosti (svobodni) verz je torej zavajajoč. Natančna oznaka bi se torej morala glasiti nemetrični verz. A prosti verz zveni lepše.
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in Komisija za slovenski jezik v javnosti pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti sta v torek, 23. oktobra 2018, organizirali okroglo mizo »Jezik in ...spol«, ki je potekala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Izhodišče razprave je bil sklep Senata Filozofske fakultete o izmenični rabi moške in ženske slovnične oblike za vse spole v pravilnikih Filozofske fakultete, s sogovornicami in sogovorniki pa sta organizatorja želela razpravo razširiti na vprašanja, kakšne možnosti ponuja slovenski jezik za uporabo spolno občutljivega jezika in kako v slovenskem jeziku zagotavljati vključujoč jezik v različnih družbenih situacijah. Objavljamo zapis je po posnetku dogodka, ki je na voljo na YouTubu.
Benjamin Tallis, Research Fellow, Institute of International Relations, Prague (Moderator)
Jan Bělíček, Journalist and Commentator, A2larm.cz Online Magazine, Prague
Dita Malečková, Scholar in New ...Media, Art and Culture, Charles University, Prague
Gregor Podlogar, Philosopher, Poet and Editor of Lyrikline.org, Ljubljana and Vienna
Boris A. Novak, Poet, Playwright, Translator, Essayist and Scholar, Ljubljana
Louis Armand, Charles University, Prague
In his famous essay, ‘Tradition & the Individual Talent,’ T.S.Eliot wrote that any art of consequence changes its entire past and creates its own precursors; that it produces, in short, a retroactive constitution of necessity for the present state of affairs. Today, however, the internationalist project and the major centres of European cosmopolitanism that were the principal catalysts of this ‘necessity,’ are no longer what they were. The much vaunted conditions of the avant-garde during the period of political transformation in the first half of the twentieth century in Europe have solidified into a seemingly paradoxical tension between neo-nationalism and global capital, and the idea of the avant-garde has become little more than a rhetorical gesture in the aftermath of liberal humanism, existing today merely as a simulacrum of itself.
PDF
