2 Slomsek je vse od svojega bivanja v ljubljanskem liceju, torej se izpred bogoslovnih let, vzdrzeval mrezo pisemskih stikov s prijatelji in sodelavci po vseh slovenskih dezelah. Ceprav se je ohranil ...le manjsi del Slomskove korespondence, vec kot 400 njegovih ohranjenih pisem dobro prikaze gosto mrezo stikov, kulturnih povezav in dejavnosti, ki so segale prek vseh slovenskih dezel in vkljucevale domala vse vidne kulturne delavce njegovega casa. Ti stiki so bili posebej intenzivni s sredisci tedanjega kulturnega zivljenja Slovencev, ki so bili Ljubljana, Celovec, deloma Gradec, in s krogom ozjih sodelavcev na Stajerskem. Verjetno se je Slomsek ze v ljubljanskem liceju (1819-1820) spoznal z Metelkom, ki je s predavanji slovenscine pomembno vplival na kvaliteto knjiznega jezika mlajse izobrazenske generacije vkljucno s Copom in Presernom (Kolaric 2009). Slomsek je izpricano sodeloval z Metelkom ze v bogoslovnih letih, saj je Metelko posiljal Slomsku v Celovec pole svoje slovnice ze med tem, ko se je dotiskovala, torej do 1825 (Kovacic 1934: 37). Zanimiva so ohranjena Slomskova pisma Matiji Copu iz dobe, ko je bil spiritual v Celovcu, ki poleg zaupljivega, prijateljskega odnosa kazejo na intenzivno izmenjavo knjig in na odpiranje jezikoslovnih in literarnih vprasanj. Tako je Slomsek 30. oktobra 1832 iz Celovca poslal Copu v Ljubljano Megiserjev slovar in nekatera Jarnikova dela, pozneje Svetokriskega, prosil za posredovanje pri cenzuri zbirke t. i. Ahacelnovih pesmi (AZN 1930: 3), se zanimal za delo in izhajanje Kranjske cbelice, dne 5. januarja 1833 pa zapisal: »Ich wünschte bald wieder ein Lied unsers genialen Prefhern zu hören! Profim ga lepo posdraviti, pa tudi druge blage Slovenze.« (AZN 1930: 5) ter pozneje porocal, da je Ahaclova zbirka posla, v cemer je videl uspeh slovenskih nedeljskih sol na Koroskem in Stajerskem, ki so si prizadevale za rast bralne omike (AZN 1930: 11). Se obseznejsa je bila korespondenca z Bleiweisom, v kateri je iz St. Andraza in pozneje iz Maribora pisal uredniku Novic v Ljubljano; med drugim veckrat o svojih jezikoslovnih staliscih glede t. i. novih oblik. Te je podpiral, toda zagovarjal je postopno uveljavitev ter vzajemnost med slovenskimi dezelami: »Meni je prav, da Kranjci zvonec nosite; pa pozabiti ne smejte, de smo tudi mi Slovenci, in ne terjajte, da bi vselj le Vasa veljala; tudi mi vzamemo mnogo Vasih oblik, ktere niso po nase, posnemaje sv. Avgustina: In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas.« (AZN 1930: 318-321) Iz osebnih stikov je nastalo tudi vec Slomskovih zivljenjepisnih in memoarskih esejev, tako denimo ob smrti goriskega prijatelja Valentina Stanica, ki ga je visoko cenil; ob njem je zapisal: »Naj bi rajnih spodobna pohvala mladim bralcam dobriga duha dala; zakaj mertvi nas ziveti vucé.« (Drobtince 1848: 81) Na Trzaskem je imel Slomsek stik z Ravnikarjevim naslednikom, skofom Jernejem Legatom. Na Koroskem je bil posebej tesno povezan s solnikom Matijem Ahaclom in slavistom Urbanom Jarnikom, pa seveda z Mihaelom Andreasem in raznimi »pohorskimi pevci«. Na Stajerskem in Koroskem je Slomsek ohranil in na novo razvil vrsto povezav s sodelavci svojih publikacij, zlasti proznih prevodov, almanaha Drobtince in ucbenikov. Med njimi so bili Jozef Hasnik, Mihael Stojan, Valentin Orozen; Jozef Mursec, Anton Murko, Radoslav (Jakob) Razlag, Simon Rudmas, Mihael Zagajsek idr.1 Zdi se, da je v dobrih stirih desetletjih svoje aktivnosti, in sicer od priblizno 1821 do 1862, Slomsek razvil sodelovanje ali vsaj povezave s skoraj vsemi vitalnimi silnicami kulturnega zivljenja Slovencev od Koroske in Stajerske do Primorske. 3 Slomskova skrb za skupni slovenski knjizni jezik, ki bi presegel pokrajinske razlike in bi postal izrazilo vseh Slovencev skupne omike, se se posebej izraza v njegovi novomasniski zaobljubi, da bo svoj prosti cas posvetil skrbi za materni jezik (Kovacic 1934: 45). Splosno znano je, da je takó deloval ze kot bogoslovec prvoletnik, ko je jeseni 1821 v celovskem bogoslovju samoiniciativno pripravil tecaj slovenscine za bogoslovce. S tecaji je nadaljeval vsako leto do konca bogoslovja, o cemer pricajo med drugim ohranjeni uvodni govori, v katerih je zavracal tedaj ze zakoreninjeno mnenje, da se slovenscine ni potrebno uciti, in poudarjal dostojanstvo materinscine ter njeno pomembnost se zlasti za duhovnika. Ze od zacetka je prikazoval knjizno slovenscino kot sredstvo zdruzitve pokrajinskih govorov v visjo kulturno celoto. Leta 1829 se je Slomsek po nekaj letih kaplanske sluzbe vrnil v Celovec, tokrat kot spiritual bogoslovnega semenisca. Takrat je svoje tecaje slovenscine obnovil se temeljiteje in deloma dosegel obveznost tega pouka.2 Ker je pouceval bogoslovce iz dveh skofij, so bili med ucenci tako Korosci kakor Stajerci, nekateri celo s Kranjske. Taksna pokrajinska raznolikost slovenskih govorov, zbranih v njegovem celovskem avditoriju, je Slomsku le potrjevala njegovo vizijo o potrebi po enotnem knjiznem jeziku iz leta 1821. S svojimi tecaji je opravljal podobno prerodno funkcijo kakor Metelko na ljubljanskem liceju, le da njegovo delo ni bilo tako dobro institucionalizirano, ceravno naj bi bil boljsi ucitelj celo od Metelka (Grafenauer 1958: 280). Pri pouku se je lahko opiral na znanstvene slovnice Kopitarja, Metelka in Murka. Toda ker te niso bile najbolj primerne za jezikovni pouk, je Slomsek napisal tudi lastno slovnico Inbegriffder slowenischen Sprache für Ingeborne, ki je njegovo razmeroma samostojno jezikoslovno delo (Jesensek 2010: 672), nastalo na podlagi pedagoske prakse, zato je posebnost te slovnice, da se koncuje s »preverjanji znanja« za tri zahtevnostne stopnje. Slovnico, ki je ostala v rokopisu, je zacel Slomsek najverjetneje pisati ze ob vstopu v bogoslovje 1821 (prav tam: 679). Ker se je zavedal nasilne germanizacije na Koroskem in Stajerskem, mu je bilo povsem jasno, da z materinscino slovenstvo stoji in pade. Zato je v omikanem knjiznem jeziku videl branik visje duhovne kulture pred procesi raznarodovanja ter izgubo slovenske identitete. Ker je gledal daljnosezno in siroko, je kot pot k temu cilju ze v bogoslovnih letih odklanjal dezelne partikularizme, kakrsnega sta razvila Dajnko za stajersko dezelno in v manjsi meri Metelko (v besedotvorju) za dolenjsko razlicico. Ceprav je bil Stajerec, je priznaval vlogo (ne pa prevlade) osrednjeslovenske jezikovne tradicije ter njeno prepletanje z drugimi pokrajinskimi prvinami v postopnem poenotenju knjiznega jezika (Jesensek 2003: 673). Tako je vzgajal tudi svoje gojence, kar pri njih ni ostalo brez literarnih in publicisticnih sadov. V tem duhu je Slomsek 30. maja 1833 cestital Copu za »uceno, z vsem pogumom izpeljano crkarsko pravdo« v upanju, da bo koncala »pogubonosni razkol« (AZN 1930: 7), ob poznejsih novooblikarskih trenjih po letu 1850 pa potozil Bleiweisu: »vsak pise po svoji trmi ... Razkolnost je Slovanov bila in bo dedna pregreha.« (prav tam: 316)
V zvezi s pasijonsko tematiko razgrinja rokopis Ferdinandovih pridig vsaj dva pomembna podatka. S paleografskega gledisca je zdaj jasno, da je njegova roka identicna s tisto, ki je napisala folij 2r ...v Skofjeloskem pasijonu. Torej je po vsem videzu pater Ferdinand Ljubljanski avtor tistega historicnega, »kroniskega« folija 2r, ki povzroca v raziskavah Pasijona toliko neznank.6 Ker se je Ferdinandova pisava v razponu dobrih 20 let, v katerem so te pridige nastale, le malo spremenila, iz nje ni moc razbrati nadaljnjih podrobnosti za datacijo omenjenega folija. Razumno pa je sklepati, da je po p. Romualdu iz Standreza prevzel vodenje skofjeloske procesije p. Ferdinand Ljubljanski. Morda se pomembnejsi pa je tale podatek: v Concio Quadragesimalis N7, torej v Sedmo postno pridigo, je vlepljen pridizni vstavek, manjsi list, na strani recto popisan z dodatkom, ki naj v pridigi sledi po exordium, na strani verso pa je list prazen, le ob robu, kjer je vlepljen v rokopis, stoji napis: »Jesus Christus gehet dem Garten zu, Vide 4te Vor?tl.« Ocitno je pred nami kos papirja iz delavnice voditelja pasijonske procesije. Ta dokument, podoben kateremu od pasijonskih seznamov, je nedvoumen pokazatelj, da je imel p. Ferdinand neko pasijonsko besedilo, ki je vsebovalo 4. prizor (Vorstellung): Kristus gre proti vrtu na Oljski gori. Druge sporocene verzije pasijona taksne cetrte podobe ne poznajo,7 zato moramo sklepati, da je to bila neka predelava, morda prav izpod peresa patra Ferdinanda. Vsekakor ga oba indica tesno povezujeta z uprizarjanjem skofjeloske pasijonske procesije. Pater Ferdinand, ceravno je bil voditelj pasijonske procesije in vesc pisec uglajenih latinskih pisem, je bil v svojih pridigah zelo resnoben, tudi strog in neposreden. Toda se vedno je ob vsej resnosti in zaru, s katerima je opominjal vernike na pot kreposti in bozjih zapovedi, uporabljal kot formo svoje misli raznolika literarna sredstva - od prispodob v gornjem navedku do drobnejsih figur, zlasti pogoste so pri njem geminacija, dvojna in trojna formula. Ce bi se jezikoslovno poglobili v njegova besedila in jih glasoslovno smiselno, kriticno prepisali, bi dobili korpus slogovno, vsebinsko in kompozicijsko bogatih barocnih besedil, prav podobno privlacnih kakor so pridige Janeza Svetokriskega ali Rogerija Ljubljanskega. Zal je bil pater Ferdinand eden tistih, ki niso imeli srece, da bi bilo njihovo delo natisnjeno. Vsekakor pa je bil njegov opus v resnici vecji od tega, kar je bilo zvezano v sedanji kodeks po njegovi smrti. Dokaz za to imamo v dejstvu, da se je pri franciskanih (sic!) v Novem mestu nasla se ena njegova pridiga: In Festo S: Bartholomæ i Apl., datirana pa je z datumi, ki jih ze poznamo: Locopoli 1721, Labaci 1728, Tergesti 1740. To najverjetneje pomeni, da je imel pater Ferdinand tudi zbirko pridig na godove svetnikov, toda iz nje se nam je - kdo ve, po kaksni poti - ohranila le ena, in to v samostanu bliznjega, pa vendar drugega reda. To bi kazalo na misel, da utegne biti tudi pater Ferdinand podobno tragicna literarna osebnost kakor nekoliko starejsi franciskan p. Anton Bresan (1638-1708), ki je napisal velik opus, precej vecji od Svetokriskega.10 Zal je Bresanov opus zvecine izgubljen - razen treh lepih pridig, ki so se zacuda ohranile v istem samostanu, kjer se je ohranila pridiga kapucinskega patra Ferdinanda o svetem Jerneju in s tem dokazala, da je delo njenega avtorja segalo precej onstran platnic kodeksa, v katerem nam je ohranjenih njegovih 58 retorskih besedil. Kdor se zanima za starejse slovensko slovstvo, utegne v prikazih nasega literarnega razvoja zaslediti to ali ono nesorazmerje. To velja zlasti za dobi katoliske obnove (ali protireformacije) in baroka, torej za glavnino 17. in 18. stoletja. V tem prispevku se ni moc podrobneje posvetiti problematiki njune periodizacije, ki se ni docela utrjena in dopusca razna razumevanja. Toda v dosedanjih obravnavah obeh dob, kakor koli ju ze razmejimo, je zaslediti neko znacilno potezo. Vecina teh obravnav je izhajala iz neizrecene, implicitne predpostavke, da je poglavitni predmet literarnega zgodovinarja korpus tiskanih knjig in drobnih tiskov obeh dob. Ta predmet je v pregledih slovstvenega razvoja nato dopolnjen z obrobnim prikazom rokopisov, ki so v eni in drugi dobi nastajali zaradi raznolikih potreb. To vrsto pristopa k literarnozgodovinski obravnavi slovstva, ki je nastajalo v dolgi dobi med reformacijo in romantiko, dobro izraza tale formulacija, s katero se zacenja razdelek o rokopisih barocne dobe v Maticini Zgodovini slovenskega slovstva: »Ob stevilnih tiskih 18. stoletja nimajo rokopisi na splosno toliksnega pomena kakor v starejsih, slovstveno nerodovitnih casih. Le zato, ker so tiski se zmeraj samo nabozni, so zapisi posvetne vsebine vendarle vazni.« (ZSS I, 313) Avtor te misli, Mirko Rupel, je skrbno preiskal obsezno gradivo, zlasti razne prisege in druga civilna besedila, ki jih posreceno imenuje »rokopisni drobiz«. Toda glavno podobo o dobi vendarle zarise njegov in vecidel tudi drugi prikazi na podlagi tiskanih del. Zdi se mu samoumevno, da rokopisi 18. stoletja, zlasti »nabozni« - tu tici druga problematicna podmena - niso pomemben del predmeta, ki ga literarni zgodovinar raziskuje v tem obdobju. Rupel sicer v istem stavku omenja, da so bili rokopisi pomembnejsi v »slovstveno nerodovitnih casih«, s cimer misli na protireformacijo oz. katolisko obnovo 17. stoletja. Toda tudi v tem razdelku svojega pregleda predstavi dva tako obsezna in pomembna rokopisa, kakor sta Skalarjev rokopis (1643) in Andreja Ivankovica (Jankovica) prevod Hoje za Kristusom (morda 1659) le v sestih vrsticah, celoten razdelek o rokopisih katoliske obnove, iz katere se je po njegovem porocilu ohranilo »blizu 50 rokopisov, od kratkega zapisa do zajetnega zbornika«, pa predstavi na nepolnih treh straneh. Predvsem pa - in to je bistveno - ti rokopisi niso v nicemer spremenili njegove predstave o knjiznem »zastoju« te dobe. S tem nikakor ne mislim na morebitno premajhno pozornost ali skrb ipd., pac pa, da starejsi literarni zgodovinarji knjigam, ki so ostale v rokopisni obliki, samodejno in naceloma niso pripisovali pomena, ki bi bil vsaj primerljiv s pomenom tiskanih knjig.
The present volume of proceedings represents the first Slovenian book uniting well-nigh all the humanistic disciplines in a common task: to reflect on the role of scholarly editions in their own ...field. Moreover, it is the first to reflect systematically on the methodological and ecdotic issues of scholarly editions in the light of the possibilities opening with the electronic presentation of texts. While some humanistic disciplines in Slovenia boast a long tradition of scholarly editions, reaching back to the first half of the 19th century, others have begun to consolidate their editorial standards fairly recently.
A Register of Early Modern Slovenian Manuscripts Ogrin, Matija; Javoršek, Jan Jona; Erjavec, Tomaž
Journal of the Text Encoding Initiative,
03/2013, Letnik:
4, Številka:
Issue 4
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
This paper presents the Register of Early Modern Slovenian Manuscripts, which includes manuscripts from the 17th and 18th centuries that have been overlooked by scholars focused on printed books from ...the same era. The Register attempts to address this gap in Slovenian manuscript studies by describing these unknown and forgotten early modern manuscripts with facsimiles, an index of basic manuscript citations, and a bibliography containing publications where these manuscripts are mentioned. It is encoded in TEI P5 using the manuscript description module and available via a web interface. The paper discusses the specifics of early modern manuscripts, explains the structure and encoding of the Register (especially encoding of temporal and geographic data), and presents the portal built using the Fedora Commons repository software that allows the user to browse and search manuscripts and export data in TEI format, and that enables metadata harvesting.
2 Starting with his time at the Ljubljana lycée, even before his seminary years, Slomsek carried on correspondence with a wide network of friends and colleagues in all of the Slovene provinces. ...Although only a small portion of Slomsek's correspondence survives, the over 400 letters that have show very well his network of cultural connections, and activities throughout the Slovene provinces and including just about all of the cultural activists of his time. It is understandable that these contacts were especially intensive in the then centers of Slovenes' cultural life-Ljubljana, Celovec, and to some extent Gradec (Graz)-and with a narrow circle of colleagues in Styria. It is probable that already at the lycée in Lubljana (1819-1820) Slomsek met Franc Metelko, whose lectures on Slovene were an important influence on the quality of the literary languages used by the younger generation of intellectuals, among them Matija Èop and France Preseren (Kolaric 2009). Slomsek is confirmed to have collaborated with Metelko during his seminary years, when Metelko would send to him in Celovec the drafts of his grammar even as it was being printed-that is, in 1825 (Kovacic 1934: 37). Of interest are Slomsek's letters to Èop that have been preserved from the time he was a seminary mentor in Celovec. Besides a trusting, friendly relation, they attest to an intensive exchange of books on linguistic and literary matters. Thus on 30 October 1832 he sent to Èop in Ljubljana Megiser's dictionary and some of Jarnik's works. Later he sent Svetokriski and asked him to intercede with the censor for collections of the so-called Ahacel poems (AZN 1930: 3), inquired about the work on publication of Kranjska cbelica, and on 5 January 1833 wrote: »Ich wünschte bald wieder ein Lied unsers genialen Pre. hern zu hören! Pro.im ga lepo posdraviti, pa tudi druge blage Slovenze.« (AZN 1930: 5) Then later he reported that the Ahacel collection has been well received, which he saw as evidence of the success of Slovene Sunday schools in Carinthia and Styria in their efforts to encourage progress in reading (AZN 1930: 11). His correspondence with Bleiweis was even larger. He wrote to the editor of Novice in Ljubljana from St. Andraz and later Maribor many times, including about his linguistic positions on the so-called new forms-he supported them but advocated gradual introduction and reciprocity between Slovene lands: »I think it is right that the Carniolans are seated at the head of the table, but you must not forget that we, too, are Slovenes, and do not demand that yours is always the rule; and we take many of your forms, which are unlike ours, copying St. Augustine: In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas. « (AZN: 318-321) Many of Slomsek's biographical writings and memoirs came from his personal connections. Thus, for instance, he wrote about his friend Valentin Stanic from Gorisko, whom he highly admired: »May the fitting praise of the deceased give young readers inspiration for the dead teach us to live.« (Drobtince 1848: 81) In Trst (Trieste), Slomsek was in contact with Ravnikar's successor, Bishop Jernej Legat. In Carinthia, he was especially closely connected with the teacher Matija Ahacel and the Slavist Urban Jarnik, and of course with Mihael Andreas and various »Pohorje poets«. Slomsek maintained and refreshed multiple connections with colleagues on his publications, especially prose translations, the almanac Drobtince, and textbooks. Among them were Jozef Hasnik, Mihael Stojan, Valentin Orozen, Jozef Mursec, Anton Murko, Radoslav (Jakob) Razlag, Simon Rudmas, Mihael Zagajsek, and others.1 It appears that during the good four decades of his activities, from approximately 1821 to 1862, Slomsek developed cooperation or at least contacts with almost all of the vital trends of the Slovenes' cultural life, from Carinthia and Styria to Primorsko.
Članek predstavi Slomškova prizadevanja za jezikovno ter kulturno integracijo slovenskih dežel v desetletjih med 1821 in 1862. Navzočnost slovenskega kulturnega in zemljepisnega prostora v Slomškovem ...delu je predstavljena s pomočjo njegove korespondence in potopisov, z gledišč Slomškovega dela za enoten slovenski knjižni jezik in Slomškove literature (pesmi).
EXTENDED ABSTRACT:The paper gives a thorough examination of the Register of Slovenian-language manuscripts from the 17th and 18th centuries from different points of view: it is presented as a digital ...repository in humanities disciplines available for searching (digital library) and as a methodological framework of further scholarly research and discoveries in the field. Manuscripts, especially the manuscripts of Slovenian literature, have not been sufficiently taken into consideration so far. They have always been given but a sketchy treatment serving merely to illustrate the general outlines of the nation’s literary and cultural development. They have rarely been dealt with in specialised studies or scientific publications. This is the reason why they have not been registered and recorded in archival and library collections. Different guides to manuscripts offer only basic and limited information from which it is often impossible to identify the language, the content, and the history of a manuscript. With regard to the state-of-the- art of Slovenian manuscript research in the field of Slavic studies, archival studies and codicology, it was indispensable to thoroughly record and research the preserved manuscripts by the use of a uniform, rational and consistent method. In reference to these premises a new research project has been started resulting in accurate, thorough and rigorously structured descriptions of manuscripts. The idea of Slovenian manuscript register was developed comprising manuscript descriptions complemented by digital images or facsimiles thus visually presenting the manuscripts and facilitating further research in the field.The 3-year work resulted in the portal: Unknown Slovenian-language manuscripts from the 17th and 18 th centuries. The main project result was the register of Slovenian-language manuscripts from the 17th and 18th centuries. To date, it contains detailed descriptions of the first 100 manuscripts and over 7,000 digital facsimiles. The decisive selection criterion for inclusion in the Register was that the majority of the manuscript should be written in Slovenian. The aim of the project was to register manuscripts kept in institutions in the central Slovenian region and gradually add manuscripts from other regions. One of the first was the region of Carinthia with the longest and specific manuscript tradition in Slovenia. As the general methodological framework the TEI Guidelines P5, in particular the Module for Manuscript Description was used. The encoding scheme was built upon XML standards which are typically used by similar projects in other countries. The TEI Guidelines unite several European doctrines on the subject. The TEI guidelines were strictly used without any modifications. A rich subset of TEI descriptions elements was used enabling detailed and systematic description of the materials: the content and history of a manuscript or codicological metadata on the date of the origin for a manuscript and the place of the origin for a manuscript. The XML encoding for each manuscript description was divided into four standard blocks. The XML based application was designed to enable users to access digitised manuscripts on the web. For on-line searching and reading an on-line portal was developed using the Fedora Commons server. Fedora Commons was chosen as it implements an XML-based digital document repository. The Fedora Commons server is based upon open standards and allows for construction of a repository conforming to the concept of an open archival information system. It has been widely used and has become a de-facto standard for digital archives, collections and libraries.
PDF
