Junija 2024 je dosegel devetdeset izjemno ustvarjalnih let zaslužni profesor ljubljanske univerze Aleksander Skaza - Saša, že dolga leta vodilni slovenski rusist današnjih dni.
The paper examines the role of orthographic norms in two types of non-authored text revision – text correction within the educational process and proofreading. Both the teacher and the proofreader ...intervene in the text in order to correct the deviations from the standard language norms: the teacher with the aim to develop the student's language (and stylistic) abilities, and the proofreader to ensure that the text complies with the standard language norms; in this paper the term correction is used for such interventions in the text. The specialized corpora Šolar and Lektor were used for the comparative analysis. As regards the corrections of upper-case/lower-case initials, there are 2,015 such corrections in the Šolar corpus where they represent a special category within spelling errors, while in the Lektor corpus there are 1,702 of those corrections and they are divided into six subtypes, which together overlap precisely with the category of upper-case and lower-case corrections in the Šolar corpus. They were used to create a typology of corrections from the Šolar corpus for the purposes of this paper. The aim of this paper is to present concrete spelling problems encountered by students and adult authors, and to examine how such errors are corrected by teachers and by proofreaders – whether they strictly adhere to codified orthographic norms, or whether deviations occur and in which cases. It was found that distinguishing between proper and common nouns causes the most problems. The paper represents a new approach in the study of language by connecting the field of developing students' language abilities and the field of proofreading.
Prispevek obravnava vlogo pravopisne norme pri dveh oblikah revizije neavtorskih besedil – popravljanju besedil v okviru učno-vzgojnega procesa in lektoriranju. Učitelj in lektor posegata v besedilo, da bi opozorila na odklone od knjižnojezikovne norme, učitelj z namenom razvijanja učenčeve jezikovne (in slogovne) zmožnosti, lektor pa, da bi zagotovil skladnost besedila s knjižnojezikovno normo; za takšen poseg v besedilo uporabljamo izraz popravek. Za primerjalno analizo smo uporabili gradivo iz specializiranih korpusov Šolar in Lektor, in sicer popravke velike/male začetnice, ki jih je v korpusu Šolar 2015 in predstavljajo posebno kategorijo znotraj napak zapisa, medtem ko jih je v korpusu Lektor 1702 in so razdeljeni v šest podtipov, ki se skupaj natančno prekrivajo s kategorijo popravkov velike in male začetnice v korpusu Šolar in so nam služili za oblikovanje tipologije popravkov iz korpusa Šolar. Predstavljamo konkretne pravopisne težave, s katerimi se srečujejo učenci in odrasli avtorji, ter kako napake popravljajo učitelji in kako lektorji, pri čemer presojamo, ali se pri popravljanju strogo držijo kodificirane pravopisne norme oz. ali prihaja do odklonov in v katerih primerih. Ugotavljamo, da največ težav povzroča ločevanje med lastno- in občnoimenskostjo. S povezovanjem področja razvijanja jezikovne zmožnosti pri učencih in področja lektoriranja raziskava predstavlja nov pristop v preučevanju jezika.
Dr. Kozma Ahačič podaja svoj pogled na trenutni položaj slovenščine v svetu množične digitalizacije, izpostavlja nekaj negativnih plati in opozarja na to, da dobro znanje knjižne slovenščine ni ...samoumevno. V intervjuju smo odprli tudi teme variantnosti pri kodifikaciji, študija slovenistike, vprašanje pojmovanja knjižnega in standardnega jezika ter vpliv poznavanja zgodovine jezika, zgodovine rabe jezika, zgodovine jezikoslovja in slovnic klasičnih jezikov na delo s sodobnim jezikom. Prav zgodovinskemu vidiku, tako jezikovne rabe kot slovničarstva in slovaropisja, je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša v svojem znanstvenem delu posvetil največ pozornosti: v zbirki Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem je doslej obravnaval obdobje protestantizma in katoliško dobo, v več monografijah se je podrobno ukvarjal z jezikom 16. stoletja (prim. Stati inu obstati: prvih petdeset slovenskih knjig), uredil je tudi spletno mesto Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Doseg do največ govorcev in uporabnikov slovenščine ima njegovo uredniško delo pri portalih Fran in Franček, aktiven je tudi kot član ali vodja različnih skupin, ki v družbeno-političnem smislu skrbijo za razvoj in obstoj slovenščine (prim. Strokovna komisija za Slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo), za približanje slovenščine novim generacijam šolarjev pa je pripravil Slovnico na kvadrat in Kratkoslovnico.
Dr. Kozma Ahačič podaja svoj pogled na trenutni položaj slovenščine v svetu množične digitalizacije, izpostavlja nekaj negativnih plati in opozarja na to, da dobro znanje knjižne slovenščine ni samoumevno. V intervjuju smo odprli tudi teme variantnosti pri kodifikaciji, študija slovenistike, vprašanje pojmovanja knjižnega in standardnega jezika ter vpliv poznavanja zgodovine jezika, zgodovine rabe jezika, zgodovine jezikoslovja in slovnic klasičnih jezikov na delo s sodobnim jezikom. Prav zgodovinskemu vidiku, tako jezikovne rabe kot slovničarstva in slovaropisja, je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša v svojem znanstvenem delu posvetil največ pozornosti: v zbirki Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem je doslej obravnaval obdobje protestantizma in katoliško dobo, v več monografijah se je podrobno ukvarjal z jezikom 16. stoletja (prim. Stati inu obstati: prvih petdeset slovenskih knjig), uredil je tudi spletno mesto Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Doseg do največ govorcev in uporabnikov slovenščine ima njegovo uredniško delo pri portalih Fran in Franček, aktiven je tudi kot član ali vodja različnih skupin, ki v družbeno-političnem smislu skrbijo za razvoj in obstoj slovenščine (prim. Strokovna komisija za Slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo), za približanje slovenščine novim generacijam šolarjev pa je pripravil Slovnico na kvadrat in Kratkoslovnico.
Nacionalistični »enfant terrible Dović, Marijan
Jezik in slovstvo (Tiskana izd.),
04/2024, Letnik:
69, Številka:
1-2
Journal Article
Recenzirano
The relentlessly critical writer Fran Levstik, one of the central figures in Slovenian literature and politics in the decades following the March Revolution of 1848, was also one of the intellectuals ...of his time who suffered most from censorship. His first volume of poetry, Poems (1854), was harshly suppressed for alleged blasphemy, and his militant nationalist articles in the 1860s led to many publishers receiving lawsuits, heavy fines, and even prison sentences. While Levstik’s literary works were never subject to official censorship during his lifetime this eventually happened after his death with the play Tugomer, originally written by Josip Jurčič, but transformed by Levstik into an opus magnum of Slovenian nationalism.
Nepopustljivo kritični Fran Levstik, ena središčnih osebnosti slovenske literature in politike v desetletjih po marčni revoluciji, je bil tudi z vidika cenzure med najbolj izpostavljenimi intelektualci svoje dobe. Že njegov prvenec Pesmi (1854) je bil zaradi domnevne bogokletnosti grobo zatrt, njegovi bojeviti nacionalistični članki v 60. letih 19. stoletja pa so številnim urednikom nakopali tiskovne pravde, visoke globe in celo zaporne kazni. Medtem ko za življenja Levstikova literarna dela niso bila predmet uradne cenzure, se je to po njegovi smrti zgodilo z igro Tugomer, ki jo je po Jurčičevi predlogi ravno Levstik predelal v opus magnum slovenskega nacionalizma.
Po zgledu starega prijatelja Jaka Čopa, znane osebnosti iz našega planinstva in alpinizma, nepozabnega gorskega fotografa in predavatelja, sem kmalu potem, ko sem se znašel v Triglavskem narodnem ...parku (TNP), postavil slikovno podlago za predavanja o naravnih in kulturnih posebnostih parka in tako opremljen odšel po šolah, vrtcih, društvih. Najbolj verjetno je bil to povod, da mi je takratna direktorica, gospa Marija Vičar, zaupala koordinacijo pri pripravi predstavitvenega filma o TNP. Potreboval sem kar precej korajže, ker nisem nikoli prej delal česa podobnega, predvsem pa veliko sreče pri iskanju dobrih sodelavcev. In tako je, mnogo let kasneje, v krog ustvarjalcev revije Jezik in slovstvo zašel podatek, da sva z akademikom dr. Matjažem Kmeclom sodelovala pri pripravi tistega filma. Ob tem se je zdelo verjetno, da bi takrat odšla tudi na kakšno skupno planinsko turo, zato so me poiskali in mi predlagali, naj o tem kaj napišem. Zares je škoda, ker take ture ni bilo, toda srečanja z Matjažem Kmeclom so bila pomembna in hkrati zanimiva, prava prijateljska izkušnja zame.
Po zgledu starega prijatelja Jaka Čopa, znane osebnosti iz našega planinstva in alpinizma, nepozabnega gorskega fotografa in predavatelja, sem kmalu potem, ko sem se znašel v Triglavskem narodnem parku (TNP), postavil slikovno podlago za predavanja o naravnih in kulturnih posebnostih parka in tako opremljen odšel po šolah, vrtcih, društvih. Najbolj verjetno je bil to povod, da mi je takratna direktorica, gospa Marija Vičar, zaupala koordinacijo pri pripravi predstavitvenega filma o TNP. Potreboval sem kar precej korajže, ker nisem nikoli prej delal česa podobnega, predvsem pa veliko sreče pri iskanju dobrih sodelavcev. In tako je, mnogo let kasneje, v krog ustvarjalcev revije Jezik in slovstvo zašel podatek, da sva z akademikom dr. Matjažem Kmeclom sodelovala pri pripravi tistega filma. Ob tem se je zdelo verjetno, da bi takrat odšla tudi na kakšno skupno planinsko turo, zato so me poiskali in mi predlagali, naj o tem kaj napišem. Zares je škoda, ker take ture ni bilo, toda srečanja z Matjažem Kmeclom so bila pomembna in hkrati zanimiva, prava prijateljska izkušnja zame.
The essay revolves around an intriguing part of the still relatively unexplored dramatic opus of Matjaž Kmecl, in which the author explores the Slovenian mythical motif of the beautiful Vida. The ...analysis focuses on his mono-drama Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta (Beautiful Vida or the Problem of Saint Ožbalt), through which the author enters into a dialogical relationship with a series of Slovenian authors who interpret this key myth of Slovenian literature. The play is a specific continuation of Cankar’s Beautiful Vida, primarily through occasional references to the central motif. On the one hand, the essay will explore the relationship between Kmecl’s Beautiful Vida and Cankar’s prototext. On the other hand, attention will be given to two interpretations of the motif of the beautiful Vida in the 1970s, when Matjaž Kmecl and Rudi Šeligo reimagined and reinterpreted it in innovative ways. These interpretations will be compared and placed in the broader context of contemporary Slovenian drama. While Cankar’s Beautiful Vida was already a vision of longing, and Šeligo’s Vida attempts to formally follow the narrative of a folk song but offers its own and partly new vision of Beautiful Vida through the reinterpretation of lyrical work. But it is Kmecl who radically breaks away from the Slovenian myth, freeing it from Prešeren’s dichotomy and Cankar’s longing.
Razprava se ukvarja z zanimivim delom še precej neraziskanega dramskega opusa Matjaža Kmecla, v katerem avtor variira slovenski mitični motiv lepe Vide. Analizira njegovo monodramo Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta, s katero avtor vstopi v dialoški odnos z nizom slovenskih avtorjev in avtoric, ki v svojih delih interpretirajo ta ključen mit v slovenski literaturi. Igra je »nekakšno nadaljevanje Cankarjeve Lepe Vide« (Kmecl), ki pa je razumljeno predvsem kot občasno sklicevanje na motiviko. Po eni strani nas bo zanimalo razmerje Kmeclove Lepe Vide do Cankarjevega »izhodiščnega« besedila, po drugi strani pa se bomo posvetili dvema interpretacijama motiva lepe Vide v 1970-ih letih, ko sta Matjaž Kmecl in Rudi Šeligo na novo osmislila, reinterpretirala motiv v inovativne izpeljave, ki ju bomo primerjali in umestili v širši kontekst sodobne slovenske drame. Če je bila Cankarjeva Lepa Vida že privid hrepenenja in je imela tudi Šeligova Vida več obrazov ter je pri tem poskušala formalno slediti zgodbi ljudske pesmi, a je z reinterpretacijo lirskega dela ponudila svoje in deloma novo videnje lepe Vide, je prav Kmecl tisti, ki radikalno prekinja slovenski mit ter ga osvobodi Prešernove razklanosti in Cankarjevega hrepenenja.
Vsestranski kulturni delavec, slavist Matjaž Kmecl, letos ne praznuje samo častitljivega jubileja devetdesetletnika, ampak tudi drugi častitljivi jubilej – enainsedemdesetletnico nepretrgane ...povezanosti s slavistiko in slavističnim oddelkom Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ko je postal patriarh slovenske slavistike, kot smo to v najinih daljnih študentskih letih rekli profesorju Rajku Nahtigalu, ko smo spoštljivo jemali v roke njegove znamenite Slovanske jezike in ga srečevali, kako spokojno prihaja v slavistični kabinet v Narodni in univerzitetni knjižnici. Sodobnost takega spoštljivega naziva in temu ustreznega odnosa do častitljivega profesorja – staroste ne pozna več, a tudi »nahtigalovskih« kabinetov v univerzitetnem prostoru ni več, ohranjajo se spomini, ki se izrazijo z živo ali zapisano besedo na ustreznih srečanjih in v svečanih publikacijah; ta beseda je najpogosteje izraz resničnega spoštovanja do osebnosti in dosežkov predhodnika, žal, v času, ki ceni količino nad vsebino, tudi samo dodatno dopolnilo osebne bibliografije.
Vsestranski kulturni delavec, slavist Matjaž Kmecl, letos ne praznuje samo častitljivega jubileja devetdesetletnika, ampak tudi drugi častitljivi jubilej – enainsedemdesetletnico nepretrgane povezanosti s slavistiko in slavističnim oddelkom Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ko je postal patriarh slovenske slavistike, kot smo to v najinih daljnih študentskih letih rekli profesorju Rajku Nahtigalu, ko smo spoštljivo jemali v roke njegove znamenite Slovanske jezike in ga srečevali, kako spokojno prihaja v slavistični kabinet v Narodni in univerzitetni knjižnici. Sodobnost takega spoštljivega naziva in temu ustreznega odnosa do častitljivega profesorja – staroste ne pozna več, a tudi »nahtigalovskih« kabinetov v univerzitetnem prostoru ni več, ohranjajo se spomini, ki se izrazijo z živo ali zapisano besedo na ustreznih srečanjih in v svečanih publikacijah; ta beseda je najpogosteje izraz resničnega spoštovanja do osebnosti in dosežkov predhodnika, žal, v času, ki ceni količino nad vsebino, tudi samo dodatno dopolnilo osebne bibliografije.
»... bil je vrlo zabaven pripovedovalec, poln šale in naravnega humorja, zavoljo katerega je bil pred nekimi leti ljubljenec krasnega spola v salonu.« (Slovenski glasnik 1862: 68.) Nekako v duhu tega ...opisa, ki ga je Slovenski glasnik namenil Velentinu Zarniku, smo se o mladem profesorju v 70. letih prejšnjega stoletja pogovarjale njegove tedanje študentke. Nismo se z njim srečevale v salonih, ampak v predavalnicah in ga hitro sprejele kot razgledanega, duhovitega in komunikativnega predavatelja, navdušenega nad družbeno-kulturnim razcvetom slovenskega vitalnega meščanstva v drugi polovici 19. stoletja, posebno pa nad pripovedno prozo, ki je »mimo Prešerna najbolj osupljiv in bleščeč pojav slovenske književnosti tistega časa.«. Predavanja je pogosto popestril s kakšnim citatom is Kmetijskih in rokodelnskih novic, nam arhaičnim in smešnim, kar se je kazalo že v naslovih teh slikovitih pripovednih drobcev: Po čem se pijanec pozna, Skušnja je učila, Baba natepe moža ... Tako je profesor resne in temeljite interpretacije besedil od Ciglerja prek vajevcev, Jurčiča in Levstika, feljtona in prvih kriminalk ilustriral nastanke umetniške pripovedne proze in njihov čas.
»... bil je vrlo zabaven pripovedovalec, poln šale in naravnega humorja, zavoljo katerega je bil pred nekimi leti ljubljenec krasnega spola v salonu.« (Slovenski glasnik 1862: 68.) Nekako v duhu tega opisa, ki ga je Slovenski glasnik namenil Velentinu Zarniku, smo se o mladem profesorju v 70. letih prejšnjega stoletja pogovarjale njegove tedanje študentke. Nismo se z njim srečevale v salonih, ampak v predavalnicah in ga hitro sprejele kot razgledanega, duhovitega in komunikativnega predavatelja, navdušenega nad družbeno-kulturnim razcvetom slovenskega vitalnega meščanstva v drugi polovici 19. stoletja, posebno pa nad pripovedno prozo, ki je »mimo Prešerna najbolj osupljiv in bleščeč pojav slovenske književnosti tistega časa.«. Predavanja je pogosto popestril s kakšnim citatom is Kmetijskih in rokodelnskih novic, nam arhaičnim in smešnim, kar se je kazalo že v naslovih teh slikovitih pripovednih drobcev: Po čem se pijanec pozna, Skušnja je učila, Baba natepe moža ... Tako je profesor resne in temeljite interpretacije besedil od Ciglerja prek vajevcev, Jurčiča in Levstika, feljtona in prvih kriminalk ilustriral nastanke umetniške pripovedne proze in njihov čas.
Cankar’s drama The Serfs (Hlapci) was written during the cultural struggle waged at the turn of the 19th and 20th centuries and contains otherwise rarely stated political theses that have had a ...profound influence on the formation of Slovenian collective memory. The key world of Slovenian culture, as conveyed through the Cankar's drama, serves to express the dynamic processes of modernization and points to the unformed liberal and socialist discourse at the time. This is why the work functions in Slovenian culture as a call to action, even to active resistance.
Cankarjeva drama Hlapci je nastajala v času kulturnega boja in vsebuje – redko izpostavljene – politične teze, ki so vse od prve objave drame močno vplivale na oblikovanje slovenskega kolektivnega spomina. Hlapec kot ključna beseda slovenske kulture je v drami izraz dinamičnih modernizacijskih procesov in opozarja na nekonstituiranost liberalnega in socialističnega diskurza na začetku 20. stoletja. Prav zato še danes deluje v slovenski kulturi kot poziv k delovanju, akciji, celo k aktivnemu uporu.
