Članek predstavlja prvi izsek raziskovalnega dela pri ciljnem raziskovalnem projektu Priložnosti in možnosti za ohranjanje oziroma revitalizacijo slovenščine med slovensko manjšinsko skupnostjo v ...sosednjih državah, namenjenem preučevanju stanja slovenskega jezika v Beneški Sloveniji. V kontekstu globalizacijskih procesov, evropskih integracijskih procesov, ugodnejših in trdnejših zakonskih podlag (t. i. zaščitnega zakona) ter predvsem zaradi prisotnosti dvojezične šole lahko oblikujemo hipotezo, da v Beneški Sloveniji obstajajo ugodne okoliščine za jezikovno revitalizacijo in deasimilacijo mlajših generacij, kar vključuje tudi ponovno učenje slovenščine med generacijami, pri katerih je medgeneracijski prenos jezika zastal. Iz zbranih podatkov je mogoče izluščiti, da je v prejšnji generaciji medgeneracijski prenos jezika pogosto zastal z začetkom šolanja oz. vstopom v vrtec, ki je zaznamoval prehod na italijanski jezik. Tudi zato je dvojezično šolanje za Beneško Slovenijo pomemben dosežek, vendar samo po sebi še ni zadosten pogoj za ohranjanje ali oživitev medgeneracijskega prenosa jezika. Potrebni so še drugi ukrepi jezikovnega načrtovanja in jezikovne politike. Ob tem gre poudariti, da se ti procesi razvijajo v okolju, ki je bolj naklonjeno slovenščini in dvojezičnosti, kot je bilo v preteklosti.
Prispevek obravnava etnično diskriminacijo med šolanjem v RS. V prvem delu avtorica opiše, kaj je etnična diskriminacija, kakšne oblike etnične diskriminacije poznamo in zakaj je etnična ...diskriminacija tako trdoživ pojav. Nadalje pojasni, zakaj ima prav področje šolanja posebno vlogo pri preprečevanju in odpravljanju etnične diskriminacije v družbi. V drugem delu prispevka skozi predstavitev štirih načinov za ugotavljanje obstoja in merjenje etnične diskriminacije oriše stanje na področju šolanja v RS in poda razmislek o izzivih, s katerimi se soočamo pri preprečevanju in odpravljanju diskriminacije.
Namen članka je ponuditi vpogled v koncept večjezičnosti, prikazati dinamike, ki so pomembne za razumevanje večjezičnosti, in preučiti dejavnike, ki oblikujejo večjezične posameznike in družbo. Po ...začetni opredelitvi večjezičnosti kot individualnega in družbenega fenomena so v nadaljevanju predstavljeni različni dejavniki, ki vplivajo na večjezični razvoj posameznika. Pri tem sledi avtorica logiki koncentričnih krogov – posameznik, družina, družba/okolje, izobraževalne institucije – in življenjskim obdobjem – zgodnje otroštvo, obdobje šolanja, odraslost. Razumevanje dejavnikov in dinamik je ključna premisa za spoštovanje večjezičnosti in razvijanje medkulturnih kompetenc. Današnja družba je potencialno večjezična, vprašanje pa je, ali bomo znali ta potencial razviti in ovrednotiti. Zato je zavedanje specifičnih okoliščin in dinamik, ki spodbujajo oziroma zavirajo večjezični razvoj posameznikov in družbe, odločilnega pomena.
Na gimnazijo smo prišli pretežno učenci iz I. osnovne (okoliške) šole, nekaj pa je bilo tudi tistih, ki so ponavljali razred. Tako smo bili starostno precej narazen, to je od letnikov 1940 do ...letnikov 1941 in 1942. Naša razredničarka Alenka Goričan, profesorica angleščine, je bila še mlada, vendar je z nami vzpostavila prisrčen odnos. Med sošolci, ki jih še dandanašnji srečujem so: Jože Dojer, s katerim sva pri srbohrvaškem nareku namesto vejice in pike kar izpisala »zapeta« in »tačka« in se čudila kako to, da Srbi ne poznajo teh ločil. Tu so še Rihard Rataj, športnik; Borivoj Belcer in občasno Valter Ernst, celjski arhitekt. Med tistimi, ki so mi ostali bolj v spominu je tudi Marjeta Logar, okroglolična in dobrovoljna deklica iz družine Logarjev v Logarski dolini. Na fotografiji z leve:– v prvi vrsti: Nada Korošak, Vera Štiglic (strok. uč.), Radmila Tratnik (predm. uč.), Josip Bajde (predm. uč.), razredničarka Alenka Goričan (prof.), Vera Strehovec (predm. uč.), Marija Gašperšič (prof.), Ivanka Stopar;– v drugi vrsti: Albina Jelen, Karolina Amon, Drago Velenšek, Borivoj Belcer, Ivan Kenda, Alojz Ahtik, Rihard Rataj, Martin Kovač, Jože Veber, Jožica Sajovic, Berta Damše, Ana Remic;– v tretji vrsti: Nevenka Leskovšek, Vida Slemenšek, Marija Gaberšek, Valter Mlinar, Karel Knez, Mirko Zuzzi, Valter Ernst, Karel Lorenčak, Drago Marcius, Franc Pekošak, Jože Dojer, Marjeta Logar, Alenka Bevc, Ivana Krajnc, Božena Krsnik;– v četrti vrsti: Marijan Gorjan, Franc Ramšak, Peter Oblak, Rudi Škedelj, Bogomil Mirnik, Anton Lipovšek, Marijan Kotnik, Doroteja Dobrotinšek, Nada Klampfer, Helena Pohar, Ana Andrenšek. Na fotografiji ni Marjete Kariž.Prispeval: Rudi Škedelj
Dijaki srednje pomorske šole na hribu Mogoron pri Vili Rog v Piranu leta 1950. Od desne proti levi so: Frančišek (Franc) Kočevar, Danilo Sakelšak in Elio Piščanc. Šolo, ki je bila ustanovljena leta ...1947 kot Slovenska pomorska trgovska akademija so 12. oktobra 1948 preimenovali v Pomorski tehnikum. Ob ustanovitvi je šola delovala v Žusterni pri Kopru. 16. maja 1948 se je šola preselila v Piran.Prispeval: Boris Kočevar
Šolo, ki je bila ustanovljena leta 1947 kot Slovenska pomorska trgovska akademija, so 12. oktobra 1948 preimenovali v Pomorski tehnikum, aprila 1953 v Pomorsko srednjo šolo Piran. Ob ustanovitvi je ...šola delovala v Žusterni pri Kopru. 16. maja 1948 se je šola preselila v Piran.Prispeval: Boris Kočevar
Učenci E-razreda Šole za blagovni promet Celje ob zaključku triletnega izobraževanja leta 1974 s prof. Ratimirjem Pušeljem (1941-2015), tretji z leve, z ravnateljem g. mag. Ludvikom Rebeuškom (na ...sredini) ter ob njem s prof. Antejem Žutičem, razrednikom. Jaz sem v drugi vrsti prva z leve (označena x).Na šoli za blagovni promet Celje smo se v triletnem izobraževanju (vajenski dobi) izučili za prodajalce živilske, neživilske in mešane smeri. Polovico šolskega leta smo imeli pouk, drugo polovico pa smo imeli obvezno prakso. Slednjo sem vsa tri leta opravljala v prijetnem kolektivu prodajalne NIK konfekcija Zgreb p. e. Celje na Glavnem trgu, takrat Tomšičevem trgu. Ob koncu zaključka tretjega letnika smo opravljali praktični izpit. Večina nas je v naslednjih letih nadaljevala šolanje ob delu v komercialni smeri.V preteklih letih smo se sošolci srečali ob dvajseti in štirideseti obletnici zaključenega šolanja. Še posebno smo veseli snidenja z razrednikom prof. Antejem Žutičem, prof. Albino Žutič in prof. Marjanom Lebičem. Nepozaben spomin je tudi na g. ravnatelja mag. Ludvika Rebeuška. Bil je vsestransko aktiven na raznih področjih profesionalnega in javnega življenja; izredno deloven in samodiscipliniran in to je, se razume, zahteval tudi od nas, a smo ga tudi izredno spoštovali. Mag. Ludvik Rebeušek, častni meščan Celja, 1993 Zaradi vrednot, ki jih je oblikoval na področju srednjega šolstva in zdraviliškega turizma in imajo trajen pomen za razvoj, ugled ter promocijo celjske občine doma in v svetu. Vir: https://moc.celje.si/castni-mescani
Diplomantke Srednje medicinske šole v Celju leta 1966.V prvi vrsti na sredini v kostimu ravnateljica ga. Slava Škrabec, 4. z leve v prvi vrsti razredničarka ga. Marija Karlin in 2. z leve v prvi ...vrsti gojenka Mirjana Steblovnik.SpominiLeta 1962 sem trdno odločena vstopila v Srednjo medicinsko šolo v Celju z dodeljeno štipendijo in opravljenim sprejemnim izpitom. Zagnanost pa je kmalu uplahnila … stopiti je bilo treba na realna tla. Prva realnost je bila zahteva šole, da moram ostati v internatu, saj je ta bila v sklopu šole, kljub temu, da sem imela pet minut do doma.Ravnateljica g. Slava Škrabec je bila že na prvi pogled videti zelo stroga. Vsem so se kolena zašibila že, ko nas je pogledala s svojim srepim dvobarvnim pogledom. Bila je še iz časov »Florence Nightingale«, ki je leta 1869 je ustanovila Ženski medicinski kolidž v Londonu. Na tem kolidžu se je okrog petdeset let po ustanovitvi izobraževala tudi naša ravnateljica ga. Škrabčeva. Pozneje je delala v vojaški bolnici v Beogradu in si tako nabrala kar nekaj »vojaških« navad. Te je s pridom izvajala do konca svojih dni.Na šolo so sprejemali vsako drugo leto in to majhno število učenk, samo za en razred. Še sanjalo se mi ni, da bo to, kot v vojski. Starejše tako imenovane gojenke iz višjega letnika so nas maltretirale takoj za ravnateljico in vzgojiteljicami. Že razpored dela v internatu je bil tako sestavljen, da ti je starejša gojenka pri vsakem opravilu dihala za ovratnik.V sobah nas je spalo po šest deklet iz raznih krajev Slovenije. Vsaka je imela svojo ozko omarico z vrečo za čisto perilo in vrečo za umazano perilo. Na prečko si lahko obesil največ dva obešalnika, toda saj več tudi nisi rabil. Zvečer smo morale obesiti na stranico vznožja postelje čisto perilo, ki ga bomo naslednji dan oblekle. Ravnateljica pa je vse to, preden je ugasnila luči, skrbno pregledala.Ob devetih zvečer je ravnateljica, ki je imela stanovanje v internatu, pogasila luči v vseh sobah. V popolni, strogo zapovedani tišini, smo zlezle pod odejo z baterijo v roki. Z njo smo si osvetljevale zvezke in se učile, saj čez dan ni bilo časa za učenje.Ob petih in petnajst zjutraj je rezko pozvonilo in vse naenkrat smo vstale, kot v vojski. Za melanholijo ni bilo časa. Opraviti je bilo treba delo, ki ti je bilo dodeljeno za tisti teden. To je bilo čiščenje sobe ali hodnika, jedilnice, učilnice, stranišča, kabineta …Ob šestih smo bile, oblečene v uniformah, že na oddelku in negovale bolnike. Ob desetih ali enajstih, odvisno od dela na oddelku, smo se vrnile v internat. Tukaj nas je zopet čakalo delo. Po kosilu smo imele eno uro prosto za učenje, nato pa se je začel pouk, ki je trajal do večera. Večerjo smo imele ob šestih popoldan in nato se je pouk nadaljeval do osmih zvečer.Po pouku pa vrsta pred tušem, priprava perila za naslednji dan … pohiteti je bilo treba, da smo ob devetih lahko ugasnile luč.Dan je bil enak dnevu in vsaka minuta v njem je bila do zanje potankosti premišljeno razporejena. Vse kar smo počele, je bilo obvezno. Za mizo smo morale vse pojesti pod strogim nadzorom ravnateljice ali vzgojiteljice, katera je bila pač dežurna. Učiti smo se morale natančno toliko in takrat, kot je bilo določeno v urniku. Učenja si nobena ni mogla podaljšati, pa naj ji je voda še tako tekla po grlu.Kje je bila moja svoboda, ki sem jo imela doma? Tukaj sem občutila svobodo samo enkrat mesečno prvo soboto, ko sem lahko šla spat domov in sem lahko v nedeljo zjutraj spala kolikor sem želela. Ostale sobote so bile v internatu delovne. Dopoldan pouk, popoldan generalno čiščenje internata. Ravnateljica je preverjala čistočo z belimi rokavicami. Najbolj sem trpela, ko sem morala sanitarne ploščice drgniti s solno kislino. Še žicanje in mazanje parketa s pasto ter na koncu loščenje, mi ni bilo tako zoprno.Postajala sem, tako se mi je vsaj zdelo, povsem drug človek. V lastnih očeh sem se videla vrednejšo, pomembnejšo. Ob popolni samoodpovedi vsemu prejšnjemu, ob slepi poslušnosti, sem se počutila poklicano za to, kar bom pozneje v življenju opravljala. Želela sem pomagati nebogljenim, bolnim … želela sem postati dobrotnica … ja, neke vrste nuna. Torej sem se znašla na pravem mestu, v kloštru … postala sem »kloštrska«, ko so nas imenovali fantje zunaj.
Dijaka srednje pomorske šole na Tartinijevem trgu v Piranu, fotografirana med letoma 1950 in 1952. Na desni je Frančišek (Franc) Kočevar. Šolo, ki je bila ustanovljena leta 1947 kot Slovenska ...pomorska trgovska akademija so 12. oktobra 1948 preimenovali v Pomorski tehnikum. Ob ustanovitvi je šola delovala v Žusterni pri Kopru. 16. maja 1948 se je šola preselila v Piran.Prispeval: Boris Kočevar
Dr. Aleksander Fatur (1878-1946), pravnik, je bil brat pisateljice Lee Fatur (1865-1943), rojene v Zagorju na Pivki kakor tudi njen oče Lovrenc Fatur (1833-1921), ki ga je dograditev železnice ...Dunaj-Trst zvabila v železničarsko službo. Njegovo družino so premeščali iz kraja v kraj, nazadnje so vsi pristali v Ljubljani. Tja so najprej poslali v šole mlajša Leina brata, njo pa za njuno gospodinjo; vendar se je ob tem vztrajno samoizobraževala in se uveljavila kot plodovita pisateljica. Brata sta postala visoka žezničarska uslužbenca, Aleksander pred 2. svetovno vojno celo direktor slovenskih železnic. – Ob njegovem portretu je detajl s slavja na Taboru, kjer ga je kaka stotnija povabljenih februarja 1938 pospremila v pokoj.
PDF
