V zvezi s pasijonsko tematiko razgrinja rokopis Ferdinandovih pridig vsaj dva pomembna podatka. S paleografskega gledisca je zdaj jasno, da je njegova roka identicna s tisto, ki je napisala folij 2r ...v Skofjeloskem pasijonu. Torej je po vsem videzu pater Ferdinand Ljubljanski avtor tistega historicnega, »kroniskega« folija 2r, ki povzroca v raziskavah Pasijona toliko neznank.6 Ker se je Ferdinandova pisava v razponu dobrih 20 let, v katerem so te pridige nastale, le malo spremenila, iz nje ni moc razbrati nadaljnjih podrobnosti za datacijo omenjenega folija. Razumno pa je sklepati, da je po p. Romualdu iz Standreza prevzel vodenje skofjeloske procesije p. Ferdinand Ljubljanski. Morda se pomembnejsi pa je tale podatek: v Concio Quadragesimalis N7, torej v Sedmo postno pridigo, je vlepljen pridizni vstavek, manjsi list, na strani recto popisan z dodatkom, ki naj v pridigi sledi po exordium, na strani verso pa je list prazen, le ob robu, kjer je vlepljen v rokopis, stoji napis: »Jesus Christus gehet dem Garten zu, Vide 4te Vor?tl.« Ocitno je pred nami kos papirja iz delavnice voditelja pasijonske procesije. Ta dokument, podoben kateremu od pasijonskih seznamov, je nedvoumen pokazatelj, da je imel p. Ferdinand neko pasijonsko besedilo, ki je vsebovalo 4. prizor (Vorstellung): Kristus gre proti vrtu na Oljski gori. Druge sporocene verzije pasijona taksne cetrte podobe ne poznajo,7 zato moramo sklepati, da je to bila neka predelava, morda prav izpod peresa patra Ferdinanda. Vsekakor ga oba indica tesno povezujeta z uprizarjanjem skofjeloske pasijonske procesije. Pater Ferdinand, ceravno je bil voditelj pasijonske procesije in vesc pisec uglajenih latinskih pisem, je bil v svojih pridigah zelo resnoben, tudi strog in neposreden. Toda se vedno je ob vsej resnosti in zaru, s katerima je opominjal vernike na pot kreposti in bozjih zapovedi, uporabljal kot formo svoje misli raznolika literarna sredstva - od prispodob v gornjem navedku do drobnejsih figur, zlasti pogoste so pri njem geminacija, dvojna in trojna formula. Ce bi se jezikoslovno poglobili v njegova besedila in jih glasoslovno smiselno, kriticno prepisali, bi dobili korpus slogovno, vsebinsko in kompozicijsko bogatih barocnih besedil, prav podobno privlacnih kakor so pridige Janeza Svetokriskega ali Rogerija Ljubljanskega. Zal je bil pater Ferdinand eden tistih, ki niso imeli srece, da bi bilo njihovo delo natisnjeno. Vsekakor pa je bil njegov opus v resnici vecji od tega, kar je bilo zvezano v sedanji kodeks po njegovi smrti. Dokaz za to imamo v dejstvu, da se je pri franciskanih (sic!) v Novem mestu nasla se ena njegova pridiga: In Festo S: Bartholomæ i Apl., datirana pa je z datumi, ki jih ze poznamo: Locopoli 1721, Labaci 1728, Tergesti 1740. To najverjetneje pomeni, da je imel pater Ferdinand tudi zbirko pridig na godove svetnikov, toda iz nje se nam je - kdo ve, po kaksni poti - ohranila le ena, in to v samostanu bliznjega, pa vendar drugega reda. To bi kazalo na misel, da utegne biti tudi pater Ferdinand podobno tragicna literarna osebnost kakor nekoliko starejsi franciskan p. Anton Bresan (1638-1708), ki je napisal velik opus, precej vecji od Svetokriskega.10 Zal je Bresanov opus zvecine izgubljen - razen treh lepih pridig, ki so se zacuda ohranile v istem samostanu, kjer se je ohranila pridiga kapucinskega patra Ferdinanda o svetem Jerneju in s tem dokazala, da je delo njenega avtorja segalo precej onstran platnic kodeksa, v katerem nam je ohranjenih njegovih 58 retorskih besedil. Kdor se zanima za starejse slovensko slovstvo, utegne v prikazih nasega literarnega razvoja zaslediti to ali ono nesorazmerje. To velja zlasti za dobi katoliske obnove (ali protireformacije) in baroka, torej za glavnino 17. in 18. stoletja. V tem prispevku se ni moc podrobneje posvetiti problematiki njune periodizacije, ki se ni docela utrjena in dopusca razna razumevanja. Toda v dosedanjih obravnavah obeh dob, kakor koli ju ze razmejimo, je zaslediti neko znacilno potezo. Vecina teh obravnav je izhajala iz neizrecene, implicitne predpostavke, da je poglavitni predmet literarnega zgodovinarja korpus tiskanih knjig in drobnih tiskov obeh dob. Ta predmet je v pregledih slovstvenega razvoja nato dopolnjen z obrobnim prikazom rokopisov, ki so v eni in drugi dobi nastajali zaradi raznolikih potreb. To vrsto pristopa k literarnozgodovinski obravnavi slovstva, ki je nastajalo v dolgi dobi med reformacijo in romantiko, dobro izraza tale formulacija, s katero se zacenja razdelek o rokopisih barocne dobe v Maticini Zgodovini slovenskega slovstva: »Ob stevilnih tiskih 18. stoletja nimajo rokopisi na splosno toliksnega pomena kakor v starejsih, slovstveno nerodovitnih casih. Le zato, ker so tiski se zmeraj samo nabozni, so zapisi posvetne vsebine vendarle vazni.« (ZSS I, 313) Avtor te misli, Mirko Rupel, je skrbno preiskal obsezno gradivo, zlasti razne prisege in druga civilna besedila, ki jih posreceno imenuje »rokopisni drobiz«. Toda glavno podobo o dobi vendarle zarise njegov in vecidel tudi drugi prikazi na podlagi tiskanih del. Zdi se mu samoumevno, da rokopisi 18. stoletja, zlasti »nabozni« - tu tici druga problematicna podmena - niso pomemben del predmeta, ki ga literarni zgodovinar raziskuje v tem obdobju. Rupel sicer v istem stavku omenja, da so bili rokopisi pomembnejsi v »slovstveno nerodovitnih casih«, s cimer misli na protireformacijo oz. katolisko obnovo 17. stoletja. Toda tudi v tem razdelku svojega pregleda predstavi dva tako obsezna in pomembna rokopisa, kakor sta Skalarjev rokopis (1643) in Andreja Ivankovica (Jankovica) prevod Hoje za Kristusom (morda 1659) le v sestih vrsticah, celoten razdelek o rokopisih katoliske obnove, iz katere se je po njegovem porocilu ohranilo »blizu 50 rokopisov, od kratkega zapisa do zajetnega zbornika«, pa predstavi na nepolnih treh straneh. Predvsem pa - in to je bistveno - ti rokopisi niso v nicemer spremenili njegove predstave o knjiznem »zastoju« te dobe. S tem nikakor ne mislim na morebitno premajhno pozornost ali skrb ipd., pac pa, da starejsi literarni zgodovinarji knjigam, ki so ostale v rokopisni obliki, samodejno in naceloma niso pripisovali pomena, ki bi bil vsaj primerljiv s pomenom tiskanih knjig.
Fritzel von Mannheim oder das Vorurtheil (1780) je veseloigra nemskega dramatika in Shakespearovega prevajalca Gabriela Eckerta (dagger1785), Der lahme Liebhaber, ki je prevod dela The Lame Lover ...(1770) Linhartovega angleskega sodobnika, dramatika, igralca in gledaliskega intendanta v Cornwallu Samuela Footeja (1720-1777), komedijo Alle haben Recht oder die durch die List des Bedienten betrogenen Alten je napisal neznani avtor, medtem ko je Jakob beym Brunnen delo italijanskega libretista Francesca de Lemena (1634-1704). Predzadnje delo v zbirki je Julie von Parma J. N. Edling. Bischoffa, ki je bil profesor prava na univerzi v Helmstadtu, avtor knjig o pravu, a tudi pesnik in dramatik. Zadnje besedilo je zaloigra Die Flucht (1780) Christiana Felixa Weisseja (1726-1804), pomembnega razsvetljenskega pisatelja, utemeljitelja nemske otroske in mladinske knjizevnosti, ki se je druzil z Gellertom in Lessingom. Avtorji vseh iger so bili torej ugledni dramatiki in vsi teksti z izjemo zadnjega, so veseloigre, v katerih je v ospredju ljubezen, predvsem njeno zmagoslavje nad koristoljubjem. Tematsko in slogovno je Miss Jenny Love najblizje Die Flucht, saj je dogajanje postavljeno na Irsko (pri Linhartu na Skotsko), Karl Goedeke, sin hudobnega lorda Alstona pa si s silo zeli pridobiti naklonjenost nedolzne in mile Sophie, ki ljubi njegovega brata, kar spet spominja na nasilno custvo lorda Heringtona do Jenny Salisbury. Dramaticni dogodki, med katerimi ne manjka niti posilstvo, privedejo do smrti obeh zaljubljencev, zlobni Karl pobegne, lord Alston pa z grozo spozna, kdo je kriv in kdo nedolzen. Primerjava obeh iger tako samo potrdi ze veckrat zapisano spoznanje, da je Anton Tomaz Linhart pisal v viharniskem duhu. Zanimivost augsburskega izvoda je, da je v njem zig grofa Krafta Ernsta von Oettingen-Wallersteina (1748-1803). Ta bavarski plemic, ki je bil odprt za politicni, gospodarski in kulturni napredek, je skrbno in z obcutkom izbiral knjige za svojo knjiznico. V njej so bili pomembni srednjeveski rokopisi in glasbene partiture, saj je bil tudi velik ljubitelj glasbe, ki je godalne kvartete in simfonije narocal pri Josephu Haydnu.12 V primerjavi z drugimi najdenimi zvezki, v katere je uvezana Miss Jenny Love, izstopa augsburski izvod po tem, da so vsa besedila zaloigre, njihova tema pa je unicujoci vpliv tirana na soljudi.13 Ob Linhartu so objavljena se naslednja besedila. Marianne (1776) Friedricha Wilhelma Gotterja (1746-1797) je zaloigra in prikazuje tiranstvo oceta, ki hoce prisiliti hcerko, da bi sla v samostan, saj bi tako dediscina pripadla njenemu bratu in mu omogocila politicno kariero ter vzpon na druzbeni lestvici. To delo je potrdilo Gotterjev sloves enega izmed najpogosteje igranih nemskih dramatikov. Druzinski tiran je tudi protagonist zaloigre Der Mann hat Brüder (1784) anonimnega avtorja. S svojim skopustvom, zaradi katerega se sin ne sme porociti z izbranko, naredi spletko zoper lastnega otroka, vendar na koncu, ko misli, da je povzrocil dekletovo smrt, sam spije strup in umre. V zgodovinsko snov je posegel J. Ludwig z zaloigro Timophanes von Korinth (1783). Tudi Grafenauer zaloigra Berchtold, Herzog von Zähring, der Erbauer der Stadt Bern jezuita Franza Regisa Crauerja (1739-1806) iz Luzerna prikazuje temacen druzinski obracun v 13. stoletju. Snov iz svedske zgodovine obravnava delo Gustav Wasa (1737), ki ga je napisal irski dramatik Henry Brooke (1703-1783): danski kralj je predstavljen kot tiran, svedski Gustav pa kot plemeniti osvoboditelj Svedske. Zaloigra je znana po tem, da je bila prva, ki je po uveljavitvi t. i. Licensing Act v letu 1737 dozivela cenzurno prepoved. Naprednosti ni mogoce odrekati niti avtorju zadnje zaloigre v zvezku, Johannu Georgu Fösterju, vsestranskemu razsvetljencu in prostozidarju, ki ga nemska zgodovina oznacuje za revolucionarja. Chlotar (1781) je sicer kljub zgodovinski snovi bolj intimna ljubezenska drama, ki je po zapletu viharnisko mracna, s preganjano nedolznostjo in trupli ter ljubimcem, ki mu kruta spletka iztrga nedolzno dekle iz objema. V tem zvezku so zvezane stiri veseloigre in ena zaloigra - Miss Jenny Love. Prva v zvezku je veseloigra Die gemalte Liebeserklärung (1782) francoskega pisatelja Clauda Josepha Dorata (1734-1790), ki jo je v nemscino prevedel Fl. L. Epheu. Tudi drugo veseloigro v knjigi, Adelaide oder Die Anthipathie gegen die Liebe (1781), je napisal francoski avtor Gérard Du Doyer de Gastels (1732-1798), ki so ga veckrat igrali v Comédie-Française. Obe komediji sta lahkotni, v ospredju je ljubezenski zaplet, ki se seveda srecno razresi. Komedija Carlson und Louise oder So denken die Menschen selten (1781) je delo neznanega avtorja. Protagonist Stratford je razsvetljeni oce, ki sina ne zeli porociti po svoji volji, temvec sprejme njegovo odlocitev za preprosto in revno dekle. Na koncu se sicer izkaze, da je v resnici bogata. Ljubezenska zgodba v sentimentalni tradiciji je tudi movens "ganljive veseloigre" Henriette von Blumenau oder die Liebe aus Dankbarkeit Ignáca (Ignatza) Cornove (1740-1822), v Pragi zivecega italijanskega jezuita in prostozidarja, ki se je v zgodovino zapisal tudi kot pisatelj, pedagog in historik. Presenetljivo je, da je v zbirki Linhartovo besedilo edina zaloigra, vsekakor pa je vsem igram skupna razsvetljenska ideja o zvezi dveh plemenitih bitij, ki ju veze ljubezen in morata premagati razlicne ovire na poti do zdruzitve. Izvod, ki ga hrani Staatsbibibliothek zu Berlin, je uvezan v zbirki s sedmimi igrami in naslovljen z Neue Schauspiele, aufgeführt auf dem Churfürstl. Theater zu München. Izdan je bil leta 1782. Gre za Stagejevo zbirko, o kateri smo ze porocali. Uvrstitev v to zbirko nakazuje moznost, da je bila Miss Jenny Love uprizorjena v Dvornem gledaliscu v Münchnu, vendar raziskava ni prinesla enoznacnega odgovora na to vprasanje. Pregledali smo repertoar za leti 1781 in 1782 (Legband 1904; Grandauer 1878), vendar Miss Jenny Love ni nikjer omenjena. Toda Franz Grandauer, avtor kronike dvornega gledalisca iz leta 1878 opozarja, da je njegov seznam (in posledicno tudi Legbandov repertoar) nepopoln, saj ga ni sestavil na osnovi letakov, temvec porocil sodobnikov v knjigah, tednikih in mesecnikih in najavah predstav v dnevnikih.15 Arhiv Dvornega gledalisca je namrec zgorel v pozaru leta 1823. Tudi raziskava, ki so jo na mojo prosnjo opravili v Drzavnem arhivu v Münchnu, je pokazala le, da v naslednjih seznamih Miss Jenny Love ni omenjena: Bücherzensurkommission, Hofamtsregistratur, Generalregistratur. Vendar to, po mnenju arhivarja dr. Juliana Holzapfla, ne izkljucuje popolnoma moznosti, da je bila zaloigra vendarle uprizorjena.16 Seveda je mogoce tudi to, da je Stage v svojo zbirko uvrstil dela, ki niso bila uprizorjena.
Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem The Unknown and Forgotten from the 18th-Century Slovenian Territory is the first monograph written by the Slovenian Society of 18th Century Studies ...and presents the less known phenomena and aspects of the 18th-century Slovenian territory. The monograph was compiled by twenty-three Slovenian and international authors whose contributions discuss numerous areas spanning general, cultural, music, art and literary history. It is divided into several chapters. The introduction, containing the presentation of the Slovenian provinces in the 18th century, serves as the basic starting point and is followed by chapters “Pravna, upravna in cerkvena zgodovina” “Legal, Administrative and Ecclesiastical History”, “Umetnost in obrt” “Art and Crafts”, “Kulturna in socialna zgodovina” “Cultural and Social History” and “Jezikoslovje” “Linguistics”. The monograph, which was published in digital form, is also distinguished by rich pictorial content.
Autorica daje prikaz manje poznate oltarne pale sv. Križa u dominikanskoj crkvi sv. Nikole u Korčuli. Uz analizu pojedinih likovnih aspekata oltarne pale votivnog karaktera, autorica traga za ...paralelama, datacijom i mogućim autorom. Zaključuje da bi se autora pale, uz ogradu prethodnog restauratorskog zahvata, trebalo potražiti u širokom krugu sljedbenika venecijanskog slikara Palme Mlađeg. I to među gomilom malih umjetnika i epigona koji su s manje uspjeha slijedili njegovu slikarsku tradiciju u ranijim razdobljima 17. st. Naročito se osvrće i na elemente ikonografije zaštite od epidemije i bolesti, karakterističnih za 17. i 18. st., a u tekstu i pobliže opisuje tadašnji korčulanski društveni kontekst.
Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain ...Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
Glagoljica se upotrebljavala na cijelome zadarskom području pa tako i u
njegovu zaleđu. U posljednje se vrijeme pronalazi sve više glagoljskih dokumenata, a i kodeksa s ovoga područja. Za Nadin je ...sačuvana jedna knjiga godova, jedna oporuka i niz dokumenata koji dokazuju da su se u mjestu vodile matične knjige, madrikule i razni popisi glagoljskim kurzivom.
Mandićev pravopisni priručnik Uputjene k' slavonskomu Pravopisanju za Potrebu narodnieh Ucsionicah u Kraljestvu Slavonie – Anleitung zur slawoniʃchen Rechtʃchreibung zum Gebrauche der Nationalʃchulen ...in dem Konigreiche Slawonien (Ofen, 1779.) jedini je objelodanjeni dopreporodni pravopis za narodne škole u Kraljevini Slavoniji. U ovom se radu grafijska, pravopisna i jezična rješenja u navedenom priručniku uspoređuju s rješenjima u slavonskih gramatičara 18. stoljeća – Blaža Tadijanovića (Svashta pomalo illiti kratko sloxenje imenah i ricsih u ilirski illi njemacski jezik, 1761.), Matije Antuna Relkovića (Nova slavonska i nimacska gramtika – Neue slavonische und deutsche Grammatik, 1767.) i Marijana Lanosovića (Neue Einleitung zur slawonischen Sprache, 1778.) kako bi se utvrdilo u kojoj mjeri Mandić nastavlja rad svojih prethodnika.
PDF
