Razvoj vasi Gorica v mesto je najtesneje povezan z nastopom goriških grofov. Srednjeveška fevdalna rodbina iz Lurna se pod imenom »goriški« prvič pojavi začetek 12. stoletja, ko na neznan način pride ...do posesti v Posočju in Furlaniji. Goriški grofje ostanejo lastniki goriškega ozemlja do leta 1500. Skozi 400 let srednjega veka širijo svoj vpliv z vojnami, s poročnimi pogodbami, cesarskimi darili. Njihova posestva so segala na jugu do morja, na vzhodu do notranje Istre in celo do Hrvaške, na zahodu do Beneškega, na severu do Tirolske in Koroške. Zgodovina goriške grofije je polna nasprotji z oglejskim patriarhatom, nad katerimi so imeli grofje odvetniške pravice. Ta funkcija jim je prinesla veliko pravic in dohodkov, patriarhi, ki so vladali Furlaniji, pa so predstavljali oviro v širitvenih načrtih grofov v smeri Padske nižine. Leta 1150 je grof Engelbert II celo vrgel v ječo patriarha Pellegrina. Leta 1350 so zarotniki v Furlaniji napadli in ubili patriarha Bertranda iz San Ginesia. Že takrat so sumili, da je bil v zločin vpleten tudi goriški grof.Leta 1231 so goriški grofje postali državni knezi in se s tem povzpeli med največje fevdalne rodbine na jugu nemške države. Stoletni višek sovpada z vladanjem grofov Majnharda II, njegovih sinov Alberta II in Majnharda IV ter najsposobnejšega grofa Henrika II, ki je nenadoma umrl v Veroni leta 1323. Po njegovi smrti se je začelo obdobje počasnega, a vztrajnega zatona goriške grofije. S smrtjo zadnjega goriškega grofa Lenarta leta 1500 je rodbina izumrla, ozemlje Goriške pa je po podpisanih dogovorih pripadlo Habsburžanom.Na fotografiji je nagrobna plošča grofa Leonharda, ki se nahaja v stolni cerkvi Sv. Hilarija in Tacijana.
Panoramska slika vasi Dobrovo v Goriških brdih, slikano z zahodne strani. V sredini šola, levo na hribčku grad, v ozadju pa Fojana in Šlovrenc. Razglednica je bila poslana 24. avgusta 1921.
The focus of the analyses is on the determinants in the life-cycle of wine tourist product development and the growth of the wineries entrepreneurship in the Goriška Brda wine district situated on ...the Slovenian border with Italy. This is one of the fastest growing wine tourism districts in Slovenia. The analysis was based on the in-depth survey of 20 most active family wineries. Almost one-third of them started with wine production before 1991, around half of the wineries inherited the winery from the parents, often husband and wife are full-time self-employed in the winery, and they gain some support from other family members, and sometimes also from non-family members. The importance and growth of wine tourism is quantified by the number of wineries that are open for visits with guided tours and sale of wine in the winery, employment specialization into the wine tourism, specialized tourist products such as local traditional food and accommodation, the increasing importance of the marketing communication tools and promotion methods for visits of the winery, and the increasing revenues from the wine tourism. Relatively high wine prices provide survival opportunities also for smaller wineries, which have made several innovations by the shifts in the growing types of grapes from traditional towards grapes for high quality wine, and improvements in wine making, but the main innovations are in the wineries entrepreneurial efforts for wine sales in the winery and through activities that are related to the wine tourism.
Na hrbtni strani slike, ki nosi datum 19.10.1919, je moj stric prof. Ivan Tabaj zapisal imena kolegov in dijakov. Cel seznam najdemo tudi v Edinosti z dne 21.10.1919. Bila je zadnja matura slovenske ...gimnazije v Gorici. Šlo je za dijake, ki so se razšli leta 1915, po začetku soške fronte (le v Trstu se je pouk občasno nadaljeval v obliki “izobraževalnih tečajev”, kot se je temu takrat reklo). Po koncu vojne so najprej Italijani vsiljevali dvojezičnost: “Zrelostna izpričevala so dvojezična”, je poročala Edinost. V nadaljevanju so italijanske oblasti kršile določila mednarodnega okupacijskega prava in so na vse možne načine nasprotovale ponovnemu odprtju goriške slovenske gimnazije, predlagale nov sedež v Sežani in na koncu slovensko gimnazijo na Goriškem povsem ukinile. Od zadnje vrste naprej, od leve proti desni:Vencelj Andrej iz Loga pod MangartomRakušček Vinko iz KobaridaMiklavič Maks iz KobaridaJerkič Helena iz GoriceKos Viktor iz PodmelcaBerce Alojzij iz DornberkaUkmar Leopold iz BraniceTomišič Živko iz Žminjaprof. Karol Pirjevecprof. Ivan Tabajprof. Andrej Ipavecprof. Robert Kendaprof. Andrej BudalValič Viktor iz SkriljŠtrekelj Aleksander iz KomnaObljubek Stanislav iz KojskegaRojic Ivan iz DornberkaGrahli Ljubomir iz KoprivePredsednik komisije je bil prof. Giovanni Lorenzoni, delegat vrhovnega poveljstva okupacijske italijanske kraljeve vojske.Člani so bili: ravnatelj prof. Andrej Ipavec, prof. Umberto Bonnes, dr. Andrej Budal, prof. Robert Kenda, prof. dr. Josip Pavlin, prof. dr. Karol Pirjevec in prof. Ivan Tabaj. Dijaki so se vsi zelo uveljavili. Naj tukaj omenimo Viktorja Kosa, ki je kasneje postal duhovnik, znan tudi po tem, da se je s kaplanom Mirkom Renerjem prostovoljno pridružil skupini 1100 komenskih in rihemberških prebivalcev, ki jih je nemški okupator interniral v taborišče Neumarkt, da bi jim pomagal. Vira:časopis Edinost (21.10.1919)Branko Marušič (2012) – Sosed o sosedu – prispevki k zgodovini slovensko-italijanskega sožitja – ZTT EST – Trst
