V članku so predstavljena bronastodobna najdišča in tista na prehodu v starejšo železno dobo s prostora Zgornje Dravinjske in Savinjske doline ter Kozjanskega. V Zgornji Dravinjski dolini sta ...imeli v bronasti in starejši železni dobi dominantni vlogi naselbini Brinjeva gora in Ljubična nad Zbelovsko goro. Večji poudarek je namenjen Zgornji Dravinjski dolini in poznobronastodobni naselbini na Blatu pri Slovenskih Konjicah. To je bil kratkotrajen zaselek z manjšimi stavbami, s prevladujočim živinorejsko–poljedelskim gospodarstvom in z večjo ter od naselbine Blato odmaknjeno vodno jamo, ki jo interpretiramo kot kraj nepovratnega odlaganja predvsem keramičnih posod iz horizonta mlajše kulture žarnih grobišč. V jami so bili tudi večji prodniki, živalske kosti, drobci oglja in lesa, na dnu jame pa je ležalo potopljeno razmeroma dobro ohranjeno hrastovo deblo.
Abstract
In the 11 years between 1999 and 2010, certain groups of birds inhabiting Kozjansko Regional Park underwent a moderate or large decline. Composite indices for indicator species of different ...habitat types showed an increase of generalist species (composite index 108.3), a moderate decline of forest species (composite index 76.6) and species of extensively managed orchards (composite index 76.4), and a large decline of farmland (composite index 62.8) and grassland species (composite index 8.7). Our study was based on a census using line transects with an inner and outer belt. Randomly distributed line transects with a total length of 60.8 km were surveyed using the same method both in 1999 and 2010. The decline of farmland species mirrors the population trend of this group at the national level. The study area is protected by multiple nature conservation mechanisms. It is protected as a regional park and partly as a Natura 2000 site. These mechanisms, however, do not seem to be functioning here. We believe the large decline of grassland species is a consequence of agricultural policy, which favours a decrease of extensively managed grasslands.
Extended description:
O obnovi ali gradnji stanovanjskih hiš, o posojilih, o skrbi za izgradnjo šol govorijo: Kristina Fidler, domačinka; Franc Laucner, čevljar; Stane Kozjan, predsednik Izvršnega ...odbora samoupravne interesne stanovanjske skupnosti Šentjur; inženir Jože Bučer, predsednik IS Sob Šentjur. Posnetek nadaljuje z zunanjostjo stare osnovne šole Šmarje - Jelšane in gradnjo nove, pogovor z učenci. Rozika Hostnik z družino, Jože Jakoš, ravnatelj Osnovne šole Šmarje, Marjan Ungar, član IS Sob Šmarje, inženir Boris Mikoš, predsednik Republiškega koordinacijskega odbora.
Kristina Fidler, a local, Franc Laucner, a shoemaker, Stane Kozjan, head of the Executive Committee for the self-management of the residential community of Šentjur and the engineer Jože Bučer, head of Executive Committee, talking about renovation, new construction works, whether residential houses or schools and loans. The clip continues with outdoor footage of an old elementary school at Šmarje - Jelšane and the process of building a new one. Rozika Hostnik with her family, Jože Jakoš, director of elementary schools at Šmarje, Marjan Ungar, a member of the Executive Council of Šmarje Sob, the engineer Boris Mikoš, President of the Republic of the Co-ordination Committee are presented toward the end of the clip.
CLIP TITLE: Potres Kozjansko/ Kozjansko Earthquake
Information:
Renovation of Kozjansko after the devastating earthquake; construction and renovation of houses with the construction of new schools.
Original language summary:
Obnova Kozjanskega po potresu, gradnja in obnova hiš, izgradnja nove šole.
Na tej stari fotografiji iz leta 1906 je moj oče Franc Vodeb še kot dojenček (1905-1990), moj dedi Franc Vodeb (1874-1947) ter babica Barbara Vodeb, (roj. Klinar) (1882-1981). Rojstvo prvorojenca je ...bil takrat velik dogodek in so kljub pomanjkanju v tistem času na dom poklicali fotografa. Iz spominov: Starega očeta se bolj medlo spominjam, saj sem imel komaj štiri leta, ko je umrl. Veliko pa vem o babici, ki je umrla v stotem letu. Babica je izhajala iz hribovske vasi Svetina, kjer se je rodila kmetu Klinarju kot deseti otrok. Živela je v zelo težkih časih. Takoj, ko je malo odrasla, se je morala lotevati vseh kmečkih opravil. Otroških iger ni poznala. Že kot desetletni so ji naložili v koš razne kmečke pridelke, katere je seveda peš nosila naprodaj v Celje. Hoja tja in nazaj je trajala dobre štiri ure. Zaslužek je bil skromen, toda za najnujnejše je le bilo. Leta so tekla in Barba, kot so jo vsi klicali, je postala čedno dekle, zraven pa še pridno in pa seveda globoko verno. Pričeli so se pojavljati prvi snubci. V tistih časih so se večinoma kar starši dogovorili za ”partijo” za svojo hčer ali sina. Tako se je tudi Barbi zgodilo, da sta prišla dva v ”svate” iz dobre tri ure hoda oddaljene Slivnice. Seveda ženina ni poznala in ga je videla prvič, ko ga je skrivoma opazovala skozi ključavnico. Ta ženin je bil Franc Vodeb, po domače Petelinski Franček. Kar hitro so se dogovorili, da se Barba omoži s Frančkom, ki ima grunt, Barba dobi doto, ostalo pa kakor bo božja volja. Za Barbo se je začelo novo življenje na Šturbijevi kmetiji v Slivnici. Rodili so se jima štirje otroci: Franc, Martina, Jožko in Leopoldina. Kaj vse je prestala v obeh vojnah, kako jo je življenje kalilo v skoraj sto letih njenega trpečega življenja, je čudovito opisal njen vnuk, pisatelj Lojze Selič, v knjigi z naslovom ZAARANA NEVESTA, saj je dobesedno padla ara, da so potrdili poroko.
Spomini na poletne počitnice v Vršcu v Srbiji leta 1962 pri teti Mariji Arzenšek, por. Franz, s KozjanskegaMoji najbolj zgodni spomini na teto Marijo (Micko) so povezani z mojimi počitnicami v dolgem ...vročem poletju pred 60. leti, ko se je na obisk k njej proti jugu naše takrat skupne domovine odpravila moja stara mama Julijana, Mickina sestra, in sabo vzela še naju s sestro Marjano. Takrat sva jih imeli sedem oziroma osem let. Potovale smo z vlakom, najprej do Beograda in nato smo prestopile na lokalni vlak za Vršac. Pri teti smo ostale dva meseca. Vsak dan smo se kopale v bližnjem »slanem« jezeru, ostanku nekdanjega panonskega morja, in se prenajedale s čokoladnimi bonboni, ki jih je proizvajala tedaj dobro znana tovarna čokolade Banat v Vršcu.Teta Marija se je rodila leta 1887 v vasi Bodrež pri Grobelnem. Bila je prvi otrok Štefana Arzenška in Ane, roj. Žmahar. Družina se je leta 1889 preselila v Grobelno, kjer se je rodilo še sedem otrok. Po rojstvu zadnjega, leta 1910, je mama Ana umrla in tako je skrb za družino in vzgojo najmlajših bratov prevzela takrat 23-letna Marija.Leta 1917, ko je imela 30 let, je spoznala Vilijema Franza, s katerim se je čez leto dni poročila. Vilijem je po koncu prve svetovne vojne in nastanku Kraljevine SHS kot vlakovodja dobil službo v kraju Vršac v Srbiji, kjer sta si v predmestju kupila malo hiško. Leta 1919 sta se jima rodila dvojčka Jože in Jožica. Otroka sta bila stara 12 let, ko je leta 1931 družino prizadela huda nesreča; očeta Vilijema je na železniškem peronu do smrti povozil vlak. K Mariji se je iz domačega Grobelnega preselil najmlajši brat Anton, ki je ob tem dobil službo na železnici in bil tako sestrini družini v veliko pomoč.Gorje, ki je prišlo z drugo svetovno vojno, je Marijo ponovno prizadelo. Leta 1944 je kot vojak umrl sin Jože. Njegova sestra dvojčica Jožica je rodila hčerko Barbaro, a je kasneje hudo zbolela in leta 1961 umrla stara komaj 42 let.In pravzaprav, predvsem zato, da bi bila moja stara mama Julijana v tolažbo sestri Mariji ob še eni izgubi, ki jo doživela, smo se me tri odpravile tako daleč. Takrat pred šestdesetimi leti kot še brezskrben otrok nisem prav razumela, kako hudo je življenje preizkušalo teto Marijo, tam daleč proti jugu naše domovine, kjer je ob možu nato pokopala še oba otroka.Marija je še nekaj let živela v Vršcu in nato v Kranju, kamor se je preselila na povabilo brata Jožeta. Njegovi otroci, Marijini nečaki so zanjo skrbeli vse do njene smrti leta 1979, ko je umrla stara 92 let.Prispevala: Romana Pernovšek
Neznan fotograf, najbrž sorodnik, je okrog leta 1935 fotografiral dečka v kratkih hlačah in nogavičkah, kljub temu, da je bila zima. Ob njem stoji njegova odrasla sestrična. Oba sta kljub snegu ...lahkotno oblečena. Fotografija je posneta pred dečkovo domačo hišo v Dekmanci na Kozjanskem, tik ob Sotli. Oba portretiranca sta otroštvo preživljala v tej hiši. Deček je tu živel še pozneje, tudi med 2. svetovno vojno, ko se je hiša znašla tik ob južni meji Tretjega rajha in so iz večjega dela vasi domačine odselili v Nemčijo, v vas pa naselili Nemce s Kočevskega. Takrat so Sotlo kot mejno reko obrobili z žično ograjo, obrečno ozemlje pa minirali.Hiša stoji še danes, a je nenaseljena. Sotla je znova dobila žično ograjo.
This research presents the most numerous Middle Miocene foraminifera of the suborder Rotaliina from the Planina syncline in Kozjansko. 85 species and 2 subspecies have been identified.The species ...that show abundance in samples are: Angulogerina angulosa,Trifarina bradyi, Sphaeroidina bulloides, Cibicidoides ungerianus, Nonion commune, Melonis pompilioides, Pullenia bulloides, Heterolepa dutemplei, Hansenisca soldanii and Hanzawaia boueana.
Alojzija Hederih se je leta 1910 še ne osemnajstletna, noseča, odpravila od doma v Dekmanci na Kozjanskem v takratno prestolnico monarhije, na Dunaj, kjer se je zaposlila kot gospodinjska pomočnica. ...Deklice, ki se je rodila kmalu po Alojzijinem odhodu od doma, ni mogla obdržati pri sebi, zato je ta odraščala pri sorodnikih na Kozjanskem. Alojzija se ni nikoli poročila, vso odraslo dobo je preživela na Dunaju. Stara 42 let je ponovno rodila, tokrat dečka. Tudi on je odraščal pri sorodnikih na Kozjanskem, pri eni od maminih sestra. Kot otrok sploh ni vedel, da ne živi s svojimi biološkimi starši, saj mu tega dolgo niso povedali. Šele pozneje, ko je bila njegova prava mama že pokojna, so mu tete v spomin nanjo izročile njeno sliko, ki je nastala v fotografskem ateljeju A. Seidla v Gradcu nekje na začetku stoletja.Vse življenje jo je hranil kot edini spomin nanjo. S sestro sta se spoznala šele kot odrasli osebi.
Fotografijo je ob koncu sedemdesetih let 20. stoletja posnela Marija Hederih, rojena Hrvatič. Na njej je ujela svojega očeta, Franca Hrvatiča, kako – v obveznih srajci in lajbiču – vstopa v staro ...leseno hišo v Veračah na Kozjanskem, ki jo je bil kupil v svoji mladosti ter v njej z družino živel do smrti. Ukvarjal se je s kmetijstvom in sodarstvom, pred tem pa je bil kot vojak 87. pehotnega polka udeleženec bojev na Soški fronti in pozneje vojni ujetnik. Rodil se je v bližnjih Selah leta 1897, umrl pa v Veračah, v fotografirani hiši, leta 1977.Njegova hči, ki je posnela fotografijo, na kateri je zabeležila tako svojo rojstno hišo kot svojega očeta in pod krošnjo češnje še svojega moža, je ujela utrinek nekega okolja, kakršnega danes ni več. Oziroma – je drugačen. Stara hiša je podrta, v njeni bližini stoji novejša, tudi češnja in hlev iz ozadja fotografije sta že padla. Oče je pokojni, ona sama tudi, moški pod češnjo pa je še živ.Podoba je tudi podoba iz spomina iz mojega otroštva.
PDF