Članek se posveča nastanku novogrškega jezika, natančneje Νέα Ελληνική Κοινή (NEK) oz. »standardne« različice moderne grščine. Leto 1453 velja za letnico rojstva moderne grščine; takrat je padel ...Konstantinopel in začela se je turška nadvlada. Pod otomansko-turško oblastjo sta bili za etno-antropološko podobo Grčije značilni multietničnost in večjezičnost. Grščina (ali bolje, najrazličnejša grška narečja) je bila le eden od jezikov, ki so se govorili na ozemlju zgodo- vinske Grčije. Zelo močan je bil med drugim prepad med pisnim in govorjenim jezikom in šele konec 18. in na začetku 19. stoletja so se začele prve razprave o oblikovanju nove jezikovne norme. Postavilo se je Γλωσσικό Ζήτημα, »vprašanje jezika«: v tej pogosto zagrizeni bitki so bili na eni strani zagovorniki jezikovne norme, ki se klanja stari slavi, na drugi pa zagovorniki nove norme, ki bi lahko ustrezala potrebam moderne družbe. Šlo je za boj med καθαρεύουσα in δημοτική. Norma δημοτική se je nato oprla na narečno različico peloponeškega govora in celo Νέα Ελληνική Κοινή (NEK), ki je bila institucionalizirana leta 1976, je osnovana na tej narečni različici. Leta 1982 je bil sprejet enonaglasni sistem. Vendar pa καθαρεύουσα ostaja jezik zna- nosti, prava, teologije in vojske, pa tudi besedilo ustave, napisano leta 1983, je v varianti καθα- ρεύουσα. Vse to kaže, da je sociolingvistična situacija sodobne grške družbe še zmeraj precej neustaljena in da ostaja πολυτυπία trdno zasidrana v novogrškem jezikovnemu repertoarju.