Bila je lepa, topla pozna jesen, kot nalašč za v hribe. Že dolgo smo si želeli opravit izlet na Koroško na enega od koroških vrhov pa nismo imeli pravega planinskega vodiča. Zato smo bili veseli ...ponudbe našega starejšega planinskega prijatelja upokojenega učitelja Janka Sicherla iz Kranja, ki nas je pred tem tudi že vodil po Gorenjski in nas navdušil za obisk krajev, ki je sam dobro poznal.Nabralo se nas je kar za dva avtobusa. In krenili smo: prvi dan do Kranjske gore, kjer smo prenočili, drugi dan pa proti cilju. Nekateri so se sicer ustrašili napovedane višine in so ostali ob koncu ceste vznožju gore. Pa so se prevarili. Tako pot, kot sama gora sta bila lahko dostopna. Pot je bila zglajena in že pripravljena za zimsko smuko.Na vrhu Dobrača stoji mala cerkvica, tako, da veš, kdaj da si na vrhu.Bili smo deležni prekrasnega razgleda na Alpe, po Koroški pa tudi proti našemu Triglavu. Naš vodič Janko nas je malo priganjal, saj bi nam rad pokazal še marsikaj zanimivega. Za nazaj smo se ustavili še na pokopališču v Svečah, še ob svežem grobu koroškega pesnika Pavla Kernjaka in prav po tiho smo zapeli njegovo že ponarodelo pesem: »Mojcej, oh Mojcej vzemi mene, …«. Obiskali smo še pesnikov dom in se vpisali v spominsko knjigo. Spet smo se podali čez avstrijsko mejo, tokrat proti domu. Bilo je enkratno, zahvaljujoč predvsem našemu vodiču Janku. (316/vč)
Kočo na Kranjskem Snežniku je zgradila podružnica Nemško-Avstrijskega planinskega društva v Trstu in jo svečano odprla 19. julija 1874. Prof. Dr. Tone Wraber je ob tem zapisal, da je to prva ...planinska koča, ki jo je na ozemlju današnje Slovenije zgradilo kako planinsko društvo. Zapisal je še, da je sliko narisal češki slikar Jan Havliček (1856-1934), ki je posebno rad slikal v Trenti in najbrž zato svojemu priimku dodal še ime Trentan. Slika je verjetno nastala v zvezi z darilom avstrijskih podružnic Nemško -Avstrijskega društva prestolonasledniku Rudolfu ob njegovi poroki leta 1880. V dar je dobil sliko Rudolfove koče v Visokih Turah, na njenem okviru pa so bila tudi slike koč, ki so jih zgradile avstrijske podružnice, med njimi tudi slika Koče na Kranjskem Snežniku. Slika koče je bila objavljena v jubilejni publikacij Petra Augusta Pazzeja »Chronik der Sektion Künstenland des Deutschen und Österreichischen Alpenvereins 1873-1892«, ki je izšla v Trstu leta 1893. Pričujoča slika je povzeta iz tega dela.
140 let od rojstva sodnega svetnika in domoznanstvenika ter pobudnika ustanovitve Planinskega društva LaškoV letu, ko praznujemo 100-letnico Planinskega društva Laško in 70-letnico koče na Šmohorju, ...se spomnimo dr. Arnold Pernata – osebnosti, ki je povezana z njunima začetkoma.Rodil se je pred 140 leti v Ormožu. V Gradcu je študiral pravo in tam tudi doktoriral. Kot 17-letni dijak se je udeležil arheoloških izkopavanj na Hardeku pri Ormožu, kar mu je zbudilo zanimanje za arheologijo. Kasneje je sam na tem področju izkopal nekaj zanimivih predmetov, ki so shranjeni v ptujskem muzeju.Kot študent je bil član slovenskega narodno-radikalnega društva Tabor, kasneje tudi član Sokolskega društva. Po propadu Avstro-Ogrske je dobil službeno mesto sodnega svetnika in predsednika okrajnega sodišča v Laškem, ki je bilo takrat še dokaj nemško usmerjeno. Dr. Pernat je bil prvi in edini slovenski predsednik sodišča v Laškem.Udejstvoval se je v tedanjem Olepševalnem društvu. Zanimala ga je krajevna zgodovina in umetnostni spomeniki našega področja. Zbiral je članke, ki so obravnavali to snov.Planinsko društvo Laško je bilo kot odsek posavske podružnice SPD Sevnica (v katero so bili dotlej včlanjeni številni ljubitelji gora iz Laškega) ustanovljeno v letu 1922. Ustanovljeno je bilo na pobudo dr. Arnolda Pernata, ki je bil prvi načelnik tega odseka, vse do leta 1936. Kot načelnik odseka je bil tudi predsednik gradbenega odbora za postavitev prve planinske koče na Šmohorju, ki je bila odprta junija 1929. Leta 1928 je bil tudi predsednik gradbenega odbora za laški vodovod. Bil je tudi lovec, ribič in seveda planinec.Po drugi svetovni vojni, ki je kruto prizadela njegovo družino, je leta 1947 po smrti nadučitelja Milka Jeršeta prevzel vodstvo laške muzejske zbirke. To delo je opravljal z veliko ljubeznijo, saj je z njim izpolnjeval svoja mladostna nagnjenja. S svojo drugo ženo Ivanko Robida, materjo pisatelja Vitomila Zupana, sta 18 let vsako nedeljo od maja do oktobra ljubeznivo sprejemala obiskovalce muzejske zbirke in nudila informacije o kraju. Ker sta bila prijetna sogovornika, ki sta navezovala stike in prijateljstva, so v njuno hišo zahajali tudi ugledni gostje, kot npr. pesnik Alojz Gradnik, umetnostni zgodovinar dr. France Stele, ravnatelj Narodne galerije dr. Karel Dobida, slikar Božidar Jakac idr. Dr. Arnold Pernat je bil poverjenik Zavoda za spomeniško varstvo. V zvezi s turističnimi znamenitostmi Laškega in muzejem je občasno objavil tudi kakšen članek, tako npr. prispevek: Beležka o laškem muzeju (Celjski zbornik 1960).Turistična zveza Slovenije ga je l. 1955 odlikovala s srebrno in l. 1965 z zlato značko.»Laško bo ohranilo lep spomin na moža, ki je pretežni del svojega življenja posvetil temu mestu in okolišu, najprej kot predsednik sodišča, nato kot vodja muzejske zbirke, ves čas pa kot neumoren turistični delavec.« (Rybář, M.: V spomin dr. Arnoldu Pernatu, Celjski zbornik, 1974).Vir: Metka Kovačič: Znani LaščaniSlikovno gradivo: Božidar Jakac: dr. Arnold Pernat, risba s kredo, 1956 (objavljeno v Celjskem zborniku 1973–1974, str. 575)
Prvo kočo zahodno od cerkve sv. Mohorja, ki so jo slavnostno otvorili 9. junija 1929, je po načrtu planincev postavil kmet Češnovar. Z leti je postajala premajhna, zato so leta 1936 sklenili ...postaviti večjo, na mestu, kjer stoji že 65 let. Do druge svetovne vojne so zgradili oporne stene, cisterno za vodo, prvo ploščo in pritličje z vmesnimi stenami. Tesarji so pripravili obod, položili nosilne stebre nad pritličjem in postavili prvi vogal polkrožne zunanje stene. Izbruhnila je 2. svetovna vojna in skoraj večina lesa je ostala neobdelana na tleh. Gospodar Franc Medvešek je imel še toliko časa, da je naročil oskrbniku Krapežu, naj spravi ves les pod betonsko ploščo. Načelnik dr. Drnovšek je moral predati dom Nemcem.Po vojni so laški planinci z načelnikom dr. Dominikom Drnovškom nadaljevali z gradnjo planinskega doma na Šmohorju. Uspeli so izpeljati vse aktivnosti, večinoma s prostovoljnim delom, in od 2. novembra 1951 je bil dom že oskrbovan. Leto 1952 je bilo za Planinsko društvo Laško leto zmage. Izvedli so še zadnja dela na domu in ga z velikim ponosom otvorili 17. avgusta 1952. Dogodka se je udeležilo veliko ljudi.Planinskemu domu so planinci posvečali veliko časa. Vsa leta ga je bilo potrebno obnavljati in skrbeti za kar se da dobre oskrbnike. Nekaj let so uvedli dežurstva planincev ob vikendih in praznikih. Poleg prostovoljnega dela v razvijanju in delovanju na področju pohodništva in vzgoje članov je in bo še vedno velika skrb društva za ustrezno urejen dom. Pred desetletji so na Šmohorju gostovale zimske smučarske šole, tabori planincev, srečanja mladinskih odsekov, različna orientacijska tekmovanja in še bi lahko naštevali. Leta 1978 je bilo na Šmohorju razvitje društvenega prapora.Leta 1987 je bil dom temeljito obnovljen. Poudariti je treba, da so podjetja Rudnik Laško, Pivovarna Laško, Komunala in Volna prispevali finančna sredstva in materiale. Da je dom ostajal ustrezno oskrbovan, pa je bilo pomembno tudi sodelovanje z zaposlenimi.Na Šmohor lahko pridejo ljudje po različnih poteh, za katere skrbijo markacisti. Ali pa se pripeljejo po cesti ter uživajo v prijetnem zavetju gozdov in travnikov. Žejo in lakoto preženejo v planinskem domu, v katerem bi moral ostati duh planinstva, ki ga zlasti planinci pričakujejo in si ga želijo.Prispevala: Fanika Wiegele
Večini planincev je najljubša rožica. Nekoč so jo imenovali tudi Planinka in Očnica. Prvih 50 let Slovenskega planinskega društva je krasila znak društva, dokler je ni po 2. svetovni vojni vojni ...zamenjal mogočen Jalovec. Tale planika je bila že davno nazaj narejena iz roževine. Malo več kot 3 cm meri… Koliko truda in smisla je vložil mojster v izdelavo te drobne rožice, ki jo je pripel na svoj klobuk in jo ponesel tja, kjer je videl svet lepši – v gore …
Znak Slovenskega planinskega društva je iz romantičnih časov planinstva…Iz časov brez gneče na gorskih poteh, ko so tvoji z žeblji okovani gojzarji brusili ob kamen slabo vidnih neuhojenih poti, na ...katerih si srečal le tu in tam koga…Verjetno je prva slovenska planinska značka. Kmalu po ustanovitvi lahko v Planinskem vestniku zasledimo, da so člani S.P.D. nosili »društveni znak« (1895). To daje slutiti, da se je enaka oblika značke S.P.D. ohranila vse do razpusta društev leta 1941. Minimalne razlike med znaki so zaradi različnih proizvajalcev (Josef Zimbler Dunaj,Josip Štirn Ljubljana, Anton Černe Ljubljana,Umjetna radiona Zagreb, Griesbach Zagreb…). Starejše značke S.P.D. so imele svetlejši odtenek modre barve. Večinoma so si jih planinci pripeli k ostalim značkam na levi ali desni strani klobuka…Pripeli so si jih tudi na prsni del oblačil. Jugoslovanski Kralj Peter II. Je v slovenskih gorah nosil znak S.P.D. pripet na čelni strani svojega planinskega pokrivala.Društveni znak S.P.D. me spominja me na lepoto gor, čistost misli, tovarištvo in slovenstvo.Kot je zapisal J.Švajncer je ta znak nekoč, na prelomu stoletja in še kasneje ,na prsih ali klobuku, molče predstavljal človeka, ki se ne sramuje svojega slovenstva…Zame je društveni znak S.P.D. 1893 ena najlepših slovenskih značk.
