In an effort to defamiliarize the poetic text, poets in various literatures use a procedure that is a substantial transformation of the conventional lyrical subject “I” to the so-called “hypostatized ...subject”. This new form of the poetic subject is a predominant feature of broader epicizing tendencies that cross borders of national literatures and enrich authorial poetics. However, a poetic text with the hypostatized subject cannot be perceived only as a shift from the conventional lyrical subject that is an end in itself. Most authors use it not only as a mythological but also a social and historical reflection of a human personal subject that was failed by history. It is an attempt at a marked and distinctive artistic rendering of human destiny that is embedded to a lesser (Zbigniew Herbert) or greater (Ted Hughes) degree in a particular historical context. literature, Slovak literature, method, reflection, symbol
Iz tega zornega kota je pomenljiv Herbertov odnos do zgodovine. V kratkem eseju z naslovom "Osvojitev Basitilje" obravnava epizodo iz zivljenja zgodovinarja Thomasa Carlyla V trenutku, ko Carlyle ...zakljucuje svoje najvecje delo, monumentalno The French Revolution, se zave nemoci empiricne metode pri pojasnjevanju zgodovinskih mehanizmov. V tej situaciji se zgodovinar odloci poseci po jeziku literature, »ubezi v norost sloga« in dejstva obravnava s perspektive »vsakdanjosti in nespremenljivega obreda kozmosa« (Zbigniew Herbert 2008: 120). Zgodovina je za Herberta, Ur nespoznavna in napor tistih, ki bi radi razumeli, razumsko zaobjeli resnicnost, je obsojen na neuspeh. Odkrijejo kvecjemu to, kako se preteklost skriva za zmeraj novimi pregradami, zgrajenimi iz gotovih pripovednih vzorcev, in kako se spreminja v mit. Herbert pokaze, da je edina restev pri opisovanju zgodovinskih dejstev zapustiti znanstvene postopke in se priblizati konkretu, predvsem konkretnemu cloveku, in kar se da pristno prikazati njegovo prisotnost v svetu. V tem kontekstu dodaten pomen dobi tudi Herbertovo zanimanje za umetnike. V eseju "Leonardo", potem ko nasteje stevilne razloge za hvalo tega genija, spomni na epizodo, ko se Leonardo po narocilu Lorenza de Medici pripravlja na slikanje portreta na smrt obsojenega vodje upora. Zato Leonardo spremlja svojega junaka v njegovi jeci in vestno zapisuje svoja opazanja v dnevniku, »kot prirodoslovec, ki opisuje 'hrosca'« (Herbert 2001: 346). »Leonardo je imel samo eno ljubezen. Kruto ljubezen do resnice«, komentira Herbert (2001: 346). Herbert slikarja opredeli kot umetnika, »ki je znal vse, in se vec, razumel vse«, kar v tem kontekstu dobi pridih ironije. Tako strogo oceno si je v esejistovih oceh prisluzil s tem, da je bil sposoben lociti strast raziskovanja cloveka od socutja do njega, pa tudi - estetsko kontemplacijo sveta od njegovega moralnega vrednotenja. Ta esej z avtorjem Mone Lize v glavni vlogi pa prinasa - ceprav se zdi, da to ni bil avtorjev namen - se eno sporocilo. Opominja namrec, kako neverjetno tezko je imeti globoke medcloveske vezi, kadar stika ne preprecuje nobena ovira. Distanca se, paradoksalno, pokaze kot nujen pogoj za blizino, omogoca spostovati avtonomijo drugega, misliti o njem kot o posameznem bitju. Zato Herbertov junak cuti odpor do vstopanja v neposredno interakcijo z okolico in dejstvo, da svojo osamljenost - neprostovoljno, ki pa je hkrati neizogibna posledica popotovanj - na svoj nacin neguje, jo spreminja v obred, iz nje naredi pomemben del svojega videza. Lahko torej sklepamo, da se lahko zblizanje s konkretno usodo, »sprava z drugimi bitji«, »poskus vstopiti v ta bitja« (Herbertovi izrazi) uresnicijo samo s pomocjo imaginacije. Ce to upostevamo, je umetnost (zlasti pa literatura) popolnejsi medij kot tradicionalni zgodovinski diskurz. Poleg tega raste iz konkretnega, podrobnosti, iz socutne pozornosti, ki jo umetnik namenja svetu, predvsem pa iz tega, da, kot pravi Herbert, »vsebuje videnje drugih ljudi«. Razliko med pisateljem in zgodovinarjem najbolje izraza stavek iz Aristotelove Poetike, ki ga Herbert navaja v skici z naslovom "Odlomek pisma N. N.-ju - prijatelju": »Zato je poezija nekaj, kar je blizje filozofiji in pomembnejse kot zgodovinopisje: poezija govori bolj o splosnem, zgodovinopisje pa o posameznostih.«7 In ceprav oba nacina ubesedovanja izhajata iz konkretnega, samo poezija, oziroma literatura zna v konkretnem opaziti univerzalno. Torej lahko samo literatura ponudi popolno in sinteticno sliko sveta. Iz tega razloga zgodovinar ne zadostuje tam, kjer je treba odgovoriti na temeljno vprasanje - temeljno za Herberta: vprasanje o cloveku kot subjektu zgodovine. V zakljucku lahko napisemo, da Herbert predlaga, naj na umetnisko delo pogledamo kot na prostor srecanja, nekaj, kar odpira moznost poistovetenja z drugim kot z nekom, ki prezivlja podobno usodo kot mi - usodo v kar najsirsem smislu. Ker ima umetnost zmoznost spoznavanja konkretnega, posameznega cloveka, zmore besedi socutje dati veliko univerzalnejsi pomen, tj. povzrociti, da se beseda ne nanasa vec samo na nekako objektivno trpljenje ljudi kot zrtev zgodovine, ampak tudi na clovesko stanje kot tako, na omejitve, pripisane nasi eksistenci. interpret umetnine se potemtakem ne sme torej zadovoljiti z estetsko razseznostjo, temvec mora skozi branje sistema znakov, ki ga je uporabil umetnik, zagledati konkreten kulturni fenomen kot zapis posameznikove izkusnje sveta. Koncni cilj popotnikovega spoznavnega napora ni delo, temvec njegov ustvarjalec, ki je na njem pustil sled individualne izkusnje sveta. Lahko bi torej rekli, da je umetnina nekaj, kar s svojim pomenom presega spoznavno razseznost. V tem smislu interpretov napor prekoracuje meje, ki jih zarisuje hermenevtika - ce to definiramo kot stremljenje k razumevanju. V tem kontekstu zadobi simbolni pomen odlomek, v katerem junak poroca o svojem »srecanju« s kamni grskega svetisca v Paestumu: »Dotikam se jih in cutim toploto cloveskega telesa« (Herbert 2004: 35). Umetnina nam omogoci najbolj temeljito srecanje, ker se zmeraj povezuje z napornim izkusanjem, ki dejansko pomeni, da se blizamo osebi, ki se skriva za povrsino znaka. Blizanje, ki ga na ta nacin dosezemo, je posebna vrsta empatije oziroma socustvovanja s tistim bitjem, ki je, kot pise Herbert, »usmiljenja vredno«, ker ga dolocajo iste nespremenljive, hkrati pa vsem nam skupne determinante. Herbertov projekt se lahko uresnici sele takrat, ko umetnino obravnavamo kot kulturni in ne psiholoski pojav, in ko njen smisel poiscemo pri posamezniku, ki jo spoznava, ne pa s pomocjo analizo custvenega stanja njenega avtorja. Herbert se tega zaveda, zato ne zeli spoznavati bistva ustvarjalnega namena, s katerim naj bi umetnina nastala. Tako se tudi ne zeli pogljabljati v umetnikovo psihiko. Proucevanje umetnine je dejanje razlikovanja in katarze hkrati, kultura pa pomeni predvsem prostor srecanja, v katerem se uresnicuje stik med tistimi, ki so njene posamezne fenomene sposobni videti kot znake, sporocila, za njimi pa real na bitja, neponovljiva in hkrati podobna drug drugemu, povezana s skupno usodo. Vse to, kot se zdi, hkrati vsebuje odgovor, ki bi ga lahko dal avtor eseja Rovigo na nase dvome v zvezi s predlogom Richarda Rortyja. Torej na dvome, ki so nastali na osnovi dejstva, da Richard Rorty zanemarja izkusnjo, zaradi cesar se njegov predlog zdi brez prakticnega smisla.
U radu se donosi pregled povijesti poljske književnosti, sastavljen kronološkim književnopovijesnim načelom, te načinjen za potrebe enciklopedijskoga pregleda. Vrste podataka i njihova obradba ...prilagođeni su stoga žanru opće enciklopedije i njezinoj makropedijskoj strukturi. Svrha je takva sveobuhvatna pregleda istodobno sažet a sadržajan uvid u središnji tijek poljske nacionalne književnosti, s obzirom na njezina ključna književnopovijesna razdoblja, protagoniste i kanon književnih djela. Iako recepcijski usmjeren didaktično, enciklopedijski je osmišljen kao riznica temeljnoga polonističkoga književnopovijesnoga znanja.
U članku se tumači esej Lalka i perła (Lutka i perla) Olge Tokarczuk o romanu Lalka (Lutka) Bolesława Prusa. Pokušat će se objasniti kakvu taj tekst ima spoznajnu vrijednost za čitatelja proze ...Tokarczuk i za čitatelja kojega zanima Prusov roman te odgovoriti na pitanje može se li taj esej držati prinosom i književnopovijesnoj, ili nekoj drugoj književnoznanstvenoj, spoznaji o Prusu. Središnja je teza članka da je pisanje Tokarczuk o Prusu primjer emocionaliziranoga diskursa fikcionalizirane historiografske proze, hibridnoga i rubnoga esejističkoga žanra koji prisvaja značajke i fikcionalne proze i modernoga književnoznanstvenoga pisanja, komprimirajući i neke postupke tradicionalnoga eseja, kao što je iznošenje osobnih stajališta i intencionalno impregniranje diskursa privatnim emocionalnim očitovanjima. Cilj je rada analiza pisanja Tokarczuk i procjena dosega njezina eseja u kontekstu poznavanja Prusova romana.
