Prispevek je drugi del predstavitve heterogenega rokopisa s krovnim naslovom Družba Kraljevih vrat, ki poleg osebne različice črkopisa izkazuje tudi raznoliko jezikovno podobo. Rokopis je pisan pred ...splošnoslovenskim poenotenjem knjižnega jezika v osrednjeslovenski (kranjski) knjižni varianti prve polovice 19. stoletja in izkazuje redke dolenjske narečne ostanke starejše osrednjeslovenske knjižne norme (pogostejši so v spremnem pismu) ter opaznejše regionalne gorenjske narečne prvine. V njem prevladujejo s francosko predlogo povezane skladenjske posebnosti z značilnimi nedoločniškimi in trpnodeležniškimi polstavki ter polemični vsebini podrejen slog z ekspresivnostjo leksike in medbesedilno argumentacijo.
Prešernovi rokopisi so predmet literarnozgodovinskega, zbirateljskega in splošnega slovenskega kulturnega interesa. Prispevek povzema zgodovino njihovih najdb in selitev, s čimer se navezuje na ...starejše prešernoslovje in evidentira doslej manj znane in nepoznan!e udeležence pri prometu z rokopisi.
Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain ...Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain ...Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
V zvezi s pasijonsko tematiko razgrinja rokopis Ferdinandovih pridig vsaj dva pomembna podatka. S paleografskega gledisca je zdaj jasno, da je njegova roka identicna s tisto, ki je napisala folij 2r ...v Skofjeloskem pasijonu. Torej je po vsem videzu pater Ferdinand Ljubljanski avtor tistega historicnega, »kroniskega« folija 2r, ki povzroca v raziskavah Pasijona toliko neznank.6 Ker se je Ferdinandova pisava v razponu dobrih 20 let, v katerem so te pridige nastale, le malo spremenila, iz nje ni moc razbrati nadaljnjih podrobnosti za datacijo omenjenega folija. Razumno pa je sklepati, da je po p. Romualdu iz Standreza prevzel vodenje skofjeloske procesije p. Ferdinand Ljubljanski. Morda se pomembnejsi pa je tale podatek: v Concio Quadragesimalis N7, torej v Sedmo postno pridigo, je vlepljen pridizni vstavek, manjsi list, na strani recto popisan z dodatkom, ki naj v pridigi sledi po exordium, na strani verso pa je list prazen, le ob robu, kjer je vlepljen v rokopis, stoji napis: »Jesus Christus gehet dem Garten zu, Vide 4te Vor?tl.« Ocitno je pred nami kos papirja iz delavnice voditelja pasijonske procesije. Ta dokument, podoben kateremu od pasijonskih seznamov, je nedvoumen pokazatelj, da je imel p. Ferdinand neko pasijonsko besedilo, ki je vsebovalo 4. prizor (Vorstellung): Kristus gre proti vrtu na Oljski gori. Druge sporocene verzije pasijona taksne cetrte podobe ne poznajo,7 zato moramo sklepati, da je to bila neka predelava, morda prav izpod peresa patra Ferdinanda. Vsekakor ga oba indica tesno povezujeta z uprizarjanjem skofjeloske pasijonske procesije. Pater Ferdinand, ceravno je bil voditelj pasijonske procesije in vesc pisec uglajenih latinskih pisem, je bil v svojih pridigah zelo resnoben, tudi strog in neposreden. Toda se vedno je ob vsej resnosti in zaru, s katerima je opominjal vernike na pot kreposti in bozjih zapovedi, uporabljal kot formo svoje misli raznolika literarna sredstva - od prispodob v gornjem navedku do drobnejsih figur, zlasti pogoste so pri njem geminacija, dvojna in trojna formula. Ce bi se jezikoslovno poglobili v njegova besedila in jih glasoslovno smiselno, kriticno prepisali, bi dobili korpus slogovno, vsebinsko in kompozicijsko bogatih barocnih besedil, prav podobno privlacnih kakor so pridige Janeza Svetokriskega ali Rogerija Ljubljanskega. Zal je bil pater Ferdinand eden tistih, ki niso imeli srece, da bi bilo njihovo delo natisnjeno. Vsekakor pa je bil njegov opus v resnici vecji od tega, kar je bilo zvezano v sedanji kodeks po njegovi smrti. Dokaz za to imamo v dejstvu, da se je pri franciskanih (sic!) v Novem mestu nasla se ena njegova pridiga: In Festo S: Bartholomæ i Apl., datirana pa je z datumi, ki jih ze poznamo: Locopoli 1721, Labaci 1728, Tergesti 1740. To najverjetneje pomeni, da je imel pater Ferdinand tudi zbirko pridig na godove svetnikov, toda iz nje se nam je - kdo ve, po kaksni poti - ohranila le ena, in to v samostanu bliznjega, pa vendar drugega reda. To bi kazalo na misel, da utegne biti tudi pater Ferdinand podobno tragicna literarna osebnost kakor nekoliko starejsi franciskan p. Anton Bresan (1638-1708), ki je napisal velik opus, precej vecji od Svetokriskega.10 Zal je Bresanov opus zvecine izgubljen - razen treh lepih pridig, ki so se zacuda ohranile v istem samostanu, kjer se je ohranila pridiga kapucinskega patra Ferdinanda o svetem Jerneju in s tem dokazala, da je delo njenega avtorja segalo precej onstran platnic kodeksa, v katerem nam je ohranjenih njegovih 58 retorskih besedil. Kdor se zanima za starejse slovensko slovstvo, utegne v prikazih nasega literarnega razvoja zaslediti to ali ono nesorazmerje. To velja zlasti za dobi katoliske obnove (ali protireformacije) in baroka, torej za glavnino 17. in 18. stoletja. V tem prispevku se ni moc podrobneje posvetiti problematiki njune periodizacije, ki se ni docela utrjena in dopusca razna razumevanja. Toda v dosedanjih obravnavah obeh dob, kakor koli ju ze razmejimo, je zaslediti neko znacilno potezo. Vecina teh obravnav je izhajala iz neizrecene, implicitne predpostavke, da je poglavitni predmet literarnega zgodovinarja korpus tiskanih knjig in drobnih tiskov obeh dob. Ta predmet je v pregledih slovstvenega razvoja nato dopolnjen z obrobnim prikazom rokopisov, ki so v eni in drugi dobi nastajali zaradi raznolikih potreb. To vrsto pristopa k literarnozgodovinski obravnavi slovstva, ki je nastajalo v dolgi dobi med reformacijo in romantiko, dobro izraza tale formulacija, s katero se zacenja razdelek o rokopisih barocne dobe v Maticini Zgodovini slovenskega slovstva: »Ob stevilnih tiskih 18. stoletja nimajo rokopisi na splosno toliksnega pomena kakor v starejsih, slovstveno nerodovitnih casih. Le zato, ker so tiski se zmeraj samo nabozni, so zapisi posvetne vsebine vendarle vazni.« (ZSS I, 313) Avtor te misli, Mirko Rupel, je skrbno preiskal obsezno gradivo, zlasti razne prisege in druga civilna besedila, ki jih posreceno imenuje »rokopisni drobiz«. Toda glavno podobo o dobi vendarle zarise njegov in vecidel tudi drugi prikazi na podlagi tiskanih del. Zdi se mu samoumevno, da rokopisi 18. stoletja, zlasti »nabozni« - tu tici druga problematicna podmena - niso pomemben del predmeta, ki ga literarni zgodovinar raziskuje v tem obdobju. Rupel sicer v istem stavku omenja, da so bili rokopisi pomembnejsi v »slovstveno nerodovitnih casih«, s cimer misli na protireformacijo oz. katolisko obnovo 17. stoletja. Toda tudi v tem razdelku svojega pregleda predstavi dva tako obsezna in pomembna rokopisa, kakor sta Skalarjev rokopis (1643) in Andreja Ivankovica (Jankovica) prevod Hoje za Kristusom (morda 1659) le v sestih vrsticah, celoten razdelek o rokopisih katoliske obnove, iz katere se je po njegovem porocilu ohranilo »blizu 50 rokopisov, od kratkega zapisa do zajetnega zbornika«, pa predstavi na nepolnih treh straneh. Predvsem pa - in to je bistveno - ti rokopisi niso v nicemer spremenili njegove predstave o knjiznem »zastoju« te dobe. S tem nikakor ne mislim na morebitno premajhno pozornost ali skrb ipd., pac pa, da starejsi literarni zgodovinarji knjigam, ki so ostale v rokopisni obliki, samodejno in naceloma niso pripisovali pomena, ki bi bil vsaj primerljiv s pomenom tiskanih knjig.
* dogodke iz ceske zgodovine, povezane z najdbo Kraljedvorskega rokopisa, in to tako (1) zgodovinsko relevantne informacije (sodelovanje V. Hanke z J. Dobro- vskim pri izdajanju knjig Starobylá ...skládánie; dovoljenje za poucevanje cescine na gimnazijah leta 1816; izjave o Kraljedvorskem rokopisu iz ust F. Palackega, F. Sternberka, K. Sladkovskega in T. G. Masaryka; porocilo o Hankovi »najdbi« Kra- ljedvorskega rokopisa v kripti cerkve v kraju Dvur Králové leta 1817, informacije o anonimnih clankih v nemskem casopisu Tagesbote aus Böhmen, v katerem je bil V. Hanka oznacen kot ponarejevalec itd.) in (2) informacije fantasticne/fikcij- ske narave (kraja »pravega« Kraljedvorskega rokopisa s strani avstrijskih uradov, ustanovitev tajne skupnosti sodelavcev - Red Jaroslavovih posmrtnikov za prido- bitev »ukradenega« Rokopisa, ustanovitev avstrijske enote za zatiranje narodno- stne upornosti z imenom Vipera Arborea, spori »Posmrtnikov« z »Gadi« itd.); Stripovske ilustracije v obdelavi pesmi Jaroslav podpirajo, pozivljajo in povecu- jejo dinamiko besedila in so predvsem demonstrativne, ilustrativne in dopolnjevalne. Besedilo pesmi je razclenjeno na razlicno dolge dele, uporabljeno pa je kot vsebina posameznih oblackov v stripu. Spekter barv v stripovski obdelavi pesmi Jaroslav se ujema z dogajalno linijo - prevladujejo odtenki modre barve (tudi v okvirih z besedi- lom), skupaj z rdeco (kri, barva zastav) in rumeno barvo (prah v nevihti in pri jahanju na konjih, soncna svetloba, ogenj). Tako omejen barvni spekter ucinkovito priklice temacno, grobo, bojevito in sovrazno vzdusje. Znacilnosti risb pustolovskih stripov so ohranjene tudi v upodobitvi lepe Kublajevne (v pesmi je opisana kot oseba, ki je »oblecena vsa v zlat brokat, vrat in prsi imela je odkrite, z biseri in dragimi kamni ovencana« - str. 6). Zvest prenos tega besednega opisa v vizualno podobo delno pomika zanr pustolovskega in zgodovinskega stripa na podrocje eroticnih stripov. Po koncu odlomka pesmi Jaroslav se bralec spet znajde v sedanjosti, kjer se go- vori o tem, da je Kraljedvorski rokopis dejansko obstajal, a so ga odtujili avstrijski uradi, o cemer protagonistu stripa pripoveduje skrivnostni moz. Jaroslav izve, da ta skrivnostni moz utelesa zadnjega pripadnika t. i. druzbe Jaroslavovih posmrtnikov, ustanovljene z namenom iskanja in zascite odtujenih rokopisov. Pri pripovedovanju skrivnostnega moza se ravnina stripa pomika v cesko preteklost, v stripovskih oblac- kih pa ozivijo besede V. Hanke: »Ta rokopisni spomenik je dediscina ceskega naroda! In jaz mu jo bom vrnil! Ce ne jaz, pa moji nasledniki ... In nasledniki njihovih nasle- dnikov.« (T. Hibi Matejícek 2007: 15) V besedah pripovedovalca - skrivnostnega moza je pojasnjen Hankov motiv za ustvarjanje rokopisnih »ponaredkov«: »Da ne bi izgublje- ni rokopisi utonili v pozabo, namerava Hanka izkoristiti valove narodnega vzpona, katerega del je bil tudi sam. Iz preostalih listov Rokopisov ustvarja ponaredke, ki jih z veliko slavo predstavlja cenjenemu narodu.« (prav tam) Igra z bralcem se nadaljuje - zgodovinske dogodke, o katerih ni izrazen dvom (Hankova najdba Kraljedvorske- ga rokopisa leta 1817), je avtor stripovskega besedila uporabil za poglobitev mistifi- kacije; beseda najde je v stripovskem oblacku zapisana v narekovajih. Narekovaji tu torej nakazujejo najdbo ponaredka, pri cemer gre za ponaredek, izdelan na podlagi avtenticnega Rokopisa . Ceprav je iz zgoraj navedenih razlogov razvidno, da imamo lahko za dominantni mistifikacijski element v stripu Sifra mistra Hanky prikaz fikcijskih zgodovinskih dogodkov, so del stripa tudi avtenticni viri iz tistega casa10 in izjave nekaterih pred- stavnikov ceskega literarnega zivljenja 19. in 20. stoletja. Prav na tem mestu je bil potencial stripovske umetnosti ucinkovito izrabljen - izjave znanih osebnosti (F. Pa- lacký, F. Sternberk, K. Sladkovský; T. G. Masaryk) so uvrscene v stripovske oblacke, ki izhajajo iz ust njihovih upodobitev. Ozivljene zgodovinske osebe tu izrazajo pozi- tivne in negativne sodbe o najdbi Kraljedvorskega rokopisa in postajajo nedeljivi del pripovednega toka. Dogajalni razplet je vizualno nakazan z enotno graficno podobo (odtenki rumenorjave barve skupaj z belim ozadjem stripovskih oblackov). Na osno- vi graficne podobe tega dela stripa pa ni mogoce razlikovati relevantnih zgodovin- skih podatkov od fikcije, kar je razvidno iz naslednjega prikaza:
Poljanski rokopis je najverjetneje nastal ob koncu 18. ali v začetku 19. stoletja v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Zemljepisno se uvršča na področje rovtarske narečne skupine, močno zaznamovane ...z gorenjskimi narečnimi inovacijami, medtem ko je bila v času njegovega nastanka na tem področju aktualna osrednjeslovenska ali kranjska knjižna različica. Avtor rokopisa ni znan, lahko pa opredelimo naslovnika, namen nastanka besedila in razmerje do znanih predlog, versko-politične razmere v času nastanka in vpliv teh dejavnikov na jezikovno podobo rokopisa. Analiza posameznih glasovnih pojavov pokaže, da je avtor rokopisa upošteval tako protestantsko knjižno tradicijo kot tudi sočasno osrednjeslovensko knjižno različico, značilni pa so tudi številni gorenjsko-rovtarski narečni pojavi, ki za takratno osrednjeslovensko knjižno različico niso bili sprejemljivi.
Pregled novosti je zgrajen po dobah in pisateljih. Zaradi novih odkritij se začne s katoliško književnostjo 17. in 18. stoletja, ki prinaša povsem novo podobo književnosti pred razsvetljenstvom, za ...katero smo večinoma mislili, da skoraj ne obstaja. Zvrstno obsega širok spekter verske književnosti, npr. pasijone (osapski), teološko-meditativne knjige (Skalarjev rokopis, Bukve svete Gertrudis), Jezusovo življenje, življenje svetnikov, pridige, križeve pote, pesmarice, prerokovanja in mnoge drobne forme. Sledi protestantizem in na koncu posvetna književnost do Prešerna. Veliko razprav je bilo socioloških,zgodovinopisnih, teoloških. Podrobno se posvečam samo posameznim raziskavam, pregledne raziskave, diplome, magisterije in doktorate pa izpuščam.
Pregled novosti je zgrajen po dobah in pisateljih. Zaradi novih odkritij se začne s katoliško književnostjo 17. in 18. stoletja, ki prinaša povsem novo podobo književnosti pred razsvetljenstvom, za ...katero smo večinoma mislili, da skoraj ne obstaja. Zvrstno obsega širok spekter verske književnosti, npr. pasijone (osapski), teološko-meditativne knjige (Skalarjev rokopis, Bukve svete Gertrudis), Jezusovo življenje, življenje svetnikov, pridige, križeve pote, pesmarice, prerokovanja in mnoge drobne forme. Sledi protestantizem in na koncu posvetna književnost do Prešerna. Veliko razprav je bilo socioloških,zgodovinopisnih, teoloških. Podrobno se posvečam samo posameznim raziskavam, pregledne raziskave, diplome, magisterije in doktorate pa izpuščam.
