Članek prinaša predstavitev meril za opredelitev novejše leksike in dosedanjo terminološko rabo v slovenskem jezikoslovju. Ker je področje obravnave novejše leksike na Slovenskem razmeroma novo, so ...slovenske opredelitve in terminološke rabe neenotne in za novejšo leksiko zasledimo različne definicije in poimenovanja; najpogostejša so neologizem, novota, novejši leksem in novejša beseda za posamezno leksikalno enoto ter novejše besedje in novejša leksika za zbirko leksemov.
Poimenovanja oseb in njihova slovarska obravnava se razlikujejo glede na to, ali poimenujejo osebe po bioloških ali družbenih funkcijah in dejavnostih. Predstavljena so spolno nezaznamovana ...poimenovanja oseb in tvorjenost spolno specifičnih poimenovanj za ženske osebe, kot jih kaže gradivo v splošnih razlagalnih slovarjih, in sicer v obeh izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika in v Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika.
Jezikovna politika 21. stoletja se spoprijema z izzivom vse intenzivnejšega sobivanja lokalnih in globalnih etničnih priseljenskih skupnosti. Dediščinski jeziki so soočeni z vplivom globalizacije, ...naloga jezikovnega načrtovanja pri tem pa je jezik podpreti z nacionalno politiko in ideologijo na lokalni ravni. Jezikovno načrtovanje zahteva premišljeno prizadevanje vplivati na jezikovno vedenje uporabnikov, tako da bodo motivirani za učenje dediščinskega jezika, predvsem pri identifikaciji s kulturo njihove države prednikov. Jezikovno načrtovanje se uresničuje na več ravneh. Na makro ravni se jezikovno načrtovanje nanaša na zakonodajo, ki jo predpisujeta vlada in državne ustanove v državi gostiteljici. Članek prikazuje način upravljanja rabe slovenskega jezika na ravni slovenske skupnosti v Torontu in predstavlja jezikovno načrtovanje predvsem na mikro ravni, ki je za manjše priseljenske skupnosti bistveno.
V Skupnem evropskem jezikovnem okviru so internacionalizmi opredeljeni kot pomembni segmenti jezikovne in komunikativne kompetence, na katere se večjezični govorec lahko opre v medkulturnem ...sporazumevalnem procesu. Prispevek govori o nemških in slovenskih leksikalnih internacionalizmih, še posebej o tistih besednih parih, med katerimi so se oblikovala specifična jezikovnopomenska razmerja, ki so med drugim tudi posledica jezikovnega stika, saj sta bili nemščina in slovenščina v večstoletnem sobivanju na slovenskem etničnem ozemlju pod močnim vplivom geografske, kulturne- in političnozgodovinske stičnosti. V prispevku so predstavljeni izbrani pari leksikalnih internacionalizmov, katerih pomeni so bodisi deloma bodisi popolnoma različni. Razlike so lahko pomenskosestavniske in kulturnospecifične, tako da prihaja celo do pojava lažnih prijateljev. Specifične pomenske strukture posameznih slovenskih in nemških kongruentnih internacionalizmov so se oblikovale v intenzivnem jezikovnem stiku v različnih vrstah medkulturnega sporazumevanja in posredovanja. Jezikovno vedenje o njihovi ustrezni rabi v medkulturni komunikaciji zagotovo spada med pomembne sestavine medkulturne lingvistike nemško-slovenskega jezikovnega para.
S problematiko prevajanja epistemske naklonskosti so se ze v osemdesetih letih ukvarjali Tabakowska (1989) ter R. Markkanen in H. Schröder (1989), slednja predvsem z vidika pragmatike in ...metadiskurza, v okviru raziskav t. i. omejevalcev oziroma 'hedges'. Priblizno deset let kasneje je tematiko epistemske naklonskosti s stalisca anglesko-svedske kontrastivne analize sistematicno obdelala tudi Karin Aijmer (1999). Elzbieta Tabakowska (1989) razclenjuje rabo prislovov, ki izrazajo epistemsko naklonskost v zgodovinski knjigi v angleskem jeziku, in ugotavlja, katere ustreznice so bile za posamezne izraze izbrane v poljskem prevodu iste knjige. Tabakowska (1989) pokaze, da se prevodne ustreznice mocno razlikujejo od slovarskih ustreznic in meni, da so prevodne ustreznice izbrane na podlagi prevajalceve ocene o avtorjevi zavezanosti vsebini. Raija Markkanen in Hartmut Schröder (1989) se v svoji studiji ukvarjata s prevajanjem metadiskurzne kategorije omejevalcev v znanstvenih besedilih: pri analizi prevodov znanstvenih besedil, ki so jih prevedli avtorji sami, sta ugotovila, da so vsi trije pisci-prevajalci v procesu mocno posegli v strukturo in pogostost omejevalcev, da bi besedilo prilagodili ciljni kulturi. Toda to je bilo mogoce predvsem zato, ker so bili prevajalci hkrati tudi pisci besedil, Markkanen in Schröder (1989) pa sta postavila zelo tehtno vprasanje, kako se s tem problemom spopada prevajalec, ki ni avtor besedila, in ali bi prevajalec tudi v tem primeru rabo omejevalcev lahko prilagajal ciljni kulturi. Vprasanja sekundarnega poseganja v epistemsko naklonskost se je lotila tudi Anna Mauranen (1997), in sicer z analizo lektorskih popravkov v znanstvenih besedilih: ugotovila je, da so bili ti na podrocju omejevalcev minimalni, saj se je lektorjem zdelo, da bi taksni popravki pomenili poseganje na avtorjevo podrocje. Prevajalec poljudnoznanstvenega besedila se pri prevajanju izrazov epistemske naklonskosti torej srecuje z razmeroma zapletenim problemom: konvencije rabe omejevalcev (in posledicno s tem tudi izrazov epistemske naklonskosti) so v jezikih zelo razlicne, prav tako se med jeziki razlikujejo tudi sredstva za izrazanje epistemske naklonskosti. Ker so kontrastivne studije retoricnih konvencij (npr. Pisanski Peterlin 2005) pokazale, da se raba metadiskurza v slovenscini in anglescini mocno razlikuje, hkrati pa so analize izrazanja naklonskosti za slovenscino (npr. Carolin Roeder in Hansen 2006) pokazale, da se v njej epistemska naklonskost izraza precej drugace kot v anglescini (npr. Frank Palmer 2001), je mogoce predvideti, da se v stevilnih primerih prevajalec znajde pred vprasanjem, ali naj prevod prilagodi ciljni kulturi in izraz epistemske naklonskosti vstavi, izpusti ali spremeni, in s tem mocno poseze v besedilo, ali naj kot vodilo pri prevajanju tovrstnih izrazov jemlje ustreznost in sledi izvirniku, s tem pa tvega, da bo jezik v prevodu drugacen od slovenscine, ki jo najdemo v primerljivih slovenskih izvirnikih. Prvi del analiticnega postopka je obsegal kvantitativno analizo korpusa. Besedilni korpus v elektronski obliki je bil analiziran s pomocjo programskega orodja WordSmith Tools (Scott 1996), verzija 4.0. Analiza je bila narejena na podlagi seznama izrazov epistemske naklonskosti; leksikogramatikalne kategorije, ki so zajete, so podrobneje predstavljene v razdelku 2. Rezultati elektronske analize so bili nato rocno pregledani in v tem delu postopka so bili izloceni vsi zadetki, ki niso izrazali epistemske naklonskosti. Koncni rezultati so bili nato za vsako od kategorij izrazeni v obliki absolutnega stevila vseh pojavitev in preracunani v stevilo pojavitev na 1000 besed. Ob tem je bil za vsako od kategorij izracunan tudi odstotni delez, ki ga pred- stavlja glede na vse identiicirane izraze epistemske naklonskosti. Drugi del postopka je obsegal analizo rabe posameznih kategorij epistemske naklonskosti; analiza rabe je temeljila na analizi sobesedila. Primerjava pogostosti posameznih prislovov pokaze, da se vecinoma pojavljajo v obeh korpusih (izjema so prislovi morebiti, ki se v prevodih ne pojavlja, v korpusu izvirnikov pa je zelo redek, saj se pojavi le trikrat, brzkone, ki se pojavlja le v prevodih, prav tako le trikrat, in nemara, ki se prav tako pojavlja le v prevodih, in sicer dvakrat). Ostali prislovi so vecinoma rabljeni priblizno enako pogosto v obeh korpusih, izjemi sta morda, ki je v prevodih stirikrat pogostejsi kot v izvirnikih, in lahko. Lahko je dalec najpogostejsi prislov v obeh podkorpusih, saj predstavlja priblizno polovico vseh primerov, v katerih se pojavljajo prislovi. V prevodih je precej manj pogost kot v izvirnikih; v prevodih se v epistemski vlogi pojavi v 169 primerih, v izvirnikih pa v 255 primerih. Pri tem je treba seveda upostevati, da lahko ni vedno rabljen v epistemskem pomenu, vendar so v tej raziskavi upostevani le primeri, v katerih je njegova raba epistemska. Spodnji primeri (16-19) ilustrirajo rabo epistemskih prislovov v obeh podkorpusih.
V članku je obravnavan nastanek besedotvornega vzorca tipa vino → vinar → vinarstvo oz. strojiti → strojar → strojarstvo, tj. nastanek samostalnikov z zloženo pripono ‑ar-stvo v slovenščini. Prikazan ...je izvor, tj. prvotna oblika in prvotni besedotvorni pomen praslovanskih samostalnikov na *‑ar-ьstvo. Pojasnjeno je povečanje njihove produktivnosti v slovenščini (kot tudi v nekaterih drugih t. i. srednjeevropskih slovanskih jezikih), in sicer v kontekstu konvergentnega jezikovnega spreminjanja znotraj srednjeevropskega jezikovnega areala.
V prispevku so predstavljene nastajajoče podatkovne zbirke (= baze) za narečne atlase, ki nastajajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. Delne predstavitve ...digitaliziranih podatkov iz gradiva za atlase, kot sta Slovanski lingvistični atlas (OLA) in Slovenski lingvistični atlas (SLA), lahko prispevajo nove poglede na leksiko in na slovnične pojave.
V prispevku predstavljam teoretska in metodološka izhodišča za izdelavo portala SMeJse (Slovenščina kot manjšinski jezik), ob tem pa se obsežneje zaustavljam ob analizi položaja, stanja in statusa ...slovenskega jezika v Italiji, nekaterih specifičnih jezikovnih pojavih, metodoloških izzivih in socioloških okvirih.Pojmi, kot so zvrstnost jezika, norma, prvi/materni oz. tuji jezik, manjšina, diglosija in številni drugi izgubljajo namreč pomen, ki so ga imeli v epistemologijah 20. stoletja, in pridobivajo nove konotacije. Do teh ključnih premikov pri obravnavi jezikovnih pojavov in načrtovanju jezikovnih politik prihaja zaradi novih družbenih kontekstov ob prehodu iz 20. v 21. stoletje. Na percepcije in reprezentacije jezika, ki močno pogojujejo njegovo usvajanje, rabo in tudi uradni položaj – pa tudi znanstveno obravnavo – namreč vplivajo nekateri »zunanji« dejavniki. Med temi gre izpostaviti razvoj in dostopnost novih tehnologij, evropsko politiko na področju manjšinskih jezikov in večjezičnosti nasploh, ekonomsko krizo in njene posledice ter migracijske tokove. Pojmovanje »manjšine« in »manjšinskosti« je tudi na področju jezika in jezikoslovja dobilo nove in drugačne razsežnosti.Na podlagi teh ugotovitev sta Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) in Dijaški dom S. Kosovela v Trstu izdelala spletno platformo SMeJse (www.smejse.it) kot zbirališče novih in že obstoječih orodij, gradiv in informacij za razvoj jezikovnih veščin in spretnosti v slovenskem jeziku. Namen platforme je spodbujanje različnih rab živega slovenskega jezika na območju italijansko-slovenskega jezikovnega stikanja, predvsem v Italiji – s ciljem, da se zagotovi visoka sporazumevalna zmožnost v vseh zvrsteh in različicah slovenskega jezika, uravnotežena dvojezičnost in razvoj tudi lokalnih idiomov, a znotraj slovenskega jezikovnega kontinuuma.
PDF
