Monograph The Slovenian Literary Science from Trubar to World War II is the lifework of Darko Dolinar, an expert in history and methodology of the Slovenian literary science. His study represents, ...for the first time in our country in the form of a scientific synthesis, the development of professional and scientific treatment of literature from its beginnings during the Reformation through Baroque and Enlightenment polyhistoricism and the beginnings of national literary history in the 19th century to the establishment of literary science as a basic university discipline in 1919 and the further development of its various subdisciplines, including comparative literature, all up to the outbreak of World War II. Dolinar's monograph is an attempt to eliminate a long-standing gap in Slovenian literary science, since Slovene literary scholars, researchers, teachers, and students of literature need a firm grounding on the historical knowledge of the concepts, significance, development, and previous crises of the discipline, as well, for a more critical response.
Glede bibliografske podlage je bila moja vzornica Marja Borsnik. Iz bibliografij je izpeljevala monografske zasnove o Antonu Askercu, Franu Celestinu in Ivanu Tavcarju. Sestavila je Askercevo ...bibliografijo in jo objavila v 4. zvezku Casopisa za zgodovino in narodopisje leta 1935. Do tistega casa je bila to najpopolnejsa slovenska osebna bibliografija. Pripravila si je podrobno vsebinsko-podatkovno mrezo, na podlagi katere je raziskovala pesnikovo zivljenje in delo in iz cesar je nastala obsezna monografija Askerc: Zivljenje in delo (1939). Na podoben nacin je z bibliografijo Kazalo Celestinovega objavljenega dela (str. 317-326) zasnovala tudi monografijo Fran Celestin (1951), ki je izsla kot prvi zvezek zbirke Slavisticna knjiznica. Tretji avtor, ki mu je z bibliografijo tlakovala pot, je bil Ivan Tavcar, toda napisala je le prvi del monografije o njem z naslovom Ivan Tavcar: Leposlovni ustvarjalec, I: 1863-1893 (1973, tiskano 1974); bibliografija Kronoloski pregled prve polovice Tavcarjevih leposlovno- prosvetnih spisov (1863-1893) je objavljena na koncu knjige, str. 539-548. Nekoliko drugacno metodologijo je Borsnikova izbrala (morda zaradi okoliscin) pri Stanku Majcnu in njegovih dveh knjigah Izbranega dela (1967). Kot navdusen ucenec Antona Slodnjaka in Marje Borsnikove sem se v studentskih letih 1955-1956 lotil sestavljanja svoje prve bibliografije, in sicer o pripovedniku Ivu Sorliju, ki je takrat zivel v Kranju in prebival v pritlicnem stanovanju v Arnskovi hisi v Tomsicevi ulici. Seznanila sva se in veckrat sem ga obiskal. V meni je zorela morebitna studija, razprava ali vsaj clanek o tem zanimivem sodobniku moderne in njegovem pripovednistvu. Pisatelj mi je pomagal s podatki, spomini in nepoznanimi dejstvi o svojem delu. Del bibliografije - morda bi lahko rekli objektivni del - sem oblikoval s pozornim brskanjem po Ljubljanskem zvonu, Slovanu in drugi periodiki njegovega casa. A najdragocenejsa je bila priloznost, da sem podatke preverjal pri pisatelju in ga spraseval, kje je vse objavljal in pod katerimi imeni (psevdonimi, kriptonimi). Tu se je izkazala poglavitna koristnost neposrednega stika z avtorjem in bibliografija je bila blizu temu, da zajame vse ali vsaj veliko vecino objavljenega. Pri svojih letih je imel pisatelj svez spomin, zlasti se je to pokazalo, ko sva ugotavljala, kdo vse je pisal o njegovih knjigah, tako da sem zlahka dopolnjeval rubriko Ocene pod samostojnimi publikacijami. Pri tretjem delu z naslovom Prevodi mi je blagohotno priskocil na pomoc France Dobrovoljc in zadeva je bila pripravljena za tisk in za mojo studijsko obravnavo. Pisatelj je leta 1957 praznoval 80-letnico rojstva in revija Gorenjska (urednik je bil Milos Mikeln), ki se je zelela oddolziti Sorliju kot slovenskemu pisatelju in kranjskemu obcanu, je mojo bibliografijo objavila z opombo: »Pisatelj dr. Ivo Sorli je izpolnil 19. aprila t. l. osemdeset let. Vec kot eno desetletje je prezivel v Kranju kot notar in pozneje kot upokojenec (danes zivi v Ogulinu). Nasa revija se ga ob tem visokem jubileju spominja s tem, da priobcuje bibliografijo njegovih del.« Bibliografske mreze, ki sem si jo pripravil, nisem izrabil vse do leta 2000, ko sem v Kranjskem zborniku objavil obseznejso razpravo Kratko pripovednistvo Iva Sorlija, toda celosten pogled na njegovo pripovednistvo me se caka. Literarnovedne razprave, ki temeljijo na izcrpnih bibliografskih popisih, v slovenski literarni vedi niso ravno standardne. Zgled takega pristopa je Gregor Kocijan (1983, 1988, 1996, 1999, 2012) z analizami kratke pripovedne proze. Za skoraj stoletno obdobje od 1850 do 1941 je popisal okrog 13.000 naslovov kratke proze. V prvi knjigi je bila bibliografija sklepni, pomozni del monografije, potem pa se je osamosvojila v samostojno publikacijo, ki ji je cez leta (nazadnje je med bibliografijo in sintezo minilo 13 let) sledila sinteticna obravnava. Druga polovica zadnjega bibliografsko obvladanega obdobja (1930-1941) na sintezo se caka. Izjave o kratki prozi in njene definicije, oblikovane na podlagi kompletne produkcije, so veljavnejse in verodostojnejse od predhodnih, saj se ne omejujejo le na imena t. i. vidnejsih ustvarjalcev. Enakovredna obravnava mnozice besedil pogosto razkrije skonstruirani znacaj literarnozgodovinskih oznak, ki bi zelele posameznemu modelu pripisati vodilni ali osrednji pomen. Teznja po drugacnosti je v kratki prozi stalno prisotna in doloca tudi njeno poimenovanje: precej avtorjev je namesto standardnih imen (crtica, novela, povest itd.) v podnaslov zapisalo enkratne vrstne oznake. V moderni je bil odstotek vrstno nepoimenovanih kratkih pripovedi 65 %, med vojnama pa ze 84 %. Bibliografije kratke pripovedne proze po 1945 se ni, vendar bo pot do nje preko Cobissa domnevno lazja, kot je bila v preteklih desetletjih. Upanje za njeno kvantitativno analizo vzbuja prestevalni pristop, ki ga v zvezi s sodobno kratko prozo prakticira Alenka Zbogar (2013). Bibliografske podatke s pridom izkoriscajo bibliometricne raziskave literarnovednega podrocja v okviru bibliotekarstva, vcasih pa tudi na slovenistiki (Jamborovic idr. 1999, Miran Hladnik 2000, Mocnik 2005, Dukic 2009 in 2011, Perko 2010, Maja Perinovic 2012). Novost so bibliografije, ki se pred ocmi uporabnikov sproti dopolnjujejo na spletu. Taka sta bibliografija za raziskovalni projekt Prostor slovenske literarne kulture 2011-2013, ki ga vodi Marko Juvan (projekt tudi sicer temelji na zbirkah biografskih, geografskih in bibliografskih podatkov in jih soustvarja) in 2000 naslovov obsezni Seznam digitaliziranega leposlovja (Hladnik in Simonic 2012) s povezavami na polna besedila. Vecinoma gre za besedila pri projektu Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru (2007-), ki se je ukvarjal s korigiranjem strojno prebranih besedil z dLiba, portala Internet Archive in drugih spletnih lokacij in ga je pet let zapored financiralo Ministrstvo za kulturo, vkljuceni pa so vanj tudi teksti iz drugih zbirk spletno dostopnega leposlovja: eZISS, AHLib oz. Digitalna knjiznica IMP, Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, Beseda, Nova beseda itd. Stare bibliografije imamo za zdaj zgolj v obliki digitalnih posnetkov, po katerih ni mogoce iskati: Franc Simonic, Slovenska bibliografija (1550-1900), Janko Slebinger, Slovenska bibliografija za l. 1907-1912 in Niko Kuret, Slovenska knjiga: Seznam po stanju v prodaji dne 30. junija 1939.
Ko se lotevamo raziskav in pisanja študij, si moramo pripraviti register, seznam, razvid o predmetu obravnave. V literarnovedni stroki proučujemo literarna in literarnovedna dela posameznih ...osebnosti, literarna obdobja, vrste literarnih del, posamezne literarne sestavine (tematsko-motivne značilnosti, strukturo literarnega dela, ubeseditvene načine, verzne oblike, sporočilnost, kompozicijske lastnosti itd.) in še marsikaj. Za raziskovanje inproučevanje potrebujemo natančen tloris, popis proučevanega predmeta. To nam omogoča bibliograŽfija, brez katere je preglednost našega dela manjša, poleg tega nas bibliografski popis opozori na prenekatero evolucijsko značilnost, na premore med literarnimi deli, spreminjanje koncepta pri nastajanju opusa, pogostost določenega pojava ipd.
V članku je prikazano, kako so se v slovenskem akademskem prostoru razvijali pristopi, ki jih lahko označimo s sintagmo feministična literarna veda. Prispevek navaja ključna dela s tega področja, ...vpeljavo feminističnih literarnovednih vsebin v študijske programe, ki vključujejo predmete iz slovenske književnosti in literarne teorije ter njihov odmev v diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah. Predstavljeni so tudi raziskovalni dosežki in projekti s težiščem na ženskem avtorstvu ter podobah in reprezentacijah ženskosti.
Pricujoci clanek je nadaljevanje mojega prispevka Feministicne literarnovedne raziskave - tukaj in zdaj, ki je bil objavljen v jubilejni stevilki Jezika in slovstva leta 2005. Tam sem najprej ...predstavila nekatere tezave s poimenovanjem raziskav o besedilih pisateljic, o podobah zenskosti in zenskih likih, a tudi s poimenovanjem teoreticnih studij o konceptih in problemih, ki se odpirajo, ko izhodisce raziskovanja postane vprasanje, kako se v literarno delo vpisuje spolna razlika. Predlagala sem, da kot krovni pojem za tovrstne raziskave uporabljamo sintagmo feministicna literarna veda.1 V nadaljevanju sem nanizala imena slovenskih raziskovalk in raziskovalcev, ki so na omenjenem podrocju ustvarili pomembne literarnozgodovinske in teoreticne prispevke (Marja Borsnik, Silvija Borovnik, Zenja Leiler, Neva Slibar, Alenka Jensterle Dolezal, Irena Irena NOVAK POPOV, Alojzija Zupan Sosic, Jelka Kernev Strajn, Mira Delavec, Miran Hladnik, Igor Grdina).2 Njihove raziskave sem zbrala v skupine glede na predmet raziskovanja (teoreticni prispevki s podrocja feministicne teorije, studije o podobah zenskosti, zenskih likih, nove interpretacije kanoniziranih avtoric in odkrivanje pozabljenih, zamolcanih literarnih ustvarjalk), s cimer sem zelela pokazati, da so vsa podrocja feministicne literarne vede postala raziskovalno zanimiva tudi v slovenskem prostoru. V zakljucku sem se vrnila na izhodisce, ki ga je zaznamovala misel Silvije Borovnik, da v slovenskem prostoru se ni bilo simpozija o temah s podrocja feministicne literarne vede. Sklenila sem, da tudi pri nas narasca interes za feministicno literarno vedo, zato ni vec dalec trenutek, ki bo omogocil sirso razpravo o temah s tega podrocja. V clanku iz leta 2005 sem tudi opozorila, da na nobeni od slovenistik ni predmetov s podrocja feministicne literarne vede. Z bolonjsko prenovo se je situacija precej spremenila, kar je vplivalo tudi na povecanje interesa studentov in predvsem studentk. Na prvi stopnji so predmeti s tovrstno tematiko akreditirani le v okviru programa Slovenski jezik in knjizevnost na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, in sicer gre za obvezni predmet Avtorice, literarne vrste in slogi v slovenski knjiz?evnosti 1. polovice 20. stoletja ter predmet Knjiz?evnice 19. stoletja, na drugi stopnji je v okviru pedagoskega programa druge stopnje Slovenski jezik in knjizevnost akreditiran predmet Sodobne slovenske knjizevnice, na tretji stopnji pa Knjizevnost slovenskih avtoric 20. stoletja.6 Na programu Slovenistika na Fakulteti za humanisticne studije Univerze na Primorskem so na prvi stopnji in na drugi stopnji v pedagoskem enopredmetnem in dvopredmetnem programu akreditirani trije izbirni predmeti z enakim naslovom Zenske v literaturi. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je na Slovenistiki na enodisciplinarnem drugostopenjskem programu akreditiran obvezni predmet, pri katerem ze naslov razkriva vsebine, ki se dotikajo feministicne literarne vede, poimenovali so ga Spol in slovenska literatura. Na Fakulteti za humanistiko je na programu Slovenistika (smer literarne vede) akreditiran modul Studiji spolov v slovenski knjizevnosti, ki obsega naslednje predmete: Sociologija spolov, Postkolonialne teorije in studiji spolov, Feministicna literarna veda, Podobe zensk v svetu mitov in njihova recepcija v slovenski knjizevnosti, Reprezentacije spolov v slovenski knjizevnosti, Spolni stereotipi v slovenski mladinski knjizevnosti in Literarne ustvarjalke v evropskih knjizevnostih. Povecan interes za avtorice in raziskovalne teme, ki so v povezavi z zenskami in zenskostjo, je mogoce razloziti kot odziv na vecjo prisotnost avtoric na slovenskem knjizevnem trgu (pomembni so tudi promocijski dogodki, kot so predstavitve knjig, literarna branja, okrogle mize ipd.),9 clanke in knjige o literarnih opusih (med njimi pomembno mesto zavzemajo tudi ponatisi in antologije), gotovo pa so literarne ustvarjalke in njihova dela tudi v predavanja vkljucena v vecji meri. Tako najbrz ni nakljucje, da je najvec diplomskih nalog nastalo prav pri mentoricah, ki se raziskovalno posvecajo zenskemu literarnemu avtorstvu. Drugi razlog je prevladujoce stevilo studentk na programih slovenistik. Tudi akademska kadrovska struktura za podrocje slovenske knjizevnosti razkriva, da prevladujejo predavateljice, izjemi sta le koprska slovenistika in Oddelek za primerjalno knjizevnost in literarno teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med raziskovalne dosezke s podrocja feministicne literarne vede lahko pristejemo uspesno kandidiranje Univerze v Novi Gorici na razpis Evropske znanstvene fundacije za akcijo COST z naslovom Pisateljice v zgodovini - na poti k novemu razumevanju evropske literarne kulture, ki jo financira Evropski program znanstvenih in tehnicnih raziskav.10 Cilji raziskovalk, ki so zdruzene v tem stiriletnem projektu (2009-13), so revizija in novi prispevki k zgodovini zenskega avtorstva, predvsem pa odgovori na naslednja vprasanja: Kaksna je bila recepcija pisateljic, kaksen njihov vpliv? Kaksno vlogo so igrale kot avtorice, bralke, prevajalke, zapisovalke in kulturne posrednice? Kaj se je zgodilo z njimi v procesu kanonizacije? Kako je mogoce razloziti njihovo odsotnost iz literarnih zgodovin? Empiricni podatki o recepciji se vpisujejo v digitalno podatkovno bazo WomenWriters, the Reception of their Works. V kontekstu akcije je Univerza v Novi Gorici v sodelovanju s projektom Ljubljana - svetovna prestolnica knjige septembra 2010 organizirala znanstveni posvet Zensko avtorstvo v knjizevnostih malih dezel 19. stoletja. Na simpoziju so stiri slovenske in sedemnajst tujih raziskovalk predstavile manj znane avtorice, a tudi recepcijo kanoniziranih avtoric v knjizevnostih malih dezel.
Prva slovenska esejskozgodovinska monografija Slovenska esejistika v drugi polovici 20. stoletja je bila del koncepta Slovenske matice ponovno premisliti slovensko knjizevnost po letu 1950, in to ...siroko in dostopno. Monografija je trodelna, najprej se ukvarja s splosnimi vprasanji, povezanimi z esejem in esejistiko, nato sinteticno ugotavlja situacijo na tematskem, slogovnem in jezikovnem podrocju, zadnji del je namenjen opusom posameznih esejistov. Seveda je bilo potrebno najprej pojasniti teoretske vidike, opisati situacijo, razmejiti esejistiko od kritike in znanstvene dejavnosti. Historicna perspektiva je pokazala, da je mogoce zametke »slovenskega« eseja najti konec 18. stoletja in v prvi polovici 19. stoletja v tujejezicnih delih slovenskih avtorjev,23 prve eseje nato povezati z delom Frana Levstika, Josipa Stritarja, Frana Levca, strnjena esejisticna dejavnost pa se je zacela na prelomu 19. in 20. stoletja z Ivanom Prijateljem in Izidorjem Cankarjem. Za potrebe relevantne analize se mi je zdelo nujno vsebinsko dolociti sam esej. Pri tem sem povzel domace (Denis Poniz, Janko Kos) in tuje teoretike (Max Bense, Theodor Adorno, Gerhard Haas, Ludwig Rohner) ter uposteval esejsko prakso. Novo v teoretskem delu monografije je poimenovanje mentalne in formalne dolocnice24 ter opredelitev eseja kot zvrsti miselne proze. Definicija, ki je bila merilo, po katerem sem besedila selekcioniral, govori o tem, da je esej sinteza posebnega in avtenticnega stanja duha ter slogovno uravnotezenega ustvarjalnega postopka, v katerem se hkrati odkrivata subjekt in objekt. Ena od zacetnih splosnih ugotovitev knjige je povezana s socioloskim vidikom oziroma s sociologijo esejistike, ta naj pojasni morebitno zvezo med produkcijo in, recimo temu, zunanjimi zagoni. Knjiga sledi najpomembnejsim dogodkom, uposteva Rozancevo nagrado, opozarja na to, da se je zavest o eseju kot posebni zvrsti miselne proze izcistila ob domacih in tujih spisih, izpostavlja zveze v mednarodni prostor. Sinteticni del monografije primerjalno analizira problemsko, jezikovno in notranjeslogovno25 podobo slovenske esejistike. Esejistika druge polovice 20. stoletja je problemsko ze razclenjena, na zunaj pa enovit korpus: izpostavljala je univerzalne vidike naroda, jezika, estetike in kritike, knjizevnosti, eksistence, etike in morale. Monografija ob podrobni analizi stanja pokaze razmeroma velike notranje premike. Tako sem ob knjizevnih temah izpostavil, da je esejistika opravila troje: odkrivala nove pomene ter smisle besedil, ki so bila v slovenski zavesti s svojimi pomenskimi kodi ze ustaljena, reflektirala aktualno knjizevno produkcijo in diskutirala tako, da je interes od konkretnega besedila sirila k splosnejsim temam. Celovit uvid v slovensko esejistiko je knjiga dosegla z razclenitvijo notranjega sloga. Ta aspekt je pomemben, saj pojasnjuje eno najbolj prepoznavnih tipoloskih znacilnosti slovenske esejistike, in sicer praviloma uravnotezeno zdruzevanje notranjeslogovno razlicnih prvin. Prvi del knjige je urejen problemsko, drugi kronolosko. Posamezni pisci, stiriinpetdeset jih je, so razvrsceni od najstarejsega Josipa Vidmarja do najmlajsega Matevza Kosa. Izbor piscev in njihovega dela uposteva razlicne avtorske zagone in argumentira zacetne sinteticno postavljene trditve o tematskih, slogovnih, jezikovnih in tipoloskih znacilnostih. V drugi knjigi je avtor formaliziral in predvsem kritiskozgodovinsko obdelal nazorsko in filozofsko-ideolosko razlicne presoje slovenskega slovstva v prvi polovici prejsnjega stoletja. Kljub temu, da gre za znano snov, je raziskava pomembna sistematicna in primerjalna analiza situacije, ki je imela dalekosezne posledice. Kronolosko sledi glavnim predstavnikom, uposteva tri osrednje tokove: liberalnega, katoliskega in marksisticnega, opozarja na geneticno zvezo s situacijo na prelomu 19. in 20. stoletja, uposteva sociokulturne znacilnosti in sprotno literarno prakso. Njegovo stalisce o zvezi med nazorom, estetskimi pogledi ter kritisko dejavnostjo je tokrat se bolj pregledno kot v prvi monografiji, saj enakovredno uposteva tudi literarna dela in njihovo umetnisko celovitost. Locil je med prakticnimi in metakritiskimi vidiki ter je tako ustvaril pogoje za razumevanje situacije. Tu je gotovo imel dolocene tezave, saj je razmeroma malo kritikov svoje pocetje tudi teoretsko reflektiralo. Avtor se je ocitno postavil na stalisce, da kritika, ki holisticno sodi o bistvu, naravi in vrednosti knjizevnega dela, lahko nastaja le ob premisleku, v katerem se krizata problemsko in nacelno-estetsko razpravljanje.8 Dalje opozori na sestavine, ki spodbudijo doloceno presojo, in spomni na moznost razlicnih tipov, ti vodijo v gnoseolosko, esteticisticno ali moralisticno smer. Zdaj Matija Ogrin evocira nacelo spoznavne, eticne in estetske komponente. 9 Z literarnega, zgodovinskega in duhovnega aspekta obravnavano obdobje deli na dvajseta in na trideseta leta. S tem ne sledi le slovstveni dinamiki, marvec uposteva se socialnopoliticne razlike ter filozofskonazorske posebnosti. Pogled na zacetek 20. stoletja opozori na geneticno zvezo kritiskega Ivana Cankarja s poznejsimi kritikami; socialna kritika je vplivala na marksisticne pisce. Ogrin opozori na povezavo med svetostjo in posvecenostjo ter liberalno zamislijo o umetnosti kot univerzalni religiji clovestva. Najdalekoseznejso povezavo najde med Cankarjevo premiso o »enotnosti vseh umetnikovih stremljenj« z mlajso katolisko literarno presojo, ta je sledila ideji o umetniski sintezi religioznega, eticnega in estetskega. Ogrin je s teoretskega aspekta izpostavil dva tipa vrednotenja, organsko in reduktivno. Prvi tip evocira prepletenost vsebinskih in oblikovnih dolocnic ter s tem odklanja idealisticno estetiko, drugi izpostavlja v umetniskem delu zgolj eno od komponent, recimo eticno. Najpomembnejsi predstavnik katoliske skupine je France Vodnik. Avtor v njem prepozna pisca, ki mu je ze v dvajsetih letih uspelo preseci estetsko-formalisticni model Izidorja Cankarja10 na nacin, ki se je takrat ponujal kot najblizji mladim katoliskim izobrazencem11 in je ob tem prek Oskarja Walzla omogocal se moderno razumevanje literarnega dela kot umetniskega organizma.12 Najvidnejsi pisec slovenskega liberalizma dvajsetih in tridesetih let prejsnjega stoletja je bil Josip Vidmar. Njegov literarno-vrednostni kompleks in kritiko je Ogrin strnil v ugotovitev, da je umetnino razumel v ahistoricnem smislu, pri cemer je poudaril njen univerzalni pomen in posebni etos. Povezal ga je z »nepristranskim upodabljanjem« oziroma s staliscem, da mora umetnisko delo izhajati iz najglobljega umetnikovega bistva, iz njegove osebnosti, ki je ustvarjalna ze sama po sebi. Za najvidnejsega marksisticnega kritika doloci Iva Brncica, v njegovem delu prepozna analiticno prodornost in dosledno izhajanje iz marksisticne zamisli o temeljiti preobrazbi druzbe.13 Ogrinova monografija je metodolosko cvrsto delo, pregledna in slogovno ter jezikovno dostopna analiza in povsem ustreza dejanskemu stanju stvari.
Ker sodobni pesniki se nekaj casa ne bodo uvrsceni v najelitnejso izdajo klasikov, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (izjeme so Karel Vladimir Truhlar, Kocbek in Udovic), in ker zgodnjih ...zbirk ze dolgo ni na trziscu, se je podjetna Studentska zalozba lotila izdajanja zbranih pesmi klasikov modernizma. Zaceli so s tistimi, brez katerih je sodobna poezija nezamisljiva: Strnisa (Zbrane pesmi, 2007), Dane Zajc (V belo, 2008), Kovic (Vse poti so, 2009), Salamun (Kdaj, 2010), Niko Grafenauer (Diham, da ne zaide zrak, 2010), Jesih (Zbrane zbirke, 2012). Levji delez pri urejanju in pisanju spremnih studij ima pesnik in esejist Ales Ales Steger. S pretanjenim dialogom je opremil Strniso (dokoncno utrdil pomen pesniske kozmogonije, ki z vesoljsko zavestjo izstopa iz antropocentricnega racionalizma); D. Zajca (prebral skozi negativno teologijo, horizont absolutnega, derridajevsko vecglasno izrekanje, sevanje misticne beline skozi temo, izbranost samana); sfingicno skrivnostnega in resnobnega Grafenauerja (skozi Rilkeja, Mallarméja, Celana ter skozi pesnikove avtopoetoloske eseje o neizrekljivi biti, izmuzljivosti absolutnega, palimpsestni in labirinticni teksturi). Boris A. Novak je v prezentaciji Kovica poudaril simbolisticne postopke in zvestobo klasicnim verzno-kiticnim oblikam v poeticnem jeziku, ki deluje naravno, in ob tem v skladu s splosnim obratom k tradiciji izrazil skepso do apologije prostega verza. Vrednost spremnih besed je povzemanje in poglabljanje vednosti, odkrivanje neopazenih razseznosti zaradi vpletanja novih primerjav in premikanje vrednostnih poudarkov. Najdebelejsa je Salamunova knjiga z izborom iz 40 zbirk, zgodnjimi besedili zunaj prvenca in novimi pesmimi. Njena posebnost je sest (ponatisnjenih) zapisov o Salamunovi poeziji; treh slovenskih in treh tujih avtorjev. Ivo Svetina spominsko obnavlja ozracje ob izidu pesmi v Nasih razgledih in belezi subverzivni ucinek zbirke Poker s pomocjo Pirjevceve maksime o koncu »presernovske strukture«: »Tomaz Salamun je ... obudil uspavani in omrtviceni slovenski poesis, ki je vse nebivajoce in neobstojece spreminjal v bivajoce in obstojece« (Svetina 2010: 912). Taras Kermauner se ob paradoksih iz zbirke Maske sprasuje o pesnikov veri (metafiziki z Logosom), nihilizmu (neesencialnemu kodu zamenljivih znakov) in osebni identiteti. V premisleku vrstnika, umetnostnega zgodovinarja Tomaza Brejca, iz druge izdaje Pokra (1989) je pesnik oznacen z izrazi eleganca, mobilnost, hitrost, elitno znanje, ociscevalno delo z besedami, metonimicna kontigviteta, zivljenje in govor zdaj, imaginarna in realna svoboda, ki je vzorec za prezivetje modernega cloveka. Se posebej zanimivi so pogledi od zunaj, pricevanja prevajalcev, kritikov in pesnikov. Ameriski pesnik Joshua Beckman, se je brez znanja slovenscine srecen preselil v drugega in ob tem namesto zgodovine dozivel umetnost prisotnosti, ki »je na sebi in po sebi najvecja potrditev zivljenja.« (Beckman 2010: 970). Makedonska pesnica Katica K?julavkova strne lastnosti v podobno formulacijo: »kaze silno voljo in moc po prisotnosti v pesniskem svetu/sliki sveta tukaj in zdaj« (K?julavkova 2010: 978). Mobilnost razlaga kot stremljenje k ustvarjalni drugacnosti, ki se z lahkoto umesca v mednarodne sisteme pesniskih vrednot in v njih deluje kot prepoznavna identiteta s silnim individualnim pecatom. Drugacen pogled od slovenskih izraza ameriski kritik Kevin Hart, ki v poeziji Praznika in Balade za Metko Krasevec vidi mnogoterost, prisotnost otroskega ugodja, poeticno razsirjanje izkusnje, raziskovalno potovanje in tveganje nepredvidljivega, iskanje nacinov uresnicevanja presezka, ki naso izkusnjo zbega. Kritisko presojo in popularizacijo druzbeno vse manj relevantne poezije11 dopolnjujejo antologije, ki razsirjajo kanon in v spremnih besedah prinasajo pomembne uvide o celoti, ceprav ne izhajajo pri osrednjih nacionalnih zalozbah. Najobseznejsa je antologija slovenske poezije 20. stoletja Nevihta sladkih roz (2006) s 103 pesniki in 371 besedili, ki jih urednik Peter Kolsek zajame v dve megastrukturi: nacionalno in socialno vezano presernovsko ter avtonomno, subjektivisticno, eksistencialisticno, metafizicno in jezikovno odprto murnovsko strukturo, ki dominira v sodobnosti. Antologijo mlade slovenske poezije 1990-2003 Mi se vrnemo zvecer (2004) je uredil, s podatki o 19 avtorjih in spremno besedo opremil Matevz Kos. Samo prezrtim, pozabljenim pesnicam, ki ostajajo na obrobju literarne zgodovine, je posvecena obsezna Antologija slovenskih pesnic Irene Novak Popov, ki v drugi (1941-1980) in tretji knjigi (1981-2000) predstavi reprezentativne dosezke stotih pesnic. Praznino, ki je posledica cenzurno-ideoloske zamolcanosti, je izpolnila antologija slovenske zdomske poezije Beseda cez ocean (2002). Izbral, uredil, s podatki o 25 avtorjih in tehtno presojo zdomskih usod in z zgodovino ustvarjalnosti preseljenih jo je opremil France Pibernik. Tematsko specialna je antologija slovenske eroticne poezije V tebi se razrascam (2008) Alojzije Zupan Sosic. Njeno tezisce je v sodobnosti: »pravi razcvet je dozivela ... po letu 1966« in je »v zadnjih dveh desetletjih postala celo osrednja os sodobne slovenske poezije« (Zupan Sosic 2008: 169). Teoretski model iz spremne besede omogoca razlikovanje med pornografijo in erotizirano ter eroticno pesmijo. Odlocilen je nacin ubeseditve: vrste lirskih situacij, nabor eroticnih izrazov, zgradba stopnjevanja in odlasanja, intenziteta, ki tezi v senzualnost. Integralno podobo sodobnosti dopolnjuje antologija sodobne poezije Slovencev v Italiji Rod Lepe Vide (2009), izbral, uredil in spremno besedo napisal David Bandelj. Njeni avtorji so pogosto izkljuceni iz literarnega sistema, ker »se le malo raziskovalcev celostno zanima za ta ... pesniski korpus« (Bandelj 2009: 373). Na podlagi tipologije, ki jo je po Mariji Pirjevec dopolnil Miran Kosuta, se piscu spremne besede opusi 42 pesnikov kazejo v razpetosti med domacijsko in svetovljansko naravnanostjo, ekistencialno jih doloca prostor/meja, nekateri se navezujejo na ljudsko in literarno izrocilo, drugi z imaginacijo lastnih svetov premagujejo mucno zaznamovanost s preteklostjo.
Razprava prikazuje in kritično presoja stanje na področju empiričnega literarnovednega študija, zlasti tiste prispevke, ki predstavljajo "ortodoksnejšo" različico empirične literarne znanosti. ...Stagnacijo v spoznavnoteoretični diskusiji skuša preseči s premislekom nekaterih novejših raziskav možganskih funkcij. Nič manjša vloga ni pripisana raziskavam, ki predvsem uporabljajo empirične metode in tudi prispevajo k empirizaciji literarne vede. Predstavljena so glavna imena, dosežki ter inštitucije, kjer se na Slovenskem izvajajo empirične študije literature.
Namen članka je prikazati, kako se je v zadnjem času slovenska literarna veda odzivala na književnokritiško in literarnoesejistično prakso. Glavna ugotovitev potrjuje predpostavko, da je v zadnjih ...desetih ali petnajstih letih nastalo več del, ki so pomembno dopolnila starejše zgodovinske in teoretske uvide. Če k temu dodam še druge znanstvene dogodke, potem je mogoče skleniti, da je literarna veda obe področji reflektirala vitalno in kompetentno.
Po zgodnejsih empiricnih analizah literature, ki so bolj zanimive zaradi relativno hitre uporabe racunalnikov in segajo v 70. in 80. leta (Peter Scherber: Slovar Presernovega pesniskega jezika, 1977; ...Denis Poniz: Numericne estetike in slovenska literarna znanost, 1982, razpravi Numericna estetika in usoda umetnosti, 1972a, Racunalniki in poezija, 1972b), je potrebno za obdobje 90. let omeniti razpravo Kolicinske in empiricne raziskave literature Mirana Hladnika (1995), ki skorajda ne bi smela manjkati v bibliografijah clankov s podrocja empiricnih studij literature.2 Poudaril je, da je empiricnim studijam literarnost kognitivni pojav,3 je pa sel zatem cisto v smer kolicinskih analiz literature. Polje obravnave teoreticnih izhodisc ELZ je bilo boljkone prazno. O tem posredno prica tip vecine empiricnih obravnav, ki so se najvec posvecale raznim plastem literarnega zivljenja, kakor sta knjigotrstvo in zaloznistvo. Sem spadajo obravnave knjige in bralca; leta 1999 je pri ljubljanski Filozofski fakulteti pod tem naslovom in s stevilko IV izsla knjiga Gregorja Kocijana, Martina Znidersica in Darke Podmenik, ki ima svojega predhodnika v Kocijanovi monografiji Knjiga in bralci (1974).4 Vrzeli, ki so medtem nastale na podrocju obravnave spoznavnoteoreticnih vidikov ELZ, je med prvimi zacel izpopolnjevati Dejan Kos. Iz leta 1998 je njegova germanisticna literarnovedna disertacija Zasnova empiricne literarne znanosti z vidika radikalnega konstruktivizma, ki je v slovenski prostor prinesla prvo izcrpnejso predstavitev teoreticnih izhodisc ELZ in je bila podlaga knjigi Theoretische Grundlage der Empirischen Literaturwissenschaft(2003). Vendar ta prispevek, ki je pomemben za uveljavljanje ELZ pri nas, vsaj v nacionalni literarni vedi ni imel taksnih ucinkov, kakor bi jih lahko imel.5 Eden od vidnejsih kazalnikov so pomanjkljivi referencni seznami v literarnovedni produkciji, ki se kakorkoli nanasa na ELZ. Razloge temu gre iskati v razmeroma sibki povezanosti med slovenisticnimi in drugimi filoloskimi studiji, v premajhnem posluhu in zanimanju za sorodne raziskave na obeh straneh, v jeziku strokovne produkcije (germanisti npr. veliko objavljajo v nemscini), to je povezano z mestom objave in verjetno se cim. Vendar se ocitek o pomanjkljivih referencnih seznamih se bolj nanasa na odsotnost glavnih nemskih raziskovalcev iz ELZ v nekaterih slovenskih objavah s podrocja empiricnih in sorodnih studij, na kar sem ze opozorila in cemur iscem razloge zlasti v dejstvu, da do danes nimamo slovenskih prevodov temeljnih del s podrocja ELZ; poleg obeh temeljnih Schmidtovih del, ki tudi pogosto nista navedeni, ampak je teorija povzeta po slovenskih avtorjih, ki so se nanj nanasali, bi si pozornost zasluzila zbirka LUMIS-Schriften6 ali izbrana dela vidnejsih teoretikov podrocja7 (prim. Perenic 2010: 29). O vlogi radikalnega konstruktivizma v literarni vedi je pisala tudi germanistka Neva Slibar (npr. 2001). Na temo teoreticnih podlag ELZ je v Primerjalni knjizevnosti 2002 clanek objavil Marijan Dovic.8 Konstruktivisticno (meta)teorijo je pred tem v Modernih metodah literarne vede (1999; 2003: 228) omenil Tomo Virk, ki je predstavil samo ute-meljitelja ELZ, kar pa je pricakovano, saj je bila knjiga namenjena pregledu metod literarnega raziskovanja. Sama sem o radikalnokonstruktivisticnih (RK) podlagah ELZ govorila v prispevku za slavisticni kongres 2007 in pisala v uvodnih poglavjih doktorske disertacije Konstrukcija nacionalnega literarnega sistema z vidika empiricne sistemske teorije (Perenic 2008),9 ki je bila podlaga za znanstveno monografijo Empiricno-sistemsko raziskovanje literature: Konceptualne podlage, teoretski modeli in uporabni primeri (2010); v jedru sta kriticni pregled sistemskih modelov literature10 in zasnova izvirnega modela, vendar sem se dotaknila tudi vloge RK v (empiricni) literarni vedi. Poleg publikacij in knjig, ki so od konca prejsnjega stoletja prinasale empiricne studije literature, je bila za uveljavljanje in krepitev te usmeritve pomembna tudi nje- na institucionalna zastopanost. Studij Schmidtove teorije oz. ELZ je bil sestavni del uvodnega cikla predavanj iz nemske literarne znanosti na ljubljanski germanistiki pri Nevi Slibar,20 ki je za bolonjski studij spisala ucni nacrt za predmeta Literarni sistem I (literarno besedilo) in Literarni sistem II (kontekst). Na pojem literarnega sistema, ki ga uporablja ELZ, naletimo v studijskih programih iz let 1995 in 1997 Marka Juvana, ki se je v 90. letih odzval na spremembo literarnoraziskovalne paradigme. Seznanjanje z ELZ na ljubljanski slovenistiki sicer ze dolgo casa poteka pri uvodnih metodoloskih predavanjih Mirana Hladnika, najvec v okviru predmeta Uvod v studij slovenske knjizevnosti, ki ga trenutno izvajava skupaj in pri katerem pokrivam podrocje sistemskih obravnav literature. (Perenic 2010: 7-8) Sistemskoteoretske vsebine sem nedavno vkljucila v dodiplomski izbirni predmet Slovenski druzbeni sistem literatura, ki ga izvajam od studijskega leta 2011/12,21 in v doktorski predmet Metodologija slovenisticne literarne vede na ljubljanski FF. Pri predmetu Metodologija literarne vede ga pokriva Dejan Kos, ki je poglavja iz ELZ pred leti vkljucil v germanisticni predmetnik na mariborski germanistiki, medtem ko je na ZRC SAZU za to podrocje pristojen Marijan Dovic. Empiricnemu studiju literature so se odprla vrata z nekaterimi bolonjskimi predmeti, kakrsna sta npr. Literatura in mediji ter Literatura in kulturne ustanove.22 H krepitvi polozaja empiricnih literarnovednih studij poleg raziskovalcev na osrednjih raziskovalnih in visokosolskih ustanovah prispevajo diplomske, magistrske in doktorske naloge studentov, ki jih tu ne moremo vseh nasteti. Ceprav vecinoma ne izidejo knjizno in so zato kot sivo polje redkeje upostevane v strokovnih debatah, so pomemben prispevek k empirizaciji disciplinarnega podrocja. Med raziskovalnimi projekti, ki literaturo pojmujejo v duhu empiricnih metod, je Prostor slovenske literarne kulture: Literarna zgodovina in prostorska analiza z geografskim informacijskim sistemom (2011-2014), ki ga vodi Marko Juvan in je deloma ze uresnicil zastavljene cilje s tematsko stevilko Slavisticne revije Prostor v literaturi in literatura v prostoru (2012, ur. Urska Perenic). Pri zbiranju obseznih biografskih in geografskih podatkov za projekt je uspesno sodelovala skupina ljubljanskih slovenistov, kar je verjetno se en recept za krepitev empiricnega podrocja, ki je v tesnejsi medsebojni povezanosti studentov in raziskovalcev profesorjev.