Prispevek je bil objavljen v časopisu Nova doba, 7. 4. 1939, na strani 7. »Okolica Laškega se v zadnjih letih močno izpreminja, pa ne v korist lepi sliki, ki jo je Laško nudilo. Naši predniki so ...dobro vedeli, da je treba naše zdravilišče in kopališče obkrožiti z zelenimi gozdiči in napraviti na ta način iz Laškega prikupno letovišče. To se je v polni meri tudi posrečilo. Skalnati Hum je začel zeleneti in obronki desnega obrežja Savinje so bili obraščeni s smrekovimi gozdovi. Zadnja leta pa je začela po teh gozdovih peti sekira in izvršili so razne poskuse, da se tudi humska pogozditev, dosežena s tolikimi žrtvami in trudom, skrči in uniči. Zdi se nam, da je nujno potrebno, da oblastva omejijo sekanje naših gozdov in da pospešijo novo pogozditev. Na to opozarjamo posebno gozdarskega referenta g. Premesteina iz Radeč. Ko smo z veseljem čitali poročilo, da je obisk našega letovišča tudi v preteklem letu znatno napredoval, smo začeli misliti, da je treba tempo tega razvoja vzdrževati, če ne še pospešiti. Ako nimajo domačini smisla za to, jih morajo oblastva k temu prisiliti.«
Prispevek o tem, kakšne načrte so imeli nekateri posamezniki s Humom, je bil objavljen v časopisu Nova doba, 17. 6. 1938, na strani 5. »Humski gozdovi ne dado miru znanemu M. Hr. Na vsak način si ...hoče tam postaviti kočo in napraviti kamnolom. Kar dva inženjerja je dobil za svoje načrte in bilo je že več komisijskih ogledov. Zadnjega takega ogleda se je udeležil celo neki odposlanec gradbenega ministrstva in kakor se čuje bo le obveljalo stališče, ki ga zavzema hvalevredno tudi novi občinski odbor t. j. da se gozdovi na Humu pod nobenim pogojem ne smejo niti uničiti, niti krčiti. Precej drage bodo pač komisije.«
Članek je bil objavljen v časopisu Nova doba, 28. 1. 1938, na strani 3.»Vsa dravska banovina, izvzemši Celje, Ptuj in Ljubljano, gotovo nima ne vasi, ne trga, ne mesta, ki bi že na zunaj tako ...očitno moglo domačinu in tujcu kazati vidne znake, spomine in priče davno preteklih časov kakor Laško. Ko še ni bilo južne železnice, je bilo to lepo mestece še docela odmaknjeno svetu, takorekoč za visokimi, strmimi, gosto pošumljenimi gorami skrito in zakopano. Samo ponosni savinjski splavarji so poznali Laško in njegovo mikavno okolico, visoko proti nebu štrleči ugasli ognjenik Hum, njemu nasproti hribček sv. Mihaela, in ostro, nevarno koleno Savinje pod mestom, tik pred okroglim holmom, ki ga krasi znamenita marijagraška cerkvica.«
Članek je bil objavljen v časopisu Nova doba, 24. 6. 1938, na strani 2.»Neodjenljivo in neodoljivo vabi in miče pomlad, da stopiš iz mesta in se dvigaš na ona visoka strma gorska pobočja, ki jih je ...sveže zelenje kakor s svežim pomladanskim plaščem ogrnilo na previsnih apneniških skalah Huma, nekdanjega ognjenika, in na položnih obronkih Šmihela, Modriča ali Gabrovja.Tudi ob visečih vrtovih in ob poteh, ki se vijejo kakor v kakem dalmatinskem mestecu ozko in vijugasto k staremu gradu Tabor na Gorici, še uspeva vinska trta, zeleni in se blešči v prvih mladih grozdnih nastavkih. Sivo zidovje štirioglatega stolpa, okroglega branika in vmesnega zidu razvaline pa v velikem kontrastu z ono ljubko sliko mrko gleda kakor iz davno preteklega časa na cvetoči vinograd, na poševne zelene travnike, na temnozeleno borovje in smrekovje ob Humu, na cvetoče akacije in na tesno se prepletajoče vejice mladik bršlina, ki nerazdružno objema kamenje.Po lepo izpeljanih stezah dospemo mimo starega gradu v zeleno pomlad Huma. Med potom se odpira na severni strani proti Celju obrnjeni strani zanimive gore globok divjeromantičen prepad z navpičnimi raztrganimi stenami in debelim gruščem na dnu. Zlatorumeni jegliči, avrikel, okrogli cveti pogačice, rdeči planinski klinčki, rožnato nežni pritlikavi svišč, rdeči kozlovec in kosmati visokogorski sleč vise v nedostopnih stenah prepada, ki mu je domače ljudstvo dalo ime »divji farovž« ter ga opletlo z mično pravljico, polno vonja duhteče pomladi. Mnogo cvetlic, ki sicer uspevajo in cveto samo na skalnatih tleh visokih gora obroblja v ključih speljano pot na stožčasti vrh Huma. Humski rožmarin, rože sv. Antona, Humska hruška, zelena dišeča trava, binkoštnica, grebenuša, čeveljci, gorski kokovičnik in ajdovska lilija.«
Odlomek, ki je slavospev mestecu ob Savinji, je bil objavljen v časopisu Nova doba, 28. 1. 1938, na strani 3.»Vsa dravska banovina, izvzemši Celje, Ptuj in Ljubljano, gotovo nima ne vasi, ne trga, ...ne mesta, ki bi že na zunaj tako očitno moglo domačinu in tujcu kazati vidne znake, spomine in priče davno preteklih časov kakor Laško. Ko še ni bilo južne železnice, je bilo to lepo mestece še docela odmaknjeno svetu, takorekoč za visokimi, strmimi, gosto pošumljenimi gorami skrito in zakopano. Samo ponosni savinjski splavarji so poznali Laško in njegovo mikavno okolico, visoko proti nebu štrleči ugasli ognjenik Hum, njemu nasproti hribček sv. Mihaela, in ostro, nevarno koleno Savinje pod mestom, tik pred okroglim holmom, ki ga krasi znamenita marijagraška cerkvica.«
Prispevek Frana Mišiča je bil objavljen v časopisu Nova doba, 11. 8. 1933, na strani 1. »Savinja, Lahomščica, Rečica in Žikovca, piramidasti Hum, Trnovec, Lahomšek, Malič, Oljka, Zgramen in Strmica z ...zadnjimi ostanki nekdaj slovečih vinogradov, dve impozantni cerkvi, prastara sv. Martina tik pod Starim gradom in dvostolpna sv. Mihaela na mizasti planici vrh Oljke, Humu nasproti, in dve manjši, mični in idilični Marija Gradec in sv. Krištof nad Steničnikom na Zgramnu, potem pa senčno zdravilišče nad radioaktivnimi toplicami, okusni in elegantni vrtovi, drevoredi in izprehodi na obeh obrežjih Savinje in dva mosta črez njo: vse to so epitheta ornantia, pravo pokrajinsko lice najmanjšega in najmlajšega, a najzanimivejšega in najbolj mikavnega mesteca našega, ki se imenuje Laško.Razposajena in poskočna, včasih celo hudobna in brezsrčna, se bliža Savinja laški pokrajini. Malo nad Debrom in Jagočami blizu Rifnega gozda in Grmade, še predno zagleda ostro obrobljeni Hum, srdito rohni in še enkrat, zadnjikrat, skozi stisnjeno strugo, črez čeri in peči; potem pa se takoj uleže njena notranja silovitost.Ob krasnem pogledu na Jagoče, na Svečnikovo peč, na Blagoslovljeni studenec, na Blaževo skalo, Valentiničevo klop, na ves žar in čar pošumljenega, a strmega ugaslega ognjenika Huma, Šmihelske gore in sv. Katarine na Kuretnem se za trenutek ustavi, odpočije in umiri, kakor bi slutila, da se bliža mestecu, lepemu, zalemu mestecu. Potem pa radovedno in hitro zdrkne skozi ozko, skalnato, pa vendar zeleno tesen, kjer raste tri metre nad železniškim tirom v skritem kotičku rijasti sleč (rhododendron furugineum); nato se vali počasno, resno in dostojanstveno mimo starodavnega mesta; zdi se ti, da stoji in si ogleduje krasni prizor. Le tam, kjer jo motijo debeli, kamniti stebri državnega in železniškega mostu, vidiš, da se nekoliko nejevoljno pomika dalje.Tam spodaj pod drugim, pod želežniškim mostom se vsak splavar prekriža in zmoli do Marije na Gradcu vsaj en očenaš za vse one svoje tovariše, ki so že tod utonili. Toliko skrite sile in moči ima laška Savinja v sebi v ostrem kolenu, skozi katero mora zapustiti to prijazno mestno lice. V pomladnih in jesenskih dneh nosi ta krepki otrok Savinjskih planin z lahkoto in eleganco na svojem hrbtu celo vrsto gibčnih dvojnih splavov, zarjavele savinjske »mornarje« in »karmoniče«, ki skupaj z njo, njej in njenemu trudu večno hvaležni, hitijo v dolgi in veseli vožnji skozi Zidani Most do Roglice, do Zagreba, do Beograda – s koroške meje v osrčje Jugoslavije.Mikavnost pokrajine in njenih zgodovinskih znamenitosti se preko obširnega visečega Slonmškovega trga, ki hrani dokaze iz keltskih, ilirskih, rimskih, avarskih in nemškoslovanskih dob, stopnjuje, čim višje dospeš in čim bolj se širi tvoj obzor.Na »Braniku« starega grada ali pa šele vrh Huma se ustaviš in tedaj vidiš pregledno in od zgoraj prekrasni pokrajinski okvir, ki ga je stvarnikova roka potegnila okoli blesteče slike laškega mesta. V razposajeni mladosti in ognjevitosti vriskajo in kipijo više in više, odsevajoč s svojimi silhuetami v svetlih valovih Savinje, holmi, hribčki, gorice in gore, Šmihel s Kosteljem in dvema impozantima stolpoma, Krištof na Zgramnu nad Steničnikom in Strmico, cerkvica »Naše ljube gospe« na Gradcu, trnovec, Lahomšek, Zagaj. Božja milost siplje rodovitnost in zdravje na to prelepo, žal preozko in pretesno pokrajino, ji vsako leto prej nego drugod poklanja veselo pomlad z zakladom najlepših in najredkejših pomladnih cvetlic na Humu, Borovcu in Uranšici, izpod sive skale pa vro vse leto topli vrelci, prinašajoč od matere zemlje zdravje vsem, ki ga iščejo v tej blagoslovljeni pokrajini.«
