Ce velja teza, da so »v knjizevnostih Srednje in Vzhodne Evrope byronovske oblike epike pomagale realisticnemu romanu« (Neupokojeva 1973: 42), je bil byronizem in njegove ustvarjalne metode v ceskem ...okolju znan po posredovanju zgledov iz evropskega konteksta, vkljucno z Mácho. Byronova dela so bila dostopna vecinoma v poljskih in nemskih prevodih, neredko tudi v originalih. Pogostnost Byronovih prevodov je narasla ravno v 50. letih 19. stoletja; prvi celotni prevod Neveste iz Abide je izsel leta 1854 po zaslugi J. V. Frica. Starejsa pozitivisticna dela (J. Durdík, J. Vlcek, M. Zdziechowski itd.) so opredeljevala Byronov vpliv na cesko poezijo (zlasti na Pflegra) kot nefunkcijsko presaditev zanrskega modela lirsko-epske povesti. V resnici je slo bolj za zavedno izrazeno idejno sorodnost, za spontani izraz umetniskega obcudovanja osnovnih potez byronovske poetike, ki zajema tako naravno liriko melanholicne zalosti kot revolucijski titanizem vnetega upora proti vsem vrstam nasilja in zatiranja. »Danes je poseben dan. Do konca sem namrec prebral Byrona«, je ze leta 1853 v svoj dnevnik zapisal devetnajstletni Pfleger. »Kako me je prevzel ta mocan duh ... njegove pesmi se tako gorece zavzemajo za svobodo ... njegova Lirika me je cezmerno prevzela« (Velemínský 1901-1902: 256). Pflegrovo vrednotenje Byrona je nehote opozorilo na izbirni vidik recepcije, tj. na specificno narodno in individualno obliko t. i. byronizma. Medtem ko je bil v anglosaski sferi pesnik razumljen kot avtor na meji med klasicizmom in romantiko in sta bili v njegovem ustvarjanju poudarjeni subjektivna in aristokratska plast, je bil Byron v srednjeevropskih knjizevnostih pod pritiskom domacih razmer pojmovan kot slogovno »cist« romantik, njegovo ustvarjanje je postajalo sinonim pravicnega boja za clovesko in narodno svobodo, tj. boj za ideale, ki so bili lastni ravno majevcem. Dejstvo nespornega vpliva Byronovih del na mlado literarno inteligenco 50. let ne smemo interpretirati enostransko ali nekriticno precenjevati. »Nekdaj se je v nasih krogih govorilo o Byronu kot o nekem dvomljivem talentu, za katerega je bilo znacilno, da je bil razrvan«, je zapisal V. Hálek v N arodnem casopisu 1874. »Tega Byrona je pri nas presegel vsakdo, ki ni bil razrvan« (Hálek 1954: 152). Postopno sprijaznjenje z byronizmom na Ceskem je obenem pomenilo tudi njegovo preseganje: byronski junaki so bili reseni oznak vsesplosnosti in umesceni v konkretno okolje ceske realnosti. Narodni prerod, nanasajoc se na cesko ali slovensko oz. srednjeevropsko situacijo, lahko upraviceno razumemo kot osrednje obdobje katere koli novejse zgodovine, na zacetku katerega nekaj intelektualcev razglasa svoje »domoljubne« teznje in na koncu katerega stoji skupnost v obliki moderne (drzavljanske) druzbe, tj. konstituiran narod z vsemi bistvenimi atributi, vkljucno z lastno kulturo in tudi knjizevnostjo. Pot od zacetne tocke »prebujenja« do stanja nedvomnega obstoja naroda ze stoletja vznemirja raziskovalce najrazlicnejsih strok, ki razpravljajo o tem, ali je bil ta proces rezultat genialnih dejavnosti pescice posameznikov, nekaksen »cudezni« otrok, cigar zorenja ni bilo mogoce vnaprej napovedati, ali pa gre za mehanicni odtis spremembe druzbeno-ekonomskega gibanja, ki je z modifikacijami in zanrskim premikom zajel vse plasti narodne skupnosti. Narodni prerod - poenostavljeno povedano - je zapleten proces konstituiranja moderne, socialno-ekonomske druzbe, katere osno- va postaja tretji in nato cetrti stan, ki se skupno opredeljujeta kot narod, razumljen v smislu skupnosti enakopravnih drzavljanov. Transformacija poznofevdalne druzbe v mescansko ali ce hocemo kapitalisticno je v evropskem kontekstu, kot vemo, potekala na dva nacina: 1. francoski model drzavnega naroda, ki se je vecinoma uveljavljal v zahodni Evropi, je pomenil kontinuiran prehod iz ene etape v drugo z reformami ali revolucijo: oblikovanje naroda ni njegov »prerod« ali njegovo »prebujenje «, temvec prej rezultat naravnega zgodovinskega procesa, ki ga opredeljuje zlasti nepretrgana tradicija kulture v lastnem »literarnem« jeziku kot rezultat uspesne socialne mobilnosti; 2. tip »majhnega naroda«, kamor spadata t. i. ceski in slovenski primer, kjer se proces oblikovanja zacenja v primerjavi s prvim tipom z doloceno »zamudo«, s faznim zamikom, in to se v kontekstu poznofevdalne druzbene strukture. Narod je k svoji drzavnosti zaradi odsotnosti lastnih elit le usmerjen, sociologi govorijo bolj o narodnem gibanju, ki svoje jezikovne, socialno-kulturne in pozneje politicne zahteve postavlja s polozaja etnicne skupine. Ceski zgodovinar M. Hroch razlikuje tri osnovne faze narodnega gibanja: 1. faza znanstvenega zanimanja (A); 2. faza narodne agitacije (B) in 3. faza mnozicnosti (C), ko se z narodno idejo poistoveti siroka plast druzbe (Hroch 1999b: 46-47). Toda niti zakljucek tega procesa z zadnjo fazo ne pomeni celovitega obstoja naroda, tj. dosego lastne drzavnosti v polozaju vodilne etnije. Koncana je zgolj transformacija etnicne skupine v moderni narod v obliki drzavljanske (kapitalisticne) druzbe, ki se je dokoncno razsla s fevdalno socialno- ekonomsko strukturo.
Zagreb v omrežju evropskih mest Njegač, Dražen
Dela (Univerza v Ljubljani. Oddelek za geografijo),
12/2004
22
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Članek prikazuje pomembnost Zagreba v okviru evropskih mest. Prikazana je primerjava demografskega razvoja Zagreba in drugih večjih evropskih mest. Analiziran je tudi položaj Zagreba na stiku Srednje ...in Jugovzhodne Evrope, še posebej v procesu evropske integracije. Predstavljen pa je tudi pomen Zagreba in njegove urbane regije na nacionalni ravni.
Prispevek poskuša razložiti nekatere vidike o smislu, obsegu, razlogu in prostoru, kjer mesta srednje in vzhodne Evrope doživljajo globalizacijske procese oziroma so integrirana v svetovno ...gospodarstvo. Nadalje, ali so kje bolj pod vplivi makroregionalnih (mednarodnih) sil, kot sta širitev Evrope in integracija (evropeizacija), v kolikšnem obsegu in zakaj. S tem poskuša prispevek ovrednotiti medsebojno vzajemno igro globalnih in makroregionalnih sil z lokalnimi in državnimi silami politične in ekonomske tranzicije pri oblikovanju sprememb mest srednje in vzhodne Evrope.
V prispevku so obravnavane tekmovalne prednosti osrednjih mest regije Alpe-Jadran, ki sta jih avtorja opredelila na osnovi ankete izvedene med strokovnjaki in vodilnimi delavci različnih področij. ...Najprej so prikazana mnenja o mednarodni podobi mest, mednarodnih funkcijah, marketinških lastnostih in tekmecih. Naslednja tema je kakovost življenja v mestih, in sicer raziskana prek stanovanj, urbanih storitev, naravnega in poslovnega okolje. Sledi poglavje o razvojnih projektih in medmestnem sodelovanju. Prispevek zaključujejo tri poglavja z razmišljanji o usmeritvah za izboljšanje nadnacionalne prizoriščnosti in kakovosti življenja v mestih obravnavane regije, novih strategijah razvoja mest ter usmeritvah za izboljšanje nadnacionalnega položaja Ljubljane.
Članek obravnava primerjalne prednosti Ljubljane, slovenske prestolnice, v procesu internacionalizacije in evropskih integracij ter konkurenčnosti mest v okviru paradigme trajnostnega razvoja. Namen ...članka je opredeliti prednosti oziroma dejavnike, ki so pomembni za bodočo vlogo Ljubljane v omrežju evropskih mest, in oblikovati empirične osnove, ki bi bile uporabne za stratege mestnega razvoja in raziskovalce na področju urbanega in regionalnega razvoja. Poseben poudarek je na položaju in vlogi Ljubljane v primerjavi z drugimi mesti v Sloveniji in primerjalni analizi med Ljubljano in izbranimi (vzorčnimi in konkurenčnimi) mesti v državah Evropske unije, srednjeevropskih prestolnic in bližnjih čezmejnih mest v okviru združenja Alpe-Jadran.
Besedilo obravnava proces privatizacije stanovanj in urbane rehabilitacije v transformaciji srednjeevropskih mest. Spremembe zahtevajo obsežno privatizacijo podjetij, pa tudi zemljišč in stanovanj. ...Proces privatizacije stanovanj vključuje spremembe v lastništvu, upravljanju stanovanjskega fonda in nov sistem stanovanjskih financ, ki bodo vplivali na novo stanovanjsko izgradnjo, modernizacijo in rehabilitacijo obstoječega stanovanjskega fonda in bodo lahko privedle do soci- alnih in fizičnih sprememb v mestih. Vprašanje je, ali bo stanovanjska privatizacija v srednjeevropskih mestih vodila v boljše možnosti za rehabilitacijo ali pa bo obratno. The article deals with the process of housing privatisation and urban revitalisation in the transformation of Central European cities. Reforms require extensive privatisation of firms as well as land and housing. The process of housing privatisation includes changes in ownership, management of the housing stock and a new system of housing finances, which will affect new construction, modernisation and rehabilitation of the existing stock and can lead to social and physical changes in cities. The question is whether housing privatisation in Central European cities will lead to better chances for rehabilitation or just the opposite.
Rad je pokušaj povezivanja etničke teorije s nekim povijesnim primjerima, poglavito iz Srednje Evrope, iako se autor također osvrće i na današnje procese u Zapadnoj Evropi. Etnička teorija Fredrika ...Bartha, koja pretpostavlja da se etnije razvijaju u interakciji s drugim etnijama, pri čemu se etničke granice definiraju na temelju "proizvoljnog" izbora kulturne građe, pruža tek djelomično objašnjenje za povijesno iskustvo iz Srednje Evrope. Primijenjena na današnju Zapadnu Evropu koja se ujedinjuje u maastrichtskom duhu, Barthova teorija značila bi da etničke granice zapravo jačaju usporedo s razvitkom evropskih integracijskih procesa, i ne obratno, tj. gospodarska, politička i kulturna integracija ne bi dovela da slabljenja etničnosti. S druge strane, nije uvjerljiva Barthova postavka o proizvoljnosti odabira građe iz kulturnog inventara u obilježavanju etničkih granica. Sama povijest je objektivan čimbenik koji određuje koje će kulturne ili ine osobitosti poprimiti etnodiferencijsko značenje. Novije dorade ove teorije, koje − između ostaloga − ističu ulogu društvenih elita u etničkom razvitku, također nailaze na poteškoće kad se pokušavaju primijeniti na povijesnu građu. Elite mogu, eventualno, utjecati na artikulaciju ponekih etničkih osobitosti, ali povijest konačno određuje koje artikulacije "prolaze", a koje ne. Iskustva bivšeg Habsburgovskog carstva, kao i njegovih "država nasljednica", pokazuju da modeli "etničkog inženjeringa" izvedeni "odozgo" uglavnom nisu uspjeli. Dakako, autor ne poriče stanovit subjektivan čimbenik, odnosno slobodan izbor, u etničkom procesu. Na kraju rada ponuđena je definicija koja, u osnovi, zamišlja etničnost kao transgeneracijski integracijski čimbenik društvenih zajednica.
PDF
