Fotografija prikazuje kaplanijo. Stavba je bila zgrajena leta 1832, v njej pa je bilo šolsko poslopje ter stanovanje za kaplana. Ob dokončanju je veljala za najlepšo stavbo v tedanjem Mozirju. Danes ...v njem domujejo slaščičarna, lokalna Karitas, Muzejska zbirka Mozirje in Mozirjani ter Osebna zbirka Aleksandra Videčnika.
Fotografija prikazuje kaplanijo. Stavba je bila zgrajena leta 1832, v njej pa je bilo šolsko poslopje ter stanovanje za kaplana. Ob dokončanju je veljala za najlepšo stavbo v tedanjem Mozirju. Danes ...v njem domujejo slaščičarna, lokalna Karitas, Muzejska zbirka Mozirje in Mozirjani ter Osebna zbirka Aleksandra Videčnika.
Na fotografiji je sprednja stran cerkve svetega Jurija v Mozirju. Fotografija je nastala junija 2013 na fotografski delavnici v okviru projekta Obrazi dediščine. Delavnico je vodil Uroš Kotnik.
Na fotografiji je južna stran cerkve, na kateri se nahaja sončna ura, v steno pa so vzidani nagrobni spomeniki z nekdanjega pokopališča. Fotografija je nastala junija 2013 na fotografski delavnici v ...okviru projekta Obrazi dediščine. Delavnico je vodil Uroš Kotnik.
Na fotografiji je detajl z nadstreška nad vhodom v cerkev svetega Jurija v Mozirju. Fotografija je nastala junija 2013 na fotografski delavnici v okviru projekta Obrazi dediščine. Delavnico je vodil ...Uroš Kotnik.
Zvonik ob cerkvi sv. Jurija v Ilirski Bistrici so postavili Bistričani leta 1882 in z njim nadomestili preslico s tremi odprtinami za zvonove, kot jo je narisal še Valvasor v 16. stoletju.Zvonik je ...eleganten visok s tremi urami pod stožčastim zaključkom, medeninastim »jabolkom« in križem. Na zvoniku je proti zahodu vgrajena kamnita rozeta. Sliko je fotografski mojster Emil Maraž posnel 4. junija 1970, ko so potekala nekatera manjša zaščitna dela na zvoniku. Tedaj so tudi prebarvali pločevino na vršnem delu zvonika. Tudi na pogled so to bila zahtevna dela. Urno ploščo na severni strani zvonika, ki je bila poškodovana še od zadnje vojne so zakrpali s pločevinasto zaplato. Le-ta je kmalu izgubila barvo in rjasta zaplata, je še bolj kazila uro.Prav te dni, po petdesetih letih, znova utrjujejo zvonik in kot kaže bo delo opravljeno bistveno bolje.Tudi omenjeno rjasto zaplato na stolpni uri so odstranili in vgradili novo stekleno urno ploščo.Spomnimo se, kako sta v pripovedi Antona Žnideršiča Košomata, domačina komentirala pred skoraj dvesto leti zgrajen zvonik: – Lep je, lep in visok tudi. – A kaj bo, ko bo zapihala ona naša burja! – Vse delo zaman. In strošek tudi! – Res, škoda ga je! Je dodal drugi, ki je zvonik že videl na tleh! (Anton Žnideršič, 1874-1947 posestnik, čebelarski strokovnjak, lastnik tovarne testenin PEKATETE, pomemben javni delavec v Ilirski Bistrici in na Slovenskem.)(123, vč)
V začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja je notranjost cerkve sv. Jurija v Ilirski Bistrici izgledala tako kot kaže ta, verjetno edina ohranjena razglednica, iz tega časa. Da sta fotografija ...in predstavljena razglednica nastali, je gotovo zasluga kiparja Franceta Goršeta (1897- 1986), ki je v času druge svetovne vojne deloval v Vremski dolini pri svojem bratu Martinu župniku v Vremski dolini. France Gorše je v bil že uveljavljen kipar. Diplomiral je pri znamenitem kiparju Ivanu Meštroviću. Bistriška družina Čenarjevi (Franc Starec) so pri njem za bistriško cerkev naročili marmorni kip matere Božje. Starčevi potomci še hranijo dokumentacijo in pisma, ki so si jih izmenjevali z umetnikom. Kipar je kip izdelal in je na tej razglednici že postavljen v desnem stranskem oltarju in stoji še danes na istem mestu. Goršetov je tudi kip Kristusa v naravni velikosti, ki ga je izdelal iz hrasta in ga namenil cerkvi v Klancu pri Kozini. Kip pa ni bil deležen kakšne pozornosti med krajani. Verjetno zaradi nenavadne črne barve kipa. Kip so pred časom iz cerkve odstranili in ga »začasno« umaknili v župnišče, kjer je služil celo kot obešalnik za otroške bunde.Bistriška cerkev sv. Jurija se je ponašala tudi z dvema čudovitima klopema, postavljena v prezbiteriju, na častnem mestu. Klopi je odlikoval globok lesorez z rastlinskimi motivi, nad sedeži se je bohotil velik cesarski orel in ob njem letnica 1686. Ob teh klopeh se je naša otroška domišljija resnično razživela. Nekateri so bili prepričani, da sta klopi bili last bistriških gospodov iz bistriškega grada in da sta klopi bili rezervirani za bistriško grajsko gospodo, ko je le-ta prišla k maši ali kakšnemu drugemu cerkvenemu obredu. No, še predno smo dobili odgovor na to vprašanje sta klopi ob zadnji preureditvi cerkve neznano kam izginili. Tudi informacije o tem kje so, ni bilo od nikjer ali pa so bile zavajajoče.Nedavno sta bili klopi najdeni v »razsutem stanju« v prostorih skladišča Pokrajinskega muzeja v Kopru. Bomo tudi to domačo dragocenost izgubili za vedno? Na Bistriškem očitno nimamo sreče niti s tisto malo zgodovinskimi predmeti, ki so še ostali iz domače preteklosti. Zaupanje v zadolžene inštitucije je znova na preizkušnji. (354/vč)
