Rodil se je 30. januarja 1819 v Laškem. Umrl je 13. aprila 1900 v Mariboru.Zgodovinar, stolni prošt in apostolski protonotar Ignacij Orožen je bil sin laškega tržana in trgovca Ignacija Orožna in ...Marije roj. Ramšak. Po gimnaziji v Celju je študiral filozofijo v Gradcu, teologijo v Celovcu in bil l. 1842 posvečen. Bil je kaplan v Žalcu in v Celju, župnik v Mozirju, nadžupnik pri sv. Križu v Rogaški Slatini, v Mariboru pa stolni kanonik, stolni dekan in stolni prošt. Bil je škofijski šolski nadzornik, ravnatelj semenišča, predaval je na bogoslovnem učiteljišču o cerkveni umetnosti. Bil je član štajerskega deželnega šolskega sveta in ravnatelj ordinariatske pisarne. Leta 1891 ga je papež imenoval za apostolskega protonotarja. Ignacij Orožen sodi med ugledne slovenske zgodovinarje. Vodil je farne kronike v krajih službovanja ter se zanimal za umetnostne in zgodovinske spomenike. V Celju je dal vzidati 16 rimskih spomenikov v steno farne cerkve. V Mariboru je preprečil rušenje stolnice. Ko je iskal zgodovinske podatke o Jurkloštru, se je v graškem Joanneumu srečal s kustosom numizmatičnega in antičnega kabineta Wartingerjem. Ta ga je spodbudil k zgodovinskemu delu in ostal vse do smrti njegov mentor. Orožen je sodeloval tudi z drugimi strokovnjaki iz Gradca: strokovnjakom za epigrafiko in numizmatiko Knablom, deželnim konservatorjem Grausom in direktorjem arhiva Zahnom. Vse našteto je Orožna opogumilo, da je ovrgel začetne pomisleke in začel pisati zgodovinske prispevke. Prvo Orožnovo zgodovinsko delo Celska kronika vsebuje strogo kroniko s pomanjkljivim citiranjem virov, pojave iz narodnega življenja, navedbe celjskih škofov, župnikov, vikarjev, kaplanov, imenik v Celju rojenih duhovnikov, popis celjskih okrožnih glavarjev, sodnikov, županov in napise starih rimskih spomenikov. Zadnji tematiki je Orožen kasneje dodal še dve krajši razpravi. Njegovo največje delo je serija Das Bisthum und die Diözese Lavant v 8 zvezkih, v katerih je podrobno opisal 14 od tedanjih 24 dekanij lavantinske škofije. Lotil se je vsake župnije posebej in jo obdelal z arheološkega, zgodovinskega in umetnostnega vidika. V 4. zvezku obravnava zgodovino Laškega pod naslovom Das Dekanat Tüffer, ki je izšlo tudi v slovenskem prevodu akademika dddr. Jožeta Mačka l. 2009 pod naslovom Orožnova zgodovina dekanije Laško.Orožen je zapisoval tudi ljudsko izročilo, tako imamo v laški kroniki zapis o prihodu Turkov v Govce in zapis o jurjevanju v Laškem, ki vsebuje slovenske besede, s katerimi otroci pozdravljajo zelenega Jurija. Po navedbah prof. Rybářa je Orožnova kronika Das Dekanat Tüffer edina znanstveno napisana zgodovina za Laško in Jurklošter. Pri pisanju se je naslanjal na arhivske vire, zato je celotna serija pogosto citirano zgodovinsko delo v krajevni zgodovini Spodnje Štajerske. Zadnje delo, Kačičev-Orožnov rod, je napisal v slovenščini in z njim postavil spomenik svojim prednikom. Po navedbah prof. Rybářa je Orožen v cerkvi gojil ljudsko petje, v veseli družbi pa je tudi sam rad zapel. Kako je bila Orožnu pri srcu slovenska beseda, je dokazal tudi s tem, da je izdal spise župnika Valentina Orožna, s katerim sicer ni bil v sorodu. V svojem življenju je bil skromen, v občevanju prijazen, v družbi duhovit in šaljiv ter radodaren do revežev. Bil je dopisnik centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju in od l. 1857 član Zgodovinskega društva za Štajersko. V Laškem je na rojstni hiši bila prvič odkrita spominska plošča Ignaciju Orožnu l. 1953, nato ponovno l. 1987. Po njem in njegovem nečaku Franu Orožnu se imenuje tudi Orožnov trg. Vir: http://www.celjskozasavski.si/osebe/oro%C5%BEen-ignacij/137/ (prispevala Knjižnica Laško)
Januš Golec (Polje ob Sotli, 1888 – 1965 Maribor)Urednik, publicist, pisatelj in dušni pastir je “svojega” Guzeja napisal 1931. Ker je guzeja kot podlistek nekako v tem času objavil tudi E. Tiran, pa ...tudi gledališko verzijo, se je zaradi našega junaka vnela tudi vroča sodniška vojna… kdo je imel prav? Sodišče je razsodilo salomonsko: kriv ni nihče, prav imata oba, tako se delijo tudi sodni stroški…
Jožef Klekl ml., polbratranec Jožefa Klekla st., se je rodil 3. marca 1879 na Krajni. Umrl je 24. septembra 1936 v Dolencih. Osnovnošolsko znanje je prejel v rimokatoliški trirazredni osnovni šoli na ...Tišini, zatem pa postal gojenec kőszeške sirotišnice. Tam je končal nižjo gimnazijo, višjo z maturo pa v Sombotelu, kjer je tudi stopil v bogoslovje. Leta 1902 je bil posvečen v duhovnika, nakar je nastopil kaplansko službo pri Sv. Juriju v Prekmurju (1902-1906), nato pa v Rohoncu (1906-1907) na Gradiščanskem, Turnišču (1907-1910) in v Murski Soboti (1910-1911). Leta 1911 je Klekl ml. zaprosil za župnijo Véliki Dolénci, jo tudi dobil in ostal tam kot župnik do svoje smrti. Poleg tega je veliko pisal in objavljal prispevke, ki niso bili le nabožne vsebine, temveč tudi zgodovinske, etnološke, gospodarske in leposlovne tematike. Največ je pisal v Kalendar Srca Jezušovoga, ki ga je med leti 1909-1919 tudi urejal, in v Marijin list, poleg tega je bil nekaj časa tudi urednik Novin. Ob Francu Ivanocyju velja za najbolj znanstveno usmerjenega med prekmurskimi duhovniki.Vir: http://www.pomurci.si/Default.aspx?id=653
Na prejem prvega obhajila nas je pripravil katehet, gospod župnik Franc Vaupotič. Kot mnogo duhovnikov, je bil tudi on med drugo svetovno vojno izgnan, tako je bila župnija pet let brez duhovnika. Ko ...se je vrnil, je bil shujšan, upognjen, a vesel, da je ostal živ. Vsi farani smo bili veseli, da smo imeli zopet duhovnika med sabo. Umrl je v visoki starosti.Prvoobhajanke imamo na glavi venček, narejen iz parafinskih kroglic v obliki rožic. Fantje pa male šopke na suknjičih. V skupini so otroci generacij rojenih v letih od 1934 do 1937. Stojimo na stopnicah farne cerkve, ki je posvečena Karmelski Materi Božji. V njenem stranskem oltarju je čudovit kip sv. Barbare.Večino teh otrok je kasneje ostalo na kmetijah v okoliških vaseh, nekateri so se tudi zaposlili v tovarnah v Celju in njegovi okolici, redki pa smo imeli možnost nadaljevati šolanje.Prispevala: Matilda Vidmar, na fotografiji v predzadnji vrsti tretja z desne.
Anton Benetek se je rodil 19. maja 1877 v Grižah pri Žalcu. Teologijo je študiral v Celovcu, kjer je bil 19. julija 1906 posvečen v duhovnika. Slovesnost nove maše je imel v domači župniji 5. avgusta ...1906. Bil je kaplan v Črni in v Železni Kapli, nato provizor v Št. Ilju ob Dravi in v Št. Juriju na Vinogradih ter župnik na Djekšah in na Žihpoljah Leta 1928 je postal prošt in dekan v Tinjah, kjer je deloval do svoje upokojitve leta 1959. Od leta 1924 pa do upokojitve je bil tudi predsednik Sodalitete. Umrl je 18. oktobra 1964. Njegovi avtobiografski zapiski so v knjižni obliki izšli leta 1965 pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu, uredil jih je Rudolf Blüml, t. č. dekan stolnega kapitlja v Celovcu. Spomini …Bil sem dijak, menda v četrtem razredu gimnazije. Z materjo sva bila na počitnicah na božji poti pri Svetem Križu pri Belih Vodah. Bilo je proti večeru. Mati so klečali pred oltarjem in molili. Jaz grem malo iz cerkve na prosto. Naenkrat zazvoni angelovo češčenje. Ko molim zunaj cerkve »In Beseda je meso postala« ter se spomnim na svojo mater, ki je molila v cerkvi, naenkrat začutim v svojem srcu, kakor nikoli poprej ne tako, posebno veselje do duhovskega stanu. To veselje me je potem spremljalo in me držalo pokonci v viharnem življenju vojaške službe. Materina molitev mi je izprosila, da sem postal duhovnik, srečen in zadovoljen.…V Grižah sva imela novi maši: bratranec Ivan dne 7. avgusta 1904, jaz pa 5. avgusta 1906. Pri Ivanu sem bil jaz ceremonier. Moj ceremonier pa je bil koroški bogoslovec Ivan Žel, doma od Svetega Benedikta v Slovenskih goricah. … Novomašni pridigar je bil opat iz Celja Franc Ogradi. Z družino Poteko smo si bili mejaši. Njihova mlada gospodinja, s katero sva skupaj hodila v šolo, ni mogla iti k moji slovesnosti v cerkev, ker so drugi vsi šli in je imela eno leto starega sinčka Pankracija. Prišla je popoldan k nam s svojim otrokom. Pozneje mi je pravil, kako je tu srčno molila, da bi njen sin postal kdaj duhovnik. Bila je uslišana. Svojo srebrno mašno daritev sem združil z njegovo novo mašo dne 9. avgusta1931 v Grižah. V svoji pridigi sem mu govoril, kako je kelih znamenje duhovskega stanu kot kelih trpljenja in življenja, kelih časti in krvi, krvi Kristusove v sveti maši. Ta novomašnik Pakracij Poteko je sedaj naslednik našega blagopokojnega župnika Jožefa Čedeta v Studenicah.Tako nas je sedaj iz naše grižke fare pet duhovnikov domačinov. To smo: V naši celovški škofiji župni upravitel Anton Goršek in jaz; v mariborski škofiji pa Ivan Dolinar, župnik pri Svetem Primožu na Pohorju; Pankracij Poteko, župnik v Studenicah, ter Leopold Jurhar, župnik na Bizeljskem.Uporabljena vira:– http://www.reg-kult.si/sl-si/Rastoca-knjiga– Anton Benetek, Malo spomina, 1965, str. 14-15 in 48-49Prispeval: Janez Osetič
Nagrobnik na levi je v spomin skladatelja Gregorja Riharja, rojenega v Polhovem Gradcu 1. 3. 1796 in umrlega v Ljubljani 24. 7. 1863. Izdelan je iz nabrežinskega kamna ter zasnovan v t. i. ...bizantinskem oziroma neoromanskem slogu. Izdelavo spomenika so zaupali kamnoseku Ignaciju Tomanu mlajšemu. Na glavnem delu stele izstopa romanski ločni friz, nad njim je bogat stiliziran rastlinski okras z listi vinske trte in ostanki keliha. Celoto zaključi velik križ. Riharjev poklic in pomen simbolizira tihožitje na spodnjem delu nagrobnika z liro, simbolom glasbenikov, z dolgim trakom in oljčno vejo kot znamenjem miru.Na traku je notno črtovje, na njem pa ostanki notnega zapisa odlomka Riharjeve pesmi “non, non, non morietur in aeternum (vekomaj ne bo umrl). Nagrobni napis in verze je sestavil Luka Jeran. Spomenik so slovesno odkrili novembra 1864. Duhovnik Gregor Rihar je bil organist in vodja ljubljanskega stolnega kora, skladatelj številnih cerkvenih pesmi in prvih maš na slovenska besedila. Rihar je odločilno vplival na razvoj slovenskega cerkvenega petja. Na stolnem koru ga je nasledil nečak Gregor, ki pa je zelo mlad umrl za jetiko. Na nagrobniku piše: Gregorij Rihar, mašnik, sakristan in organist v ljubljanski stolni cerkvi, pervi slovenski pevoskladnik. Kot mašnik je bil posvečen 29. 7. 1829. Verzi: Vikšal z glasi Božjo čast si, pel Marijo, Si preslavil sebe, narod svoj. Pevoskladi Tvoji v daljni svet slovijo, Nevgasljiv spomin ostane tvoj. Postavili spoštovavci. Na podstavku je napisano ime Ign. Thoman ter pripis: Blizo njega počiva njegov stričnik Gregorček Rihar, stolni organist, rojen 1845 pri sv. Petru v Ljubljani, umerl 20. junija 1868. Desno od Riharjevega spomenika stoji nagrobnik barona Ludovica Ahila MacNevena (1795 – 1873), ki je bil potomec irske plemiške rodbine, rodil pa se je v Pragi. Ta spomenik je bil izdelan okrog leta 1873. MacNeven je bil uradnik v avstrijski državni upravi in se je 1853 poročil z Viktorijo Eleonoro baronico Codelli, hčerjo ljubljanskega župana. MacNeven je umrl v Ljubljani. Njegov spomenik je v obliki plitve neoromanske edikule, znotraj katere vidimo ploščo z latinsakim napisom v gotici in velikim družinskim grbom. Ščit je razdeljen na tri polja, v katerih so tri šesterokrake zvezde, jeruzalemski križ in dve vrtnici. Obdaja ga trak z napisom Fortiter ac fideliter (hrabro in zvesto). Na gornji rob ščita sta položena svitka: na levem stoji grajski stolp, na njem pa lovski pes, medtem ko je na desnem jeruzalemski križ, obdan z velikimi perutmi. Pod napisom so vklesani simboli različnih narodnosti v domovini pokojnikovih prednikov: Andrejev križ, irska deteljica, angleška vrtnica in škotski osat. Nagrobnik je izdelan iz rumenkastega peščenjaka, na napisu so sledovi rdeče barve. Prevod napisa se glasi: Ludovic MacNeven de Crannagh O’Kelly iz Aghrima, baron Svetega rimskega cesarstva, rojen v Pragi, 16. VI. 1795, umrl v Ljubljani, 14. 1. 1873. (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
Na fotografiji levo stoji spomenik Karola Kluna (1841 – 1896) iz Prigorice pri Ribnici, ki je 8. junija 1896 nenadoma umrl v Budimpešti med opravljanjem funkcije avstrijskega delegata. Karol Klun je ...bil kanonik ljubljanske stolne cerkve, državni in deželni poslanec, konservativno katoliško usmerjen. Bil je med ustanovitelji časopisa Slovenec in Katoliške tiskarne. Po smrti so ga iz Budimpešte prepeljali v Ljubljano na pokopališče Sv. Krištofa. Spomenik so postavili do jeseni 1897. Nagrobnik iz tonalita je delo ljubljanskega kamnoseškega mojstra Feliksa Tomana. Nagrobnik je v obliki obeliska, krasijo ga vklesani križ, žitno klasje in vinska trta ter kelih s hostijo, ki kažejo znamenje evharistije in duhovniškega stanu pokojnika. Nagrobnik knezoškofijskega kancelarja Martina Pogačarja iz Cerkelj na Gorenjskem (1824 – 1905) na sliki desno je izdelan iz kraškega kamna. Pogačar je bil častni kanonik in konzistorialni svetnik. Dolgo je poznogotski okras na nagrobniku dopolnjeval preprost križ, ki ga sedaj ni več.Na nagrobniku je pisalo: Tu počiva častiti gospod Martin Pogačar, knezoškofijski kancelar 1. novembra 1824 umrl v Ljubljani /14./svečana 1905 Svetila mu večna luč! (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
