Nagrobnik je v spomin skladatelja Gregorja Riharja, rojenega v Polhovem Gradcu 1. 3. 1796 in umrlega v Ljubljani 24. 7. 1863. Izdelan je iz nabrežinskega kamna ter zasnovan v t. i. bizantinskem ...oziroma neoromanskem slogu. Izdelavo spomenika so zaupali kamnoseku Ignaciju Tomanu mlajšemu. Na glavnem delu stele izstopa romanski ločni friz, nad njim je bogat stiliziran rastlinski okras z listi vinske trte in ostanki keliha. Celoto zaključi velik križ. Riharjev poklic in pomen simbolizira tihožitje na spodnjem delu nagrobnika z liro, simbolom glasbenikov, z dolgim trakom in oljčno vejo kot znamenjem miru. Na traku je notno črtovje, na njem pa ostanki notnega zapisa odlomka Riharjeve pesmi “non, non, non morietur in aeternum (vekomaj ne bo umrl). Nagrobni napis in verze je sestavil Luka Jeran. Spomenik so slovesno odkrili novembra 1864. Duhovnik Gregor Rihar je bil organist in vodja ljubljanskega stolnega kora, skladatelj številnih cerkvenih pesmi in prvih maš na slovenska besedila. Rihar je odločilno vplival na razvoj slovenskega cerkvenega petja. Na stolnem koru ga je nasledil nečak Gregor, ki pa je zelo mlad umrl za jetiko. Na nagrobniku piše: Gregorij Rihar, mašnik, sakristan in organist v ljubljanski stolni cerkvi, pervi slovenski pevoskladnik. Kot mašnik je bil posvečen 29. 7. 1829. Verzi: Vikšal z glasi Božjo čast si, pel Marijo, Si preslavil sebe, narod svoj. Pevoskladi Tvoji v daljni svet slovijo, Nevgasljiv spomin ostane tvoj. Postavili spoštovavci. Na podstavku je napisano ime Ign. Thoman ter pripis: Blizo njega počiva njegov stričnik Gregorček Rihar, stolni organist, rojen 1845 pri sv. Petru v Ljubljani, umerl 20. junija 1868. (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
Duhovnik France Zagradišnik se je rodil 13. 8. 1913 v Novi Štifti pri Gornjem Gradu v družini z devetimi otroki. S pomočjo gornjegrajskega kaplana je prišel v mariborsko dijaško semenišče in klasično ...gimnazijo. Po opravljenem bogoslovnem študiju je prejel duhovniško posvečenje na praznik sv. Cirila in Metoda in pel prvo sveto mašo pred osemdeseti leti v domači župnijski cerkvi. Najprej je bil kaplan v Hočah in nato je bil med 2. svetovno vojno izgnan na Hrvaško. Kot drugi kaplan je prišel 15. 10. 1945 v Trbovlje, kjer je bil nato župnik od 1951 do prezgodnje smrti 25. 2. 1961.Spomini še živijoBil je krvodajalec in eden izmed pobudnikov esperanta v Trbovljah. Iz pričevanj nekaterih še živečih, ki so ga poznali, je še danes zaznati, kako je bil priljubljen med ljudmi, odprt do vseh in kako je bil vsakomur pripravljen pomagati. O tem pričajo tudi zapisi o prezgodnjem zadnjem slovesu od številnih trboveljskih župljanov, ki so ga pospremili na zadnjo pot v rodno Novo Štifto, kjer je tudi pokopan. Zagradišnika se kot dobrovoljnega človeka in dobrega plesalca spominja 85-letna Milka Lesjak, po dom. Omreževa, nekoč krajanka Nove Štifte, sedaj Vinske Gore. Navedeni župniji povezuje tudi tradicionalno romanje Vinskogorčanov v Novo Štifto na binkoštno nedeljo. Tudi lastnik predstavljene fotografije, Janez Osetič, ki bo v prihodnjih dneh praznoval abrahama, je s teto Nežiko Kroflič, cerkveno in ljudsko pevko, v mladih letih večkrat poromal k Mariji Zvezdi v Zadrečko dolino.Prispevala: Janez Osetič (fotografijo) in Srečko Maček (besedilo) Zahvaljujemo se gospodu Mihaelu Hildu iz župnije Trbovlje za posredovane podatke.
Franc Brecl (1931-), letošnji biseromašnik, ki že več kot petnajst let živi Špesovem domu starejših krajanov v Vojniku, je »pel« novo mašo 6. julija 1958 v Šentjanžu na Vinski Gori. Prvo duhovniško ...službo je nastopil kot kaplan prav v Vojniku. Celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, letošnji zlatomašnik, se spominja njegove podpore in spodbude, ki je je bil deležen kot gimnazijec, ko se je odločal za duhovniški poklic. Prav Franc Brecl mu je namreč prinesel sporočilo, da je sprejet v bogoslovje. Duhovniško poslanstvo je opravljal v mnogih župnijah sedanje celjske škofije. Še vedno vsak dan mašuje v kapeli Špesovega doma, ob nedeljah pa v župnijski cerkvi spoveduje pri treh svetih mašah.Viri: https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/60-11-IzNasihZupnij-5 http://www.sentjanz-vg.com/index.php/oznanila/200-oznanila-za-27-teden-2018 G. Anton Perger, župnik v Vojniku. Prispevala: Janez Osetič (fotografijo) in Srečko Maček (besedilo)
Nadžupnik in dekan Jože Horvat (1942-2009) je v Laškem deloval preko 40 let. Ljudje so ga poznali po njegovi izredni zavzetosti za obnavljanje laške nadžupnijske cerkve sv. Martina, župnišča in ...podružnic. Bogata fototeka je polna dokumentarnih posnetkov stanja pred restavriranji in po njih.O življenju in delu Jožefa HorvataJožef Horvat je bil rojen 12. januarja 1942 v Mali Polani in krščen v župniji Velika Polana. Odločil se je za duhovniški poklic in je 29. junija 1968 v mariborski stolnici prejel mašniško posvečenje. Eno leto je bil duhovni pomočnik v župniji Sv. Jakob v Slovenskih goricah, nato pa je štirideset let, do svoje smrti, deloval v Laškem (1969-2009). Najprej je bil osem let kaplan (1969-1977), nato šest let nadžupnijski upravitelj (1977-1983) in nato nadžupnik. Vmes je soupravljal župniji Sv. Lenart nad Laškim (1985-1988) in Sv. Jedrt nad Laškim (1997-1999). Bil je tudi dekan laške dekanije od leta 1982. Zavzeto in uspešno je deloval na duhovnem polju, ravno tako pa je s prizadevnostjo skrbel za obnovo in vzdrževanje cerkvenih stavb. Umrl je 23. 3. 2009 v Laškem.Jože Horvat je imel brata Danija, ki živi z družino na njihovem domu ter tri sestre, ki pa so že vse pokojne. Skupina laških prijateljev družine Horvatovih se vsako leto udeleži trgatve v njihovem vinogradu. Od leta 2010 pa v dneh blizu obletnice smrti Župnija Laško organizira romanje s sveto mašo na Horvatov grob v Veliki Polani.Prispevali: Barbara Penič (fotografija) in Justina Škorja (besedilo)
Pred tridesetimi leti se je Podčetrtek v stotem letu življenja poslovil od tihega in skromnega duhovnika, ki je svoje temeljno duhovno poslanstvo združeval z izrednim zanimanjem za naravoslovje, ...predvsem za geologijo. Preučil je vse vrste kamnin, ki se nahajajo v Obsotelju in na Kozjanskem ter iz njih ustvaril lastno zbirko. Kraju, ki ga je z leti vzljubil kot svoj dom, je želel napredek v razvoju, zato je iskal številne možnosti v njegovih naravnih lepotah in danostih. Z odkrivanjem vrelcev in zdravilnega učinka vode je odločilno vplival na razvoj »atomskih toplic«, ki so bile v pomoč bolnim ljudem ter nesluteni gospodarski razvoj kraja. Friderik Sternad se je rodil v Benediktu v Slovenskih goricah in kot deveti otrok kmalu ostal brez matere. Po osnovni šoli je odšel v bogoslovje. Novo mašo je imel 15. avgusta 1914 pri Sv. Treh Kraljih v Slovenskih goricah. Nekaj časa je služboval na Ptujskem polju in v Šmartnem ob Paki. Leta 1935 je pričel svojo duhovniško in življenjsko pot v Podčetrtku. Med drugo svetovno vojno je bil kot mnogo slovenskih duhovnikov Mariborske škofije izgnan na Hrvaško, od koder se je po petih letih vrnil v Podčetrtekter ter od vojne popolnoma uničeno in izropano župnišče ponovno postavil na noge. Po ustnem izročilu je imelo v Harini Zlaki plemstvo iz Miljane kopališče že pred štiristo leti. Solterjeva hiša ob Sotli, ki je spominjala na manjši dvorec, naj bi bila nekoč kopališko gostišče. Domnevo so toplo vodo v zdravilne namene v 18. stoletju izkoriščali tudi olimjski pavlinci. Zaradi najdbe opeke in rimskega denarja v bližini toplic pa se je dr. Edvard Glaser leta 1967 spraševal, ali niso imeli kopališča v Harini Zlaki celo že Rimljani. Vendar je čas skrbno zakril vse sledi, le kraj okoli Solterjevih na slovenski strani se je že od nekdaj imenoval Toplice.V prejšnjem stoletju so ženske pozimi prale perilo v topli mlaki, ki je tekla pod zemljo na slovenski strani in prihajala na plano v Harinih Zlakah na Hrvaški. Med domačini je bilo znano, da voda pomaga pri celjenju ran, zato so se v njej tudi kopali. V obdobju med obema vojnama je na nenavadne »ljudske toplice pri Podčetrtku« v Slovenskem poročevalcu opozoril profesor Pavel Strmšek iz Medvedovega sela pri sv. Petru (Kristan vrh), nek romunski inženir pa je že skoraj pričel z gradnjo termalnega kopališče, vendar mu je načrte preprečila druga svetovna vojna.Tudi župnik Friderik Sternad se je pričel zanimati za toplo vodo in nanjo opozarjati takoj po prihodu v Podčetrtek leta 1935. Ker je blagodejno vplivala na ljudi, si je prizadeval tudi za analizo vodne sestave, ki pa mu je uspela šele leta 1952. Analiza je pokazala, da je topliška voda radioaktivna, med najmočnejšimi radioaktivnimi toplicami na Hrvaškem in da je zdravilna. Kopalcev v majhni mlaki v Harini Zlaki je bilo vedno več, o zdravilni vodi so poročali tudi številni časopisi. Novinar Boris Kuhar je leta 1956 v časopisu Slovenski poročevalec poročal o »atomskih toplicah«, kot jih je sam poimenoval, ter s člankom v Podčetrtek privabil mnoge bolnike. Toplice je obiskalo tudi do 1000 kopalcev dnevno. Leta 1958 je z aktivnostmi za ureditev toplic na slovenski strani Sotle pričelo Turistično društvo Podčetrtek, ki ga je vodil Franc Renier. Člani društva so izvedli popis stanovanj in našteli 70 sob s 160 ležišči, ki bi bile primerne za prenočevanje obiskovalcev. Zgradili so lesen bazen in 9. septembra 1966 uradno otvorili Atomske toplice. Turistično društvo Podčetrtek je vse svoje delovanje usmerjalo v razvoj termalnega kopališča, ki ga je vsak dan obiskalo vse več turistov iz Slovenije in tujine. Franc Renier pa je kot prvi upravnik Atomskih toplic uspešno uresničeval želje župnika Friderika Sternada. Ravnatelj OŠ Podčetrtek Jože Brilej se je povezal s Sternadom in Renierjem ter vključil še učitelja dr. Rudija Lešnika, da so novice o Atomskih toplicah objavljali v časopisih in reklamnih brošurah. Tako so bili postavljeni prvi temelji sedanjega razcveta zdravilišča in kraja.Pripravila Mateja Žagar, Knjižnica Šmarje pri Jelšah Uporabljeni viri:Dobrodošli v Podčetrtku že 110 let. Glasilo Turističnega društva Podčetrtek, 2015.Gobec, S. (2009). Razvoj in učinki turizma v občini Podčetrtek. Diplomsko delo.Lešnik, R. (1980). Zdravilišče Atomske toplice Podčetrtek.Maček, J. (2008). Podčetrtek skozi stoletja.Pertl, E. (1984). Atomske toplice Podčetrtek. V: Med Bočem in Bohorjem, str. 639-645.Strašek, M. (2016). Terme Olimia skozi čas.
Martin Uranjek – po dom. Urajnekov (9. 10. 1906 –12. 9. 1965) iz Srednje Ponikve je pred 85. leti, 17. julija 1932, pel novo mašo v župniji Zgornja Ponikva nad Žalcem. Njegov novomašni pridigar je ...bil tedanji celjski opat Peter Jurak (1884-1944). Kaplanoval je v Šoštanju, Preboldu, Gornji Radgoni, Mali Nedelji, Brežicah, pri Sv. Jederti nad Laškim, kjer postal upravitelj župnije. Od tam se je preselil na Stranice, kjer je umrl zadet od kapi. Kot je zapisal (v spodaj prvem navedenem viru) njegov rojak in duhovnik dr. Maksimilijan Jezernik (1922-2015), je bil zelo deloven duhovnik, izobražen in razgledan, vendar ga je vsa leta po vojni bolezen močno hromila. Viri: Jezernik, Maksimilijan. Ponikva : oris župnije sv. Pankracija na Ponikvi pri Žalcu, 1980, str. 62-63Ponkovška pozlata, 1999, str. 30Koledar družbe sv. Mohorja za leto 1945, str. 138Prispeval: Janez Osetič (Vinska Gora)
