Doprsni portret pisatelja Frana Ksaverja Meška, avtor: Fran Kokalj.Fotografija poslana kot razglednica Viktorju Smoleju, 21. 7. 1960, pošiljatelj: Jakob Soklič.
Fotografija je posneta v župnišču v Komnu, 25. 9. 1932.Od leve proti desni: stojijo Stubelj, bogoslovec Mesar, maršal Valetti, Pahor, dr. Storici, bogoslovec Okretič in Kodrič; sedijo župnik v ...Škrbini Posarelli, župnik v Gorjanskem Karel Oblak, novi dekan Viktor Kos, podestà Gerometta, Abram.Na hrbtni strani razglednice še: “Prisrčne pozdrave vsem skupaj. J. Pahor”Fotografija iz albuma družine Bogomila Nemca (posredoval Jiři Sankot, Češka).
Rojen je bil 9. julija 1932 v Vojniku. Dokaj kmalu se je odločil, da bo svoje življenje namenil duhovniškemu poklicu, kar mu je že v dijaških letih nakopalo nemalo sitnosti. Po končani celjski ...gimnaziji je teologijo študiral v Ljubljani, v duhovnika pa je bil posvečen 29. junija 1957 v Mariboru. Tri leta je kaplanoval v sv. Lovrencu na Pohorju (1957-1960) in tri leta pri sv. Martinu, danes Šmartno pri Velenju (1960-1963). Leta 1963 je prišel v Celje v župnijo sv. Danijela, v kateri je bil kaplan do leta 1966, ko je postal vikar. Po smrti celjskega opata dr Petra Kovačiča leta 1969, pa je postal upravitelj župnije ter opat in celjski mestni župnik. Več obdobij je vodil celjsko dekanijo, bil je član škofijskega duhovniškega in gospodarskega sveta, leta 1988 pa je dobil naziv papeškega hišnega prelata, torej naziv, ki mu je omogočal takojšnji dostop do papeža v katerem koli času. Zapisal se je z velikimi črkami ne le v spominu Celja in njegove zgodovine, temveč v mnogo širšem prostoru. Leta 1992 je namreč prejel Zlati grb mesta Celja in leto pozneje Steletovo priznanje v Ljubljani, ki mu ga je podelilo Slovensko konservatorsko društvo. Umrl je 2. decembra 1997 pod streho domačega župnišča na Slomškovem trgu v Celju in je pokopan na domačem vojniškem pokopališču.Anka Aškerc, dolgoletna ravnateljica Zavoda za spomeniško varstvo v Celju in prejemnica Steletove nagrade leta 2006, se ga spominja:»Opat Friderik Kolšek je imel pri obnovi sakralne kulturne dediščine izjemno vlogo, ki je vse premalokrat izpostavljena. Poskrbel je za vzorno obnovo vseh cerkva, ki so mu bile neposredno zaupane.Na tem mestu gotovo izstopa opatijska cerkev sv. Daniela v Celju. Stavba, ki je med vojno utrpela resne poškodbe, se je obnavljala že dalj časa, a je šele v njegovem času stekla res celovita obnova. Izvedena ni bila le gradbena sanacija, ki je bila nujna, saj je bila stavba resno ogrožena, temveč tudi celovita prezentacija prvotne gotske podobe, kjer izstopata kapela Žalostne Matere Božje in gotski prezbiterij. Cerkev danes predstavlja enega ključnih spomenikov svoje dobe na Slovenskem. Dela so bila opravljena v dobrih šestih letih, kar je v našem prostoru, kjer se obnova posameznih spomenikov vleče desetletja, prava izjema. To kaže tudi na njegove izjemne organizacijske sposobnosti.Opat Kolšek je svetoval in usmerjal obnovo sakralne dediščine tudi na celotnem celjskem območju in tudi širše na območju nekdanje Mariborske škofije. Pri delu je tesno sodeloval s konservatorsko stroko, ki ji je bil s svojim širokim razgledom izjemen sogovornik. Kjerkoli je nastopil problem, je bil pripravljen posredovati, svetovati in podpreti najboljše strokovne in tehnične rešitve. S svojim osebnim zgledom, poznavanjem stroke in avtoriteto, ki jo je imel, je bil konservatorski službi izjemna opora, ki si jo je mogoče danes le želeti.«Vir: Medved, D.: Novi tednik NT&RC, let. 52, št. 49 (11.12.1997), str. 5 Varstvo spomenikov, 35 (1993), str. 70-73Prispevek pripravil: Srečko MačekFoto: arhiv Osrednje knjižnice Celje
