Osrednji slovenski literarni časopis je izhajal mesečno. Po prenehanju izhajanja Stritarjevega časnika Zvona, so Josip Jurčič, Fran Levec, Janko Kersnik in Ivan Tavčar ustanovili literarno ...svobodomiselno revijo, sprva kot glasilo realistov. Poleg leposlovja, je vseboval tudi umetniško kritiko ter razprave in eseje o umetnostih. Sprva je bil bolj znanstveno usmerjen (Leposlovni in znanstveni list), kasneje se je omejil še na humanistiko (Mesečnik za književnost in prosveto), od 1931 (Slovenska revija) je objavljal tudi prispevke o aktualnih družbenih vprašanjih. V Ljubljanskem zvonu so objavljali pomembnejši slovenski pesniki in pisatelji: Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Janez Trdina, Oton Župančič, Ivan Cankar, Vladimir Bartol… Avtorji, ki so pisali o znanosti so bili: Fran levstik, Josip Apih, Ivan Šubic…
Prva slovenska esejskozgodovinska monografija Slovenska esejistika v drugi polovici 20. stoletja je bila del koncepta Slovenske matice ponovno premisliti slovensko knjizevnost po letu 1950, in to ...siroko in dostopno. Monografija je trodelna, najprej se ukvarja s splosnimi vprasanji, povezanimi z esejem in esejistiko, nato sinteticno ugotavlja situacijo na tematskem, slogovnem in jezikovnem podrocju, zadnji del je namenjen opusom posameznih esejistov. Seveda je bilo potrebno najprej pojasniti teoretske vidike, opisati situacijo, razmejiti esejistiko od kritike in znanstvene dejavnosti. Historicna perspektiva je pokazala, da je mogoce zametke »slovenskega« eseja najti konec 18. stoletja in v prvi polovici 19. stoletja v tujejezicnih delih slovenskih avtorjev,23 prve eseje nato povezati z delom Frana Levstika, Josipa Stritarja, Frana Levca, strnjena esejisticna dejavnost pa se je zacela na prelomu 19. in 20. stoletja z Ivanom Prijateljem in Izidorjem Cankarjem. Za potrebe relevantne analize se mi je zdelo nujno vsebinsko dolociti sam esej. Pri tem sem povzel domace (Denis Poniz, Janko Kos) in tuje teoretike (Max Bense, Theodor Adorno, Gerhard Haas, Ludwig Rohner) ter uposteval esejsko prakso. Novo v teoretskem delu monografije je poimenovanje mentalne in formalne dolocnice24 ter opredelitev eseja kot zvrsti miselne proze. Definicija, ki je bila merilo, po katerem sem besedila selekcioniral, govori o tem, da je esej sinteza posebnega in avtenticnega stanja duha ter slogovno uravnotezenega ustvarjalnega postopka, v katerem se hkrati odkrivata subjekt in objekt. Ena od zacetnih splosnih ugotovitev knjige je povezana s socioloskim vidikom oziroma s sociologijo esejistike, ta naj pojasni morebitno zvezo med produkcijo in, recimo temu, zunanjimi zagoni. Knjiga sledi najpomembnejsim dogodkom, uposteva Rozancevo nagrado, opozarja na to, da se je zavest o eseju kot posebni zvrsti miselne proze izcistila ob domacih in tujih spisih, izpostavlja zveze v mednarodni prostor. Sinteticni del monografije primerjalno analizira problemsko, jezikovno in notranjeslogovno25 podobo slovenske esejistike. Esejistika druge polovice 20. stoletja je problemsko ze razclenjena, na zunaj pa enovit korpus: izpostavljala je univerzalne vidike naroda, jezika, estetike in kritike, knjizevnosti, eksistence, etike in morale. Monografija ob podrobni analizi stanja pokaze razmeroma velike notranje premike. Tako sem ob knjizevnih temah izpostavil, da je esejistika opravila troje: odkrivala nove pomene ter smisle besedil, ki so bila v slovenski zavesti s svojimi pomenskimi kodi ze ustaljena, reflektirala aktualno knjizevno produkcijo in diskutirala tako, da je interes od konkretnega besedila sirila k splosnejsim temam. Celovit uvid v slovensko esejistiko je knjiga dosegla z razclenitvijo notranjega sloga. Ta aspekt je pomemben, saj pojasnjuje eno najbolj prepoznavnih tipoloskih znacilnosti slovenske esejistike, in sicer praviloma uravnotezeno zdruzevanje notranjeslogovno razlicnih prvin. Prvi del knjige je urejen problemsko, drugi kronolosko. Posamezni pisci, stiriinpetdeset jih je, so razvrsceni od najstarejsega Josipa Vidmarja do najmlajsega Matevza Kosa. Izbor piscev in njihovega dela uposteva razlicne avtorske zagone in argumentira zacetne sinteticno postavljene trditve o tematskih, slogovnih, jezikovnih in tipoloskih znacilnostih. V drugi knjigi je avtor formaliziral in predvsem kritiskozgodovinsko obdelal nazorsko in filozofsko-ideolosko razlicne presoje slovenskega slovstva v prvi polovici prejsnjega stoletja. Kljub temu, da gre za znano snov, je raziskava pomembna sistematicna in primerjalna analiza situacije, ki je imela dalekosezne posledice. Kronolosko sledi glavnim predstavnikom, uposteva tri osrednje tokove: liberalnega, katoliskega in marksisticnega, opozarja na geneticno zvezo s situacijo na prelomu 19. in 20. stoletja, uposteva sociokulturne znacilnosti in sprotno literarno prakso. Njegovo stalisce o zvezi med nazorom, estetskimi pogledi ter kritisko dejavnostjo je tokrat se bolj pregledno kot v prvi monografiji, saj enakovredno uposteva tudi literarna dela in njihovo umetnisko celovitost. Locil je med prakticnimi in metakritiskimi vidiki ter je tako ustvaril pogoje za razumevanje situacije. Tu je gotovo imel dolocene tezave, saj je razmeroma malo kritikov svoje pocetje tudi teoretsko reflektiralo. Avtor se je ocitno postavil na stalisce, da kritika, ki holisticno sodi o bistvu, naravi in vrednosti knjizevnega dela, lahko nastaja le ob premisleku, v katerem se krizata problemsko in nacelno-estetsko razpravljanje.8 Dalje opozori na sestavine, ki spodbudijo doloceno presojo, in spomni na moznost razlicnih tipov, ti vodijo v gnoseolosko, esteticisticno ali moralisticno smer. Zdaj Matija Ogrin evocira nacelo spoznavne, eticne in estetske komponente. 9 Z literarnega, zgodovinskega in duhovnega aspekta obravnavano obdobje deli na dvajseta in na trideseta leta. S tem ne sledi le slovstveni dinamiki, marvec uposteva se socialnopoliticne razlike ter filozofskonazorske posebnosti. Pogled na zacetek 20. stoletja opozori na geneticno zvezo kritiskega Ivana Cankarja s poznejsimi kritikami; socialna kritika je vplivala na marksisticne pisce. Ogrin opozori na povezavo med svetostjo in posvecenostjo ter liberalno zamislijo o umetnosti kot univerzalni religiji clovestva. Najdalekoseznejso povezavo najde med Cankarjevo premiso o »enotnosti vseh umetnikovih stremljenj« z mlajso katolisko literarno presojo, ta je sledila ideji o umetniski sintezi religioznega, eticnega in estetskega. Ogrin je s teoretskega aspekta izpostavil dva tipa vrednotenja, organsko in reduktivno. Prvi tip evocira prepletenost vsebinskih in oblikovnih dolocnic ter s tem odklanja idealisticno estetiko, drugi izpostavlja v umetniskem delu zgolj eno od komponent, recimo eticno. Najpomembnejsi predstavnik katoliske skupine je France Vodnik. Avtor v njem prepozna pisca, ki mu je ze v dvajsetih letih uspelo preseci estetsko-formalisticni model Izidorja Cankarja10 na nacin, ki se je takrat ponujal kot najblizji mladim katoliskim izobrazencem11 in je ob tem prek Oskarja Walzla omogocal se moderno razumevanje literarnega dela kot umetniskega organizma.12 Najvidnejsi pisec slovenskega liberalizma dvajsetih in tridesetih let prejsnjega stoletja je bil Josip Vidmar. Njegov literarno-vrednostni kompleks in kritiko je Ogrin strnil v ugotovitev, da je umetnino razumel v ahistoricnem smislu, pri cemer je poudaril njen univerzalni pomen in posebni etos. Povezal ga je z »nepristranskim upodabljanjem« oziroma s staliscem, da mora umetnisko delo izhajati iz najglobljega umetnikovega bistva, iz njegove osebnosti, ki je ustvarjalna ze sama po sebi. Za najvidnejsega marksisticnega kritika doloci Iva Brncica, v njegovem delu prepozna analiticno prodornost in dosledno izhajanje iz marksisticne zamisli o temeljiti preobrazbi druzbe.13 Ogrinova monografija je metodolosko cvrsto delo, pregledna in slogovno ter jezikovno dostopna analiza in povsem ustreza dejanskemu stanju stvari.
Namen članka je prikazati, kako se je v zadnjem času slovenska literarna veda odzivala na književnokritiško in literarnoesejistično prakso. Glavna ugotovitev potrjuje predpostavko, da je v zadnjih ...desetih ali petnajstih letih nastalo več del, ki so pomembno dopolnila starejše zgodovinske in teoretske uvide. Če k temu dodam še druge znanstvene dogodke, potem je mogoče skleniti, da je literarna veda obe področji reflektirala vitalno in kompetentno.
It is not Musil's highly regarded novel "The Man without Qualities", which has been the subject of much research, but his essays that form the focus of this innovative study, which defines essayism ...not as a textual characteristic but as a metatextual textualisation process. As media of cultural self-reflection, Musil's significant essays are at the same time a cultural critique and also a poetology of literary modernity. Drawing together the history of literature and sociology, textual theory and genre poetics, the study develops new criteria for determining the essayistic. Drawing comparisons with texts by Georg Simmel, Georg Lukács, Béla Balázs, Franz Blei and Hermann Broch, it demonstrates the processes of catenation, commentary, continuation, incorporation and traversion which are fundamental to the essayistic metatext. Essayism as a category of literary critical description and analysis here defines an expandable principle of textualisation which transcends named authors, individual texts, genres and discourses.
Autor na temelju izvornih tekstova i raščlambi književnih istraživača u radu prikazuje pjesničko, esejističko i prozno djelo Zdravka Seleša, nastajalo u vremenu od 1980. do 2015. godine, a sadržano u ...časopisima, zbornicima, trima zbirkama (Razgovori sa srcem, 1984. godine; Noćnik – Noktulo, 1991. godine; i Elegije Sigismunda Ernušta, 1996. godine) i dva izbora (Snovi i sjene – Senje i tenje – Songoj kaj ombroj, 2012. godine i Galović i zađne stvari: podravski eseji i zapisi, 2014. godine) nastojeći u sintezu usustaviti dominirajuće motive, signature prepoznatljivog književnog diskursa pisanog na kajkavskom idiomu i na hrvatskom standardnom jeziku.
U članku je riječ o europskom diskursu u okviru njemačke esejistike
dvadesetog stoljeća. Na primjeru reprezentativnih tekstova analiziraju
se neki važni aspekti tog diskursa. Nakon uvodnog dijela ...slijedi prikaz
diskursa mira te predodžbi autora o europskim vizijama ujedinjenja i
konceptima, koji su osobito u godinama nakon dvaju svjetskih ratova
bili aktualni. U drugom dijelu priloga riječ je o europskom identitetu
kao važnoj sastavnici europskog diskursa, pri čemu je više naglasak na
duhovno-kulturnom aspektu. U tom kontekstu prikazan je odnos prema
svjetskim velesilama, ali i određeni opozicijski parovi i kritički glasovi
unutar europskog diskursa.
Studija Samo će ovi stihovi ostati... polazeći od vlastitih čitanja i kritičarskih zapažanjima drugih, Zvonimira Bartolića, Enesta Fišera, Zdravka Seleša, Marija Kolara i Zvonka Kovača prvenstveno,
...pokušava istaknuti silnice koje opsežno pjesničko, prozno i esejističko stvaralaštvo Božice Jelušić od antologije Vrijeme začinjanja (1969. godine) pa sve do romana male obiteljske kronike Čišćenje globusa
(2012. godine) okupljaju i čine prepoznatljivim, posebnim i vrijednima pažnje, ne samo u lokalnim, već i u nacionalnim okvirima. Pažljivom čitatelju nudi se vjerna slika pjesnikinje, tragateljice za prariječima stilematskog naboja, kojima nastoji izraziti tajne, svetu supstancu, elementarno, arhetipsko, svakodnevicu izdići iznad efemernog trenutka prolaznosti, potom vještu graditeljicu stihova i kompozicija među kojima sonetu pripada zasebno mjesto. Rad prati pjesničke mijene iz zbirke u zbirku (baroknost, neo-tradicionalna osjećajnost, redukcija izraza, narativnost, reizam, literarocentričnost, relativizacija sin-kronije i dijakronije, eruditivnost, postmodernistička praznina...), a temelji se na izborima iz poezije (Zimzelen, 1993. godine, Nočna steza, 1997. godine, Štorga, activa kajkaviana, 2007. godine, Flauta u inju, 2007. godine), proze (Slovostaj, 2002. godine) i esejistike
(Od cintora do cybera, 2004. godine). Ironijom, kritičnošću, erudicijom B. Jelušić ustrajno i grčevito brani vlastiti prostor, vertikalu duha, baštinu kajkavskog podneblja, od Habdelića do Galovića i Krleže. Empatija prema pjesnicima tragičnog osjećanja svijeta, melankolije (G. Trakl, F. Hölderlin...), prema patnicima, čvrstim karakterima, ljepo-dusima, ženama (V. Woolf, A. Efron, M. Cvetajeva, E. Dickinson, S. Plath...) isto je dio obrane vlastitog pjesničkog prostora. Velike metapriče su iscrpljene, novo vrijeme ne nudi trajne vrijednosti. Postmodernističku prazninu nastanili su nesigurnost,
strah, tjeskoba i melankolija pa su čežnja za ljubavi, za utješnom riječi, za dobrim filmom, skladnim stihom... postale opće signature Arielirike (2011. godine), ali i studija, ponajprije Štorga, ili - zašto
nam Galović nedostaje? Rad prikazuje i autoričino stvaralaštvo za djecu, kao i prisutnost Božice Jelušić u bjelovarskom kulturnom prostoru.
