Prispevek obravnava povedkov prilastek v slovenščini. V prvem delu opiše njegove lastnosti, drugi del pa je namenjen korpusni analizi, pri kateri smo se trudili najti čim več primerov povedkovih ...prilastkov. Poleg pridevnikov in samostalnikov, ki nastopajo v povedkovem prilastku, obravnavamo tudi glagole, ki nastopajo v jedru povedka. Najpogosteje v jedru povedka nastopajo glagoli procesov in premikanja. Najpogostejši pridevniki v povedkovem prilastku označujejo začasno lastnost.
Prispevek predstavlja in hkrati predlaga merila, ki bi upravičila soobstoj zloženega povedka in zloženega glagola. Obravnava zloženega povedka kot stavčnočlenske enote in tudi besednovrstno ...opredeljenega zloženega glagola kot sestavljene leksemske enote združuje dosedanje ugotovitve o povedkovniku in o pomensko osnovnih glagolih z zmožnostjo združevanja njihove najširše pomenske rabe na eni strani in zgolj slovničnovezne rabe na drugi. S tem pa se navezuje tudi na vlogo vezljivosti: glagolske in neglagolske vezljivosti znotraj zloženega povedka ali zloženega glagola in »zunanje« vezljivosti zloženega povedka/glagola na ravni stavčne povedi. Hkrati se opozori tudi na slovarski vidik določanja in opisovanja pomensko osamosvojenih večbesednih leksemskih enot.
Prispevek analizira rabo slovenskih veznikov dokler in dokler ne na začetku in sredini večstavčne povedi. Pogosteje se pojavlja dokler ne, raba obeh pa je izrazito pogostejša na sredini povedi. ...Veznika sta analizirana kot del niza permutacij dejanj z izmenjevanjem dovršnika (DV) in/ali nedovršnika (NDV) ter veznika na treh mestih: veznik + glagol + glagol; glagol + veznik + glagol (1 x 2 x 2; 2 x 1 x 2). Pri dokler na vsaj enem mestu v permutacijah izrazito prevladuje nedovršnik, pri dokler ne dovršnik; najpogostejši permutaciji sta dokler NDV NDV in NDV dokler NDV ter dokler ne DV NDV in NDV dokler ne DV. Pri redkejših permutacijah je opazen prehod pomena povedi iz časovnosti proti pogojnosti. Dokler ne uvaja pleonastično zanikanje, a je ob izhodiščni nepredložni tožilniški vezavi kljub temu prevlada rodilnika zaradi formalne prisotnosti zanikanja zelo izrazita.
Prispevek obravnava drugotne ženske dvojinske glagolske oblike, ki so prehajale iz govorjene rabe v starejši knjižni jezik že od 16. stoletja dalje, z upadom v 17. in 18. in ponovnim porastom v 19. ...stoletju, ko so bile izkazane v besedilih in spet normirane v slovnicah do njihovega opusta na začetku 20. stoletja. Pregled po strokovni literaturi, slovnicah, izbranih besedilih in (zgodovinskih) korpusih podaja rabo in normativnost ter razlage te starejše knjižnojezikovne inovacije.
3.1 S stevilnimi predponami tvorijo glagoli detenniniranega premikanja nove dovrsnike, ki imajo svoje sekundame nedovrsnike. Nepreneseni pomen teh glagolov je krajevni. Zanimivo je, da je pri ...nekaterih glagolih premikanja {udmu, necmu, ee3mu, necmu) osnova sekundamega nedovrsnika identicna glagolu nedetenniniranega premikanja. Nastejmo torej tvoijenke glagola udmu, ceprav velja tak nacin tvorjenja novih glagolov za vso skupino. Prvi clen je dovrsni, dmgi nedovrsni: npuùmu - npuxodumb ('priti'), eoùmu - exodumb (Vstopiti1), ewùrnu - euxodumb ('iti ven, izstopiti'), 3aùmu - 3axodunib ('zaiti, stopiti v kaj'), oôoùmu - oôxoàunib ('obiti, iti okoli cesa'), omoùmu - omxoàumb ('oditi stran, umakniti se'), noàoùmu - nodxodumb ('stopiti k cemu, priblizati se'), eoùmu - exodumb ('stopiti s cesa, spustiti se'), nepetmiu - nepexoàumb ('preiti, preckati, iti cez kaj'), npoùmu - npoxodumb ('iti cez kaj, mimo cesa'),vùmu -yxoàumb ('oditi'). 1 Vrste glagolskega dejanja (cnocoö raarojitHoro ^encTBHU, .Aktionsart) razlicni avtorji pojmujejo nekoliko razlicno. Toporisic pris va glagole premikanja med vrste glagolskega dejanja in se torej v tem pogledu uvrsca med jezikoslovce, ki pojmujejo vrste glagolskega dejanja sirse V RG (1982: 585) so vr-s ste glagloskega dejanja opredeljene ozje: kot » ji e kh c ko - r paM m ara u e c kh e paspanti marojioB« in »TaKne ceMaHTHKO-cjioBooöpasoBaTejiBHBie rpynnnpoBKH marojioB, b ocHOBe KOTOpBix necear MO/jHcjmKanHH (npeoöpasoBaHHu) 3HaueHnn 6e3npe<|)HKCHBix (npenMymecTBeHHO HeMOTHBHpoBaHHBix ) rjiarojioB c TOUKH 3peHHU BpeMeHHBIX, KOJIHUeCTBeHHBIX H Cnen;HaJlBHO-pe3yJlBTaTHBHBIX XapaKTepHCTHK. Ba^KHO npn 3T0M, uto Taxne MOUHc})HKau;HH 3HaueHHH Bceraa h oöusaTejiBHO (popMajibuo ebipaotceubi npec})HKCOM, cyc})(J)kcom hjih npe4>HKcajiBHO-cy4)4>HKcajiBHBiMH 4>opMaHTaMH.« (poudarek A. D.). Zgledi so nemb-sanemb kot zacetna vrsta glagolskega dejanja in drugi. V tej definiciji se torej poudarjajo tudi formalne znacilnosti posameznih vrst glagolskega dejanja. Tudi isAcenko (1960: 209), ki imenuje to kategorijo 'coBepmaeMOCTB raarojiBHoro uencTEHu', poudarja, da so za posamezne vrste glagolskega dejanja pomembne formalne la-s stnosti. Isacenko opozarja, da nekateri avtorji ne smatrajo, da bi morale biti posamezne vrste glagolskega dejanja tudi formalno besedotvomo oznacene, ampak mednje pristevajo poleg takih tudi samo pomenske skupine, za katere je znacilen ta ali oni znacaj ali nacin dejanja (xapaKTep ^encTHBHu). Po Isacenku druzi skupino glagolov premikanja ravno 'xapaKTep ^encTHBu' (Hcauehko 1960: 301, 309). Na vlogo predponskih obrazil pri tvorjenju vrst glagolskega dejanja opozarja vidovic Muha (1993: 162), tako razvrsca glagole v svoji raziskavi glagolov v slovenskem knjiznem jeziku 16. st. M. merse (1995: 286-313).
U radu se na temelju građe ekscerpirane iz korpusa donjolužičkosrpskih
tekstova podružnice Lužičkorpskoga instituta u Cottbusu opisuje supin u
donjolužičkosrpskom jeziku i situacije u kojima se on ...upotrebljava. Istraživanje pokazuje da je supin u donjolužičkosrpskome stabilan glagolski oblik koji se tvori od svršenih i nesvršenih glagola te se uglavnom upotrebljava uz glagole kretanja. Osim toga, pokazuje se da se supin može upotrijebiti i u rečenicama u kojima nema glagola kretanja, ali se značenje kretanja podrazumijeva. U rijetkim se slučajevima supin može pojaviti i uz modalne glagole. U složenim rečenicama čiji barem jedan dio izražava značenje kretanja glagol kretanja ne treba stajati neposredno uz supinski glagolski oblik. Pretpostavlja se da u tim slučajevima "udaljeni" glagol funkcionira
kao signal za upotrebu supina u složenoj rečenici.
5 Zanimivo dejstvo, ki osvetljuje blizino glagolov determiniranega premikanja z dovrsniki, je pogled v korpus Nova beseda in iskanje povezave med 'zaceti' in glagoloma 'iti' in 'hoditi'. Kot je dobro ...znano, se dovrsnik ne povezuje z glagolom 'zaceti'. Glagol iti je dovrsen in nedovrsen, zato povezava 'zaceti' in 'iti' ni vnaprej izkljucena, kadar 'iti' nastopa v nedovrsnem vidu. In vendar pogled v korpus Nova beseda pokaze za zvezo 'zacel iti' 5 zadetkov, v nobenem iti ne nastopa v neprenesenem pomenu, 'zacela iti' - 6 zadetkov, v enem primeru v neprenesenem pomenu ( Bela ovca se je prestopila in zacela iti vzdolz laza ), 'zaceli iti' - 5 zadetkov (2 primera v neprenesenem pomenu). Na drugi strani dobimo za 'zacel hoditi' 175 zadetkov, 'zacela hoditi' - 94 zadetkov in 'zaceli hoditi' - 75 zadetkov. Ne da bi sicer preverjala pomene oblike 'hoditi', je razlika v stevilu zadetkov pomenljiva.
Glagolima biti, imati i trebati svojstvena je sintaktičko-semantička višeznačnost. Tako je primjerice biti suznačan kada dolazi kao pomoćni ili kao kopulativni, odnosno kao perifrazni glagol. ...Samoznačnim se smatra onda kada dolazi u rečenicama u kojima ne gubi svoje leksičko značenje, odnosno u kojima znači ‘postojati’, ‘boraviti’ i sl. (Silić i Pranjković 2005: 290). Dolazi li u tim i sličnim značenjima, podvodi se pod egzistencijalne (npr. Silić i Pranjković 2005, Kuna i Belaj 2013, Belaj i Tanacković Faletar 2014, Brač i Bošnjak Botica 2015), odnosno govori se o egzistencijalnim konstrukcijama ili predikatima (Zovko Dinković 2011: 280). Egzistencijalnim glagolima u hrvatskome dosad je uglavnom pristupano s kategorijalnog aspekta (npr. Birtić 2001, Kordić 2002, Zovko Dinković 2011, Kuna i Belaj 2013), dok se njihov sintaktički status nije analizirao. Primjerice u dosadašnjim analizama kategorije egzistencijalnosti, odnosno egzistencijalnih glagola i njihovih dopuna, nije raspravljano o sintaktičkom statusu glagola biti u rečenicama tipa Nije bilo struje, Luke nije bilo na nastavi, Luka nije bio na nastavi, Luka je u Zagrebu i sl. Je li status glagola biti u svim navedenim primjerima isti? Kakav je sintaktički status njegovih dopuna? Ista se pitanja nameću i kada je riječ o glagolima imati i nemati i dopunama u primjerima Ima/Nema struje, Luke nema na nastavi i sl. ili pak o glagolu trebati i njegovim dopunama u primjerima Luki treba kruh, Luki treba kruha, koji se ovim radom prvi put uvodi u raspravu o egzistencijalnim glagolima. Primjenjujući metodologiju kognitivne gramatike te ruske i njemačke tradicije gramatike zavisnosti i polazeći od teze da ispražnjavanje leksičkoga značenja glagola rezultira njegovom većom nesamostalnosti, odnosno većom ovisnosti o obveznoj predikatnoj dopuni, pokušat ćemo doći do odgovora o sintaktičko-semantičkome statusu glagola biti, imati (nemati) i trebati.
Od Daničićeva vremena pa do suvremenih standardnih gramatika poput Barić i dr. (1997), Silić i
Pranjković (2005) razlika se među dvama prezentima glagola biti u većini gramatika svodi na vidsku ...opreku
(prezent jesam smatra se nesvršenim, a prezent budem svršenim), dok se u manjem broju gramatika ne
govori o vidu dvaju prezenata. Jedine su iznimke gramatike Stjepana Babića i suradnika (1991: 688, 719)
i Waylesa Brownea (Browne 1993: 338 i Brown i Alt 2004: 54), gdje se prezent jesam smatra nesvršenim,
a prezent budem dvovidnim. Lingvistička je pak literatura vid prezenta budem propitivala u više navrata.
Najznačajniji je u tom smislu rad Pavla Ivića (1955), koji je jesam i budem smatrao dvama komplementarnim
oblicima stavljajući nesvršeni prezent jesam u opoziciju sa svršenim budem, ali uz dodatak da se potonji rabi
nesvršeno u kontekstima u kojima ne dolazi jesam. Rezultati pretraživanja hrvatskih digitalnih korpusa i
mrežnih stranica pokazuju da je Ivić bio na pravome tragu, premda nije pružio dovoljno dokaza kojima bi
potkrijepio tvrdnje. U članku predstavljamo niz konteksta koji upućuju na dvovidnost prezenta budem.
Njegovu svršenost relativno nedvojbeno dokazuju rečenice s veznikom da zavisne od glagola pričekati
i rečenice zavisne od glagola bojazni, a indicijom se svršenosti u nekim kontekstima može smatrati i
činjenica da prezent budem ne može označavati pravu sadašnjost. S druge strane, prezent je budem relativno
nedvojbeno nesvršen u klauzama uz fazne glagole, uz izraze koji znače razvijanje procesa (za jednokratne
procese), u slučajevima kad vremenski obuhvaća događaj u surečenici te u zavisnim rečenicama s dok u
kontekstima u kojima se i zanijekan i nezanijekan preklapa s uporabom nesvršenih glagola.
U konačnici, kako je razlika među dvama prezentima glagola biti tek dijelom vidska, predlažemo nove
nazive za njih: atematski prezent (jesam) i tematski prezent (budem). Ti su nazivi stvoreni na temelju
formalnih osobina dvaju prezenata, pa ih nije lako osporiti. Međuodnos prezenata jesam i budem nije
komplementaran kako smatra Ivić, već među njima postoji nezanemariv stupanj konkurencije u dva slučaja: u rečenicama s iterativnim prezentom i u rečenicama zahtjevnoga tipa. Međuodnos atematskoga
i tematskoga prezenta sličan je bez obzira na to je li biti glavni glagol ili pomoćni glagol za tvorbu pasiva.
Naime, još je Ksenija Milošević (1971) pokazala da prezent budem s pridjevom trpnim ima značenje i futura
II. pasivnog i prezenta pasivnog. Ipak, prezent pasivni tvoren od budem i pridjeva trpnog do danas, uz
iznimku gramatike Babića i suradnika (Babić et al. 1991), nije u dovoljnoj mjeri registriran u gramatikama.
PDF
