V zadnjih treh desetletjih se v Srbiji ponovno pojavlja romantična, paraznanstvena, tako imenovana nacionalna zgodovina. Ta v svoji najnovejši pojavni obliki trdi, da so Srbi avtohtoni prebivalci ...Podonavja in Balkana, tako rekoč Praindoevropejci v svoji pradomovini, srbščina pa naj bi bila indoevropski prajezik. Ti kvazizgodovinarji brez znanstvenih argumentov so, naslanjajoč se na glasoslovne asociacije, obenem tudi kvazietimologi in trdijo, da Ptolemajevo mesto Serbinon v Panoniji dokazuje, da so že v antiki Srbi živeli v Podonavju in na Balkanu. Resni znanstveni in etimološki dokazi pa to »prasrbsko« etimologijo v celoti zavržejo in razkrijejo, da gre za panonski ilirski toponim *Sérbinom, ki približno pomeni »mesto z žrelom/vodno sotesko, iz katere(ga) bruha voda, z vodno globeljo« ali »kraj, kjer je žrelo jame ali votline, brezno«; ali še bolje, »kraj z vodnim virom/izvirom ali (?) rečnim izvirom« oz. »kraj z virom termalne vode«. Toponim sestavlja indoevropski koren *serbh- »srkati, goltati; kapljati, curljati; žrelo; žrelo jame ali votline, brezno« in ilirska pripona za tvorbo toponimov -inom, ta se denimo najde v poimenovanju *Altinom (*Altinon, Altinum) ipd. Sodeč po Ptolemajevi Geografiji bi se koordinate tega toponima lahko približno ujemale z današnjim madžarskim krajem Villánykövesd oz. z današnjo hrvaško Cabuno ali s hrvaškim krajem Gradina, obe lokaciji pa se nahajata v bližini Virovitice ob madžarski meji.
