Pri nas doma nismo imeli avta, pač pa smo imeli barko, ki je bila privezana v izolskem mandraču. Oče je z njo pogosto odhajal na ribolov, ko pa sta bila tudi letni čas in vreme primerna, smo odpluli ...na kopanje, na enodnevne izlete ali piknike po slovenski obali, na dvodnevne izlete na Hrvaško do Limskega kanala ali celo na večdnevne počitnice ob obali istrskega polotoka do Medulina. Oče je v morje vrgel mrežo in čez kakšno urico iz morja potegnil kosilo. Če je bilo možno, je barko zasidral v bližini obale, da smo si na obali postavili »kuhinjo« in v bližnji senci »jedilnico«. Na fotografiji moja mama kuha kosilo na posebej za barko pripravljeni mini kuhinji oz. štedilniku na drva in oglje. Štedilnik je izdelal oče, bil je na nogicah, v spodnjem delu je imel predal, v katerega je padal pepel in manjši koščki žerjavice, tako da smo na njem lahko kuhali tudi na barki.
Bogastvo bukovih in smrekovih gozdov v vznožju Snežnika je nudilo mnoge možnosti izkoriščanja obilne lesne mase. Cvetela je žagarska in industrija na vseh vodnih virih na Bistriškem, Cerkniškem, ...Postojnskem pa tudi v širšem zaledju. Tokrat o oglarstvu.Lesno oglje so potrebovali ne le domači obrtniki, temveč so ponj prihajali tudi iz oddaljenih krajev. Velik potrošnik oglja so bila velika mesta, ki so oglje uporabljali tudi za ogrevanje. Po pripovedi so na Bistriško po oglje prihajali tudi razni trgovci iz Trsta in z Reke, da celo iz Furlanije. Zaslužili niso le gozdarji, sekači, oglarji pač pa tudi ženske, ki so šivale vreče za odvoz oglja. Na mnogih jasah pod Snežnikom, na Planincu, Mašunu, Gomancih in Leskovi dolini so še vidne sledil kjer so stale kope za kuhanje oglja.Na sliki: kuhanje oglja v Grčevcu pod Snežnikom. Vidne so kar velike tri kope. Na prvi kopi, ki je že prižgana, se dim prebija skozi zemljen pokrov in omogoča, da les tli in ogleni. H koncu gredo tudi priprave da prižgejo naslednjo, Na skrajni desni pa tretjo kopo še pripravljajo. V vsako tako kopo so gozdarji zložili kar nekaj velikih tovornjakov na meter nažaganih in razcepljenih bukovih drv. Od prisotnih na sliki prepoznam le znanega domačina, Franca Derenčina v lovski obleki, zadnji v skupini na levi.Na oglarjenje pod Snežnikom spominja tudi mala kapelica na 1,5 km pred Sviščaki iz bistriške strani. Pravijo, da je na tistem mestu medvedka do smrti raztrgala lakomnega Furlana, ki je z vozom prevažal oglje v Trst. Na cesti je videl dvoje medvedjih mladičev in ju želel stlačiti v vrečo, da bi ju v Trstu drago prodal. Presenetila ga je medvedka in ga pokončala. Gozdarji so na tem mestu postavili križ¸ po domače »božjo martro«. Po italijanski zasedbi so križ preimenovali v »Mater dei«, kot so pač razumeli. Po drugi vojni pa so to ime le še prevedli v božja mati … in tako je nastal nov toponim, ne da bi vedeli, da je nastal iz »božje marte«!130/vč
Ko smo postali lačni, je mama nabrala dračje in drva, zakurila ogenj in nam skuhala. Na tej fotografiji nam kuha nam priljubljeno paštašuto.»Moj oče, Ivan Kocjan, je bil sposoben, iznajdljiv in ...ustvarjalen človek. Ko sva bili s sestro Milojko še zelo majhni, je sam izdelal počitniško prikolico in nas nekajkrat peljal po Dalmaciji. Mama Zofija pravi, da smo s seboj vzeli jajca, testenine, paradajz, paštete, kruh in kanto za vodo. Oče se je pa najbolj spominjal naših otroških besed: »Tata, dej p’huta.« (pršuta) Mama je v naravi improvizirala štedilnik – nabrala je veje, na njih zakurila in nam kuhala. Počitniška prikolica je bila še mnogo let uporabna kot dom za kokoši.Oče je pogruntal in izdelal mnogo unikatnih izdelkov: za družino, za vnuke in za druge ljudi – sanke, gugalnico, akvarij, vrtečo ploščad za plesalke, drog za raztegovanje hrbtenice, nosilec za anteno, mizo za ping pong, pomožna kolesa za bicikel, vrtiljak, voziček za prevoz umrlih, obešalnik, nosilec za kolo na avtomobilu… Ustvaril je mnogo vrtnih, dvoriščnih in balkonskih ograj ter vrat. Popravil je veliko pokvarjenih vozil in včasih popravil tudi kaj, za kar so strokovnjaki trdili, da se ne da.Starejši kombi je preuredil v »avtodom«. Bil je priročen za potepe, saj je imel sedišča, ki so se raztegnila v ležišča. Ko je odslužil temu namenu, je bil še vedno uporaben za vožnjo drv, sena ali listja, ko so bile pri hiši še živali.Ko se je moja mama poročila in priselila k očetu, smo živeli v stari hiši. Oče jo je čez nekaj let podrl in na istem kraju sezidal novo.Na fotografijah so utrinki iz Dalmacije, prikolica, kuhanje v naravi, prikolica »na stara leta«, nekateri izdelki mojega očeta, ohranjeni še dandanes, preurejen kombi, stara in nova hiša.«Eda La Vita
