Soočenje temeljnih modelov interpretacije v zgodnjih delih Jacquesa Derridaja je analizirano kot pomembna točka za prihodnje oblikovanje »postmoderne literarne teorije«. Kot pokažejo že francoski ...avtorji s terminom »French Theory«, je razvidna neločljiva povezanost tega koncepta s francoskim posredovanjem evropske humanistične tradicije v okviru recepcije strukturalizma v ZDA.
Članek obravnava Bahtinovo dialoškost in Ducrotovo polifonično teorijo izjavljanja kot možni teoretski izhodišči za rekonstrukcijo pojma lirski subjekt. V prvem delu predstavi Bahtinove teze o ...monološkosti poezije in jih ovrže s koncepti Bahtinove metalingvistike. V drugem delu predstavi Ducrotov prenos Bahtinove polifonije v lingvistiko in njegovo polifonično teorijo izjavljanja primerjalno osvetli z nekaterimi koncepti Benvenistove teorije diskurza.
The implied author is not a uniform concept because of the variety of its definitions. The article examines the use of the term implied author introduced by Wayne C. Booth and his subsequent ...reconceptualizations in Slovenia. The paper includes an original synthesis of the theories of the implied author focusing on the key older and modern theories, which shows their differences. The author highlights the problematic areas of each type of the concepts. She sheds light on understanding of the implied author as a reader-generated construct, which is seen as the most reasonable view and it is prevalent in contemporary debates.
Študija išče in analizira lastnosti glavnih literarnih oseb z uporabo kvantitativne metode, povzete po referenčni raziskavi Jonathana Gottschalla, objavljeni v knjigi Literature, Science, and the New ...Humanities. Metodo prilagajamo glede na zahteve korpusa, ki je izbran na od raziskovalcev neodvisen način. Namen raziskave je ugotoviti, kakšne so literarne osebe v izbranem korpusu glede na njihov spol in s spolom povezane lastnosti. Sekundarni namen raziskave je primerjava z rezultati Gottschallove raziskave in preverjanje njegovih sklepov o ustreznosti evolucijsko-teoretskih in feminističnih tez o vzrokih za morebitne različne reprezentacije spolov v obravnavanih literarnih delih in literaturi nasploh. Nazadnje ugotovitve postavimo v kontekst dosedanjih raziskav spola v slovenskem pripovedništvu.
Nadaljevanje ali vzporednico ferninisticne naratologije predstavlja naratologija druibenih spolov, irnenovana tudi naratologija spolne identitete. ll Naratologija druibenih spolov je delno otrok ...feministicne naratologije, ki se je po letu 1990 obrnila k splosnejsirn usrneritvarn spolne identitete. Ze ferninistke same so raziskovane poetike poimenovale spolnoidentitetne (gender poetics), v zadnjih dveh desetletjih pa se (druibeni) spol ni konceptualiziral samo kot predeksistencni pogoj za recepcijo, ampak tudi kot besedilni uCinek (HERMAN 20082: 198). Medtem ko so se zgodnje ferninisticne studije usrnerile na literarna besedila zensk, raziskuje naratologija spolne identitete po letu 1990 dinamiko konstrukcije spolne identitete v moskih in ienskih tekstih ter besedilih ostalih12 spolov. Sodobna femisticna naratologija oz. postfeministicna naratologija in naratologija druzbenih spolov irnata veliko skupnih lastnosti: presegli sta klasicni (biologisticni) spolni binarizern, prenehali raziskovati »zensko pisavo« in se preusrnerili v analizo sirsih dirnenzij, tj. spola, spolne identitete ter spolnosti. Najvec zaslug za zasuk post/ferninizrna v srner spolne identitete irna Judith Butler, na podrocju naratologije pa Susan Lanser ter Vera NUNNING in Ansgar Niining. Medtern ko je prva trdila, da je spol ze identiteta, spolna identiteta pa ni podvrz.ena sarno spolni in rasni, ampak tudi eticni in kulturni razliki (ZUPAN SOSH' 2006: 269), sta Niiningova rnenila, da bo teorijo pripovedi nadornestila spolnoidentitetno zasnovana analiza, obogatena z interpretacijo besedil in natancnirn branjern. Najpornernbnejsi prispevek Butlerjeve, ki je vplival tudi na naratologijo druibenih spolov, je prevrednotenje pojrna spol. Druzbeni spol je bil ze pred njenirni ugotovitvarni razurnljen kot predmet kulturnih in zgodovinskih sprememb, spol pa se je se vedno obravnaval kot trdna kategorija. Ravno zadnjo trditev je prevrednotila: ne sarno druzbeni spol, ampak tudi spolje druibeni konstrukt, ne pa preddiskurzivno dejstvo; oba sta procesa in ne rezultata. Njeni bistrournni uvidi so pornagali k vkljuCitvi postlferninisticne naratologije v kontekst naratologije druzbenih spolov, kije srniselna pray zaradi raz- siritve znanstvenega polja. Medtern ko so se zgodnje ferninisticne studije usrnerile na literarna besedila zensk, raziskuje naratologija spolne identitete dinarniko konstrukcije spolne identitete v rnoskih in zenskih tekstih. Ce je ferninisticna naratologija upostevala druzbeni spol kot predobstojeCi pogoj recepcijskega procesa, ga razurne naratologija spolne identitete kot besedilni uCinek Scasorna sta interdisciplinarnost preucevanih besedil in sodobno razurnevanje teorije terrnin naratologija nadornestila s terrninorn teorija pripovedi, ki se pogosto usrnerja na vprasanja odnosa pripovedovanja do posarneznih identitetnih skupin (razdeljenih glede na spol, raso, nacionalnost) ali do dolocenega tipa diskurza. V zadnjih treh desetletjih, v obdobju postklasicne naratologije, se je povecalo znanstveno zanirnanje za pripoved in njeno teorijo; internacionalizacija in interdisciplinarizacija preucevanja in poucevanja pa je vplivala na popularnost naratologije, poirnenovane kar renesansa teorije in analize pripovedi (Richardson 2000; Nlinning 2002). Povezovalnost je ornog°Cila naratologiji, da v 21. stoletju ni sarno zazivela, pac pa se je popolnorna razcvetela (FLUDERNIK 2009: 12), razcvet razlicnih pristopov, metod in srneri ob koncu prejsnjega stoletja pa je vplival na delitev naratologije na klasicno in postklasicno. Razlogi za razcvet teorij pripovedi so razlicni, ornenila born Ie najbolj znane. Eden od njih, episternoloski, je navezan na »odlocujoco potezo« cloveka kot rnislecega bitja, katerernu predstavljata zgodba in pripoved osrednji naCin osrnisljanja in ubesedovanja sveta. Drugi razlogje ozje narave in se dotika bistvenih dolocnic postrnoderne, ukinitve rneja rned zgodovino in pripovedjo, nezaupnico racionalnernu/ znanstvenernu diskurzu ter zgodbarski princip stevilnih podr°Cij in disciplin. Tretji razlog pojasnuje renesanso pripovedi ali »pripovedni obrat« z narascaj°Cirn 6 teoretskirn zanirnanjern za splosna vprasanja pripovedi in vzpostavitev pripovedi kot raziskovalnega predrneta v stevilnih strokah in disciplinah. Zadnja uterneljitev razcveta naratologije je vezanana dejstvo, daje teorija pripovedi lahko ponudila literarni vedi in ostalirn strokarn dobro strukturiran, sisternaticni teoretski pristop in izdelan nabor analiticnih kategorij ter modele za opis pripovednih pojavov, vlog in uCinkov. Izkazalo se je, da drii SOMMMERJEVA (2004: 6) trditev, kako lahko naratologija deluje kot uporaben teoretski vrnesnik rned pripovednirni strukturarni in interpretativnirni pristopi. K sirini raziskovanja teorije pripovedi pristevarno tudi analizo pripovedi, literarne in neliterarne, in interpretacijo pripovednih besedil, ki jih je vcasih tezko razrnejiti rned seboj, saj se je naratologija ze rodila iz ukvarjanja s povsern konkretnirni besedili. Razcvet naratologije v postklasicni naratologiji izrnika teorijo enoviti disciplini, razlicne teorije pa so naklonjene sinteticnernu povezovanju literarne vede z druiboslovjem, naravoslovjem, vedi 0 medijih inkomunikoloskih studijih, popularni psihoterapiji, medicini in poslovno-organizacijskim vedam (KORON 2009: 3-9).
This collective volume is the first monographic and interdisciplinary study of autobiography in Slovenia. Nineteen authors are discussing the issues of its development, combining the methods of ...literary scholarship with the philosophical, historiographical, ethnological, sociological and other perspectives. Theoretical insights are complemented by a series of case studies on the history of autobiographical discourse in Slovenian cultural space and beyond it from the end of the 18th century to the present.
Using the approaches of semiotics and text linguistics, Žerjal-Pavlin’s monograph deals with Slovenian lyrical cycles from romanticism to postmodernism. They are understood as secondary texts ...composed of primary texts with the intention of expanding the horizons of the textual world and, within them, further intertextually supplementing the meanings of individual texts, thereby generating a new semantic potential of the cyclic whole. Due to the intersubjectivity of textual criteria and dynamic conventions of the literary system, the lyrical cycle cannot be defined with precision. Several variables are in play: intra- and intertextual coherence, the title and the outer form, and literary conventions (such as poetry collections). Two types of the cyclic composition are distinguished: the syntagmatic and paradigmatic, the former tending towards the epical. In the first variety, the elements are arranged either in a narrative manner or they treat the theme thorugh causal relationships between the poems. The cycles of the paradigmatic type use variation to express the same theme or motive in different perspectives or contexts. The monograph also addresses problems in distinguishing the lyric cycle from the lyric poem, the sonnet wreath, and similar supra-textual compositions.