Prispevek bo v kontekstu ulične poezije izpostavil žensko vprašanje, pri čemer bodo za obravnavo te problemske teme uporabljeni primeri tako avtorjev kot avtoric (slednje prihajajo iz domačega in ...tujega kulturno-jezikovnega okolja). Najprej bo predstavljena utemeljitev besedne zveze »ženska ulična poezija«, sledile bodo opredelitve biološkega in družbenega spola, spolnih vlog, feminizma in maskulizma, ki jim bodo dodani reprezentativni primeri iz prakse, nato pa bo sledila še pregledna zgodovina ženske ulične poezije v slovenskem prostoru od domnevno prve pojavitve v začetku 80. let 20. stoletja (Neca Falk) do prvega desetletja 21. stoletja.
Článek si prizadeva raziskati opus Josipa Stritarja z gledišča etične literarne vede.1 Za ta namen analizira navzočnost etike in morale na področju tematike, pogledov na vlogo umetnika/ ustvarjalca ...in názorov о bistvu literarne umetnosti. Stritar je svoj opus prepredel z etičnimi teinami; v zgodnejši fazi je pesniku/pisatelju predpísal izrazito etično držo in bistvo umetnosti videl v spodbujanju in dvigovanju človekove etične zavesti. V Stritarjevi zreli in požni dobi se etična drža pisatelja in etično bistvo literature modificirata v duhu moralnosti in moraliziranja. Stritar ta premik zaznava, a ga kljub poskusom ne zmore ustrezno pojasniti.
Kulturna ekologija, ki razlaga človeško kulturo na osnovi evolucijske teorije in s pomočjo ekoloških pojmov, pripiše književnosti v ekosistemu kulture posebno mesto in ekološko funkcijo. V pričujočem ...príspevku je na podlagi Zapfovega kulturnoekološkega funkcijskega modela književnosti predstavljen Geistrov roman Risarica (2012), v katerem so prepoznavne značilnosti kulturnokritičnega metadiskurza, imaginativnega protidiskurza in reintegrativnega interdiskurza. Geister se zavzema za neantropocentrično etiko narave, zagovorništvo narave razlaga v naravoslovnih esejih, strokovnih knjigah in člankih, na estetski način prihaja do izraza tudi v njegovih leposlovnih delih.
Anton Primožič je leta 1936 v Studijsko knjižnico Maribor oddal svojo korespondenco z Josipom Stritarjem. Poleg pisem se je ohranil tudi prepis treh pesmi, ki jih je Stritar vrezal v brezovo lubje. ...Eno izmed pesmi na lubju (prvo) je nekaj dni pred oddajo gradiva v knjižnico objavil časopis Slovenec. Janko Glaser je leta 1939 vse tri pesmi evidentiral, nobene pa ni objavil. Urednik France Koblar je v drugi knjigi Stritarjevih Zbranih del (1953) objavil zgolj prvo in tretjo, za drugo pa v opombi navedel, da se ni ohranila. V članku stritariani dodajam izpuščeno drugo pesem, se sprašujem, kako in zakaj je do njenega izpusta prišlo, predvsem pa podrobneje analiziram posebnosti obravnave Primožičevega gradiva v Slovencu in jo skušam umestiti v proces (pre)vrednotenja Stritarjeve osebnosti in dela v literarnoobdelovalnem segmentu literarnega sistema.
On the basis of a rereading in part motivated by the “spatial turn,” the article shows that the novel’s setting has an actual geographic basis that has until now been overlooked in literary studies. ...The main action is set in the central Slovene land historically known as Carniola, and more precisely, in the Notranjsko Region’s Loška Valley, on the Snežnik Estate and its surroundings. The novel Beatin dnevnik delivers a patriotic theme in a complex manner by means of patriotic expressions—for the most part from the mouth of the French woman de Latour—and the choice of setting, which is especially manifested in references to places and descriptions of certain physical, geographical phenomena. This conclusion contradicts the established view of the genre’s supposed irrelevance in the developing literary system of the nation’s letters.
Ker sodobni pesniki se nekaj casa ne bodo uvrsceni v najelitnejso izdajo klasikov, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (izjeme so Karel Vladimir Truhlar, Kocbek in Udovic), in ker zgodnjih ...zbirk ze dolgo ni na trziscu, se je podjetna Studentska zalozba lotila izdajanja zbranih pesmi klasikov modernizma. Zaceli so s tistimi, brez katerih je sodobna poezija nezamisljiva: Strnisa (Zbrane pesmi, 2007), Dane Zajc (V belo, 2008), Kovic (Vse poti so, 2009), Salamun (Kdaj, 2010), Niko Grafenauer (Diham, da ne zaide zrak, 2010), Jesih (Zbrane zbirke, 2012). Levji delez pri urejanju in pisanju spremnih studij ima pesnik in esejist Ales Ales Steger. S pretanjenim dialogom je opremil Strniso (dokoncno utrdil pomen pesniske kozmogonije, ki z vesoljsko zavestjo izstopa iz antropocentricnega racionalizma); D. Zajca (prebral skozi negativno teologijo, horizont absolutnega, derridajevsko vecglasno izrekanje, sevanje misticne beline skozi temo, izbranost samana); sfingicno skrivnostnega in resnobnega Grafenauerja (skozi Rilkeja, Mallarméja, Celana ter skozi pesnikove avtopoetoloske eseje o neizrekljivi biti, izmuzljivosti absolutnega, palimpsestni in labirinticni teksturi). Boris A. Novak je v prezentaciji Kovica poudaril simbolisticne postopke in zvestobo klasicnim verzno-kiticnim oblikam v poeticnem jeziku, ki deluje naravno, in ob tem v skladu s splosnim obratom k tradiciji izrazil skepso do apologije prostega verza. Vrednost spremnih besed je povzemanje in poglabljanje vednosti, odkrivanje neopazenih razseznosti zaradi vpletanja novih primerjav in premikanje vrednostnih poudarkov. Najdebelejsa je Salamunova knjiga z izborom iz 40 zbirk, zgodnjimi besedili zunaj prvenca in novimi pesmimi. Njena posebnost je sest (ponatisnjenih) zapisov o Salamunovi poeziji; treh slovenskih in treh tujih avtorjev. Ivo Svetina spominsko obnavlja ozracje ob izidu pesmi v Nasih razgledih in belezi subverzivni ucinek zbirke Poker s pomocjo Pirjevceve maksime o koncu »presernovske strukture«: »Tomaz Salamun je ... obudil uspavani in omrtviceni slovenski poesis, ki je vse nebivajoce in neobstojece spreminjal v bivajoce in obstojece« (Svetina 2010: 912). Taras Kermauner se ob paradoksih iz zbirke Maske sprasuje o pesnikov veri (metafiziki z Logosom), nihilizmu (neesencialnemu kodu zamenljivih znakov) in osebni identiteti. V premisleku vrstnika, umetnostnega zgodovinarja Tomaza Brejca, iz druge izdaje Pokra (1989) je pesnik oznacen z izrazi eleganca, mobilnost, hitrost, elitno znanje, ociscevalno delo z besedami, metonimicna kontigviteta, zivljenje in govor zdaj, imaginarna in realna svoboda, ki je vzorec za prezivetje modernega cloveka. Se posebej zanimivi so pogledi od zunaj, pricevanja prevajalcev, kritikov in pesnikov. Ameriski pesnik Joshua Beckman, se je brez znanja slovenscine srecen preselil v drugega in ob tem namesto zgodovine dozivel umetnost prisotnosti, ki »je na sebi in po sebi najvecja potrditev zivljenja.« (Beckman 2010: 970). Makedonska pesnica Katica K?julavkova strne lastnosti v podobno formulacijo: »kaze silno voljo in moc po prisotnosti v pesniskem svetu/sliki sveta tukaj in zdaj« (K?julavkova 2010: 978). Mobilnost razlaga kot stremljenje k ustvarjalni drugacnosti, ki se z lahkoto umesca v mednarodne sisteme pesniskih vrednot in v njih deluje kot prepoznavna identiteta s silnim individualnim pecatom. Drugacen pogled od slovenskih izraza ameriski kritik Kevin Hart, ki v poeziji Praznika in Balade za Metko Krasevec vidi mnogoterost, prisotnost otroskega ugodja, poeticno razsirjanje izkusnje, raziskovalno potovanje in tveganje nepredvidljivega, iskanje nacinov uresnicevanja presezka, ki naso izkusnjo zbega. Kritisko presojo in popularizacijo druzbeno vse manj relevantne poezije11 dopolnjujejo antologije, ki razsirjajo kanon in v spremnih besedah prinasajo pomembne uvide o celoti, ceprav ne izhajajo pri osrednjih nacionalnih zalozbah. Najobseznejsa je antologija slovenske poezije 20. stoletja Nevihta sladkih roz (2006) s 103 pesniki in 371 besedili, ki jih urednik Peter Kolsek zajame v dve megastrukturi: nacionalno in socialno vezano presernovsko ter avtonomno, subjektivisticno, eksistencialisticno, metafizicno in jezikovno odprto murnovsko strukturo, ki dominira v sodobnosti. Antologijo mlade slovenske poezije 1990-2003 Mi se vrnemo zvecer (2004) je uredil, s podatki o 19 avtorjih in spremno besedo opremil Matevz Kos. Samo prezrtim, pozabljenim pesnicam, ki ostajajo na obrobju literarne zgodovine, je posvecena obsezna Antologija slovenskih pesnic Irene Novak Popov, ki v drugi (1941-1980) in tretji knjigi (1981-2000) predstavi reprezentativne dosezke stotih pesnic. Praznino, ki je posledica cenzurno-ideoloske zamolcanosti, je izpolnila antologija slovenske zdomske poezije Beseda cez ocean (2002). Izbral, uredil, s podatki o 25 avtorjih in tehtno presojo zdomskih usod in z zgodovino ustvarjalnosti preseljenih jo je opremil France Pibernik. Tematsko specialna je antologija slovenske eroticne poezije V tebi se razrascam (2008) Alojzije Zupan Sosic. Njeno tezisce je v sodobnosti: »pravi razcvet je dozivela ... po letu 1966« in je »v zadnjih dveh desetletjih postala celo osrednja os sodobne slovenske poezije« (Zupan Sosic 2008: 169). Teoretski model iz spremne besede omogoca razlikovanje med pornografijo in erotizirano ter eroticno pesmijo. Odlocilen je nacin ubeseditve: vrste lirskih situacij, nabor eroticnih izrazov, zgradba stopnjevanja in odlasanja, intenziteta, ki tezi v senzualnost. Integralno podobo sodobnosti dopolnjuje antologija sodobne poezije Slovencev v Italiji Rod Lepe Vide (2009), izbral, uredil in spremno besedo napisal David Bandelj. Njeni avtorji so pogosto izkljuceni iz literarnega sistema, ker »se le malo raziskovalcev celostno zanima za ta ... pesniski korpus« (Bandelj 2009: 373). Na podlagi tipologije, ki jo je po Mariji Pirjevec dopolnil Miran Kosuta, se piscu spremne besede opusi 42 pesnikov kazejo v razpetosti med domacijsko in svetovljansko naravnanostjo, ekistencialno jih doloca prostor/meja, nekateri se navezujejo na ljudsko in literarno izrocilo, drugi z imaginacijo lastnih svetov premagujejo mucno zaznamovanost s preteklostjo.
Pregled literarnovednega raziskovanja slovenske kratke pripovedne proze v zadnjem desetletju se osredotoča na monografske publikacije in tiste antologije ter prispevke, ki so pomembno prispevali k ...izoblikovanju sodobne slovenske teoretske in zgodovinske zavesti o kratki prozi. Pozornost je usmerjena na metodološke razlike v obdelavi ter na tuje in slovenske referenčne kroge, iz katerih izhajajo posamezni raziskovalci. Ohranja se tradicionalno zgledovanje po preciznejši nemški literarni teoriji ter se dopolnjuje s sodobnimi evropskimi in ameriškimi referencami.
O slovenski kratki prozi Alenka Žbogar
Slavistična revija,
01/2013, Letnik:
61, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Pregled literarnovednega raziskovanja slovenske kratke pripovedne proze v zadnjem desetletju se osredotoča na monografske publikacije in tiste antologije ter prispevke, ki so pomembno prispevali k ...izoblikovanju sodobne slovenske teoretske in zgodovinske zavesti o kratki prozi. Pozornost je usmerjena na metodološke razlike v obdelavi ter na tuje in slovenske referenčne kroge, iz katerih izhajajo posamezni raziskovalci. Ohranja se tradicionalno zgledovanje po preciznejši nemški literarni teoriji ter se dopolnjuje s sodobnimi evropskimi in ameriškimi referencami.
V članku je prikazano, kako so se v slovenskem akademskem prostoru razvijali pristopi, ki jih lahko označimo s sintagmo feministična literarna veda. Prispevek navaja ključna dela s tega področja, ...vpeljavo feminističnih literarnovednih vsebin v študijske programe, ki vključujejo predmete iz slovenske književnosti in literarne teorije ter njihov odmev v diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah. Predstavljeni so tudi raziskovalni dosežki in projekti s težiščem na ženskem avtorstvu ter podobah in reprezentacijah ženskosti.
