Pričujoči pregled ne teži v absolutno izčrpnost, ampak predstavlja žanre strokovnega pisanja za različne naslovnike in rabe. Poleg strogo znanstvenih tekstov zajema tudi bolj esejistične, ...interpretativne in strokovno informativne. Iz monografij, študij in spremnih besed je vidno prizadevanje po razvidu v tem obsežnem, komaj obvladljivem delu literarne ustvarjalnosti. Količina in razvitost pesništva je v obratnem sorazmerju z njenim položajem med literarnimi zvrstmi, ko je iz nekdanjega središča zdrsnilo v neslišno obrobnost in uživanje izbrancev. Ti so profesionalni poznavalci z univerz in inštitutov, kompetentni v literarnovednem diskurzu, ki ga rabijo za specialistični opis izbranih segmentov, ter ljubitelji, med katerimi je največ pesnikov, ki pogosto prevzemajo vloge razlagalcev, urednikov in posredovalcev.
Pregled literarnovednega raziskovanja slovenske kratke pripovedne proze v zadnjem desetletju se osredotoča na monografske publikacije in tiste antologije ter prispevke, ki so pomembno prispevali k ...izoblikovanju sodobne slovenske teoretske in zgodovinske zavesti o kratki prozi. Pozornost je usmerjena na metodološke razlike v obdelavi ter na tuje in slovenske referenčne kroge, iz katerih izhajajo posamezni raziskovalci. Ohranja se tradicionalno zgledovanje po preciznejši nemški literarni teoriji ter se dopolnjuje s sodobnimi evropskimi in ameriškimi referencami.
The implied author is not a uniform concept because of the variety of its definitions. The article examines the use of the term implied author introduced by Wayne C. Booth and his subsequent ...reconceptualizations in Slovenia. The paper includes an original synthesis of the theories of the implied author focusing on the key older and modern theories, which shows their differences. The author highlights the problematic areas of each type of the concepts. She sheds light on understanding of the implied author as a reader-generated construct, which is seen as the most reasonable view and it is prevalent in contemporary debates.
Monograph The Slovenian Literary Science from Trubar to World War II is the lifework of Darko Dolinar, an expert in history and methodology of the Slovenian literary science. His study represents, ...for the first time in our country in the form of a scientific synthesis, the development of professional and scientific treatment of literature from its beginnings during the Reformation through Baroque and Enlightenment polyhistoricism and the beginnings of national literary history in the 19th century to the establishment of literary science as a basic university discipline in 1919 and the further development of its various subdisciplines, including comparative literature, all up to the outbreak of World War II. Dolinar's monograph is an attempt to eliminate a long-standing gap in Slovenian literary science, since Slovene literary scholars, researchers, teachers, and students of literature need a firm grounding on the historical knowledge of the concepts, significance, development, and previous crises of the discipline, as well, for a more critical response.
In this book (' The Spaces of Slovenian Literature'), a team of researchers from the ZRC SAZU and the Faculty of Arts in Ljubljana led by Marko Juvan develops a new discipline, which is formed at the ...intersection between the analysis of the literary system and geography and relies on geographic information systems. Based on the spatial humanities approach presented in the introductory chapters, the following analyses, thematic maps and graphs try to explain how the “national space” was formed both ideologically and materially due to the interaction between geographical factors and literary practices in Slovenian from 1780 to 1940. The argument is based on spatial statistical analysis of data sets of biographies of literary actors, development of the press, publishing, literary clubs and theaters, the places represented in historical novels, and a constellation of memorial objects and designations dedicated to Slovenian writers. Systemic treatment is supplemented with discussions on the depicted and living spaces of selected writers from the 17th to the 21st century.
Glede bibliografske podlage je bila moja vzornica Marja Borsnik. Iz bibliografij je izpeljevala monografske zasnove o Antonu Askercu, Franu Celestinu in Ivanu Tavcarju. Sestavila je Askercevo ...bibliografijo in jo objavila v 4. zvezku Casopisa za zgodovino in narodopisje leta 1935. Do tistega casa je bila to najpopolnejsa slovenska osebna bibliografija. Pripravila si je podrobno vsebinsko-podatkovno mrezo, na podlagi katere je raziskovala pesnikovo zivljenje in delo in iz cesar je nastala obsezna monografija Askerc: Zivljenje in delo (1939). Na podoben nacin je z bibliografijo Kazalo Celestinovega objavljenega dela (str. 317-326) zasnovala tudi monografijo Fran Celestin (1951), ki je izsla kot prvi zvezek zbirke Slavisticna knjiznica. Tretji avtor, ki mu je z bibliografijo tlakovala pot, je bil Ivan Tavcar, toda napisala je le prvi del monografije o njem z naslovom Ivan Tavcar: Leposlovni ustvarjalec, I: 1863-1893 (1973, tiskano 1974); bibliografija Kronoloski pregled prve polovice Tavcarjevih leposlovno- prosvetnih spisov (1863-1893) je objavljena na koncu knjige, str. 539-548. Nekoliko drugacno metodologijo je Borsnikova izbrala (morda zaradi okoliscin) pri Stanku Majcnu in njegovih dveh knjigah Izbranega dela (1967). Kot navdusen ucenec Antona Slodnjaka in Marje Borsnikove sem se v studentskih letih 1955-1956 lotil sestavljanja svoje prve bibliografije, in sicer o pripovedniku Ivu Sorliju, ki je takrat zivel v Kranju in prebival v pritlicnem stanovanju v Arnskovi hisi v Tomsicevi ulici. Seznanila sva se in veckrat sem ga obiskal. V meni je zorela morebitna studija, razprava ali vsaj clanek o tem zanimivem sodobniku moderne in njegovem pripovednistvu. Pisatelj mi je pomagal s podatki, spomini in nepoznanimi dejstvi o svojem delu. Del bibliografije - morda bi lahko rekli objektivni del - sem oblikoval s pozornim brskanjem po Ljubljanskem zvonu, Slovanu in drugi periodiki njegovega casa. A najdragocenejsa je bila priloznost, da sem podatke preverjal pri pisatelju in ga spraseval, kje je vse objavljal in pod katerimi imeni (psevdonimi, kriptonimi). Tu se je izkazala poglavitna koristnost neposrednega stika z avtorjem in bibliografija je bila blizu temu, da zajame vse ali vsaj veliko vecino objavljenega. Pri svojih letih je imel pisatelj svez spomin, zlasti se je to pokazalo, ko sva ugotavljala, kdo vse je pisal o njegovih knjigah, tako da sem zlahka dopolnjeval rubriko Ocene pod samostojnimi publikacijami. Pri tretjem delu z naslovom Prevodi mi je blagohotno priskocil na pomoc France Dobrovoljc in zadeva je bila pripravljena za tisk in za mojo studijsko obravnavo. Pisatelj je leta 1957 praznoval 80-letnico rojstva in revija Gorenjska (urednik je bil Milos Mikeln), ki se je zelela oddolziti Sorliju kot slovenskemu pisatelju in kranjskemu obcanu, je mojo bibliografijo objavila z opombo: »Pisatelj dr. Ivo Sorli je izpolnil 19. aprila t. l. osemdeset let. Vec kot eno desetletje je prezivel v Kranju kot notar in pozneje kot upokojenec (danes zivi v Ogulinu). Nasa revija se ga ob tem visokem jubileju spominja s tem, da priobcuje bibliografijo njegovih del.« Bibliografske mreze, ki sem si jo pripravil, nisem izrabil vse do leta 2000, ko sem v Kranjskem zborniku objavil obseznejso razpravo Kratko pripovednistvo Iva Sorlija, toda celosten pogled na njegovo pripovednistvo me se caka. Literarnovedne razprave, ki temeljijo na izcrpnih bibliografskih popisih, v slovenski literarni vedi niso ravno standardne. Zgled takega pristopa je Gregor Kocijan (1983, 1988, 1996, 1999, 2012) z analizami kratke pripovedne proze. Za skoraj stoletno obdobje od 1850 do 1941 je popisal okrog 13.000 naslovov kratke proze. V prvi knjigi je bila bibliografija sklepni, pomozni del monografije, potem pa se je osamosvojila v samostojno publikacijo, ki ji je cez leta (nazadnje je med bibliografijo in sintezo minilo 13 let) sledila sinteticna obravnava. Druga polovica zadnjega bibliografsko obvladanega obdobja (1930-1941) na sintezo se caka. Izjave o kratki prozi in njene definicije, oblikovane na podlagi kompletne produkcije, so veljavnejse in verodostojnejse od predhodnih, saj se ne omejujejo le na imena t. i. vidnejsih ustvarjalcev. Enakovredna obravnava mnozice besedil pogosto razkrije skonstruirani znacaj literarnozgodovinskih oznak, ki bi zelele posameznemu modelu pripisati vodilni ali osrednji pomen. Teznja po drugacnosti je v kratki prozi stalno prisotna in doloca tudi njeno poimenovanje: precej avtorjev je namesto standardnih imen (crtica, novela, povest itd.) v podnaslov zapisalo enkratne vrstne oznake. V moderni je bil odstotek vrstno nepoimenovanih kratkih pripovedi 65 %, med vojnama pa ze 84 %. Bibliografije kratke pripovedne proze po 1945 se ni, vendar bo pot do nje preko Cobissa domnevno lazja, kot je bila v preteklih desetletjih. Upanje za njeno kvantitativno analizo vzbuja prestevalni pristop, ki ga v zvezi s sodobno kratko prozo prakticira Alenka Zbogar (2013). Bibliografske podatke s pridom izkoriscajo bibliometricne raziskave literarnovednega podrocja v okviru bibliotekarstva, vcasih pa tudi na slovenistiki (Jamborovic idr. 1999, Miran Hladnik 2000, Mocnik 2005, Dukic 2009 in 2011, Perko 2010, Maja Perinovic 2012). Novost so bibliografije, ki se pred ocmi uporabnikov sproti dopolnjujejo na spletu. Taka sta bibliografija za raziskovalni projekt Prostor slovenske literarne kulture 2011-2013, ki ga vodi Marko Juvan (projekt tudi sicer temelji na zbirkah biografskih, geografskih in bibliografskih podatkov in jih soustvarja) in 2000 naslovov obsezni Seznam digitaliziranega leposlovja (Hladnik in Simonic 2012) s povezavami na polna besedila. Vecinoma gre za besedila pri projektu Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru (2007-), ki se je ukvarjal s korigiranjem strojno prebranih besedil z dLiba, portala Internet Archive in drugih spletnih lokacij in ga je pet let zapored financiralo Ministrstvo za kulturo, vkljuceni pa so vanj tudi teksti iz drugih zbirk spletno dostopnega leposlovja: eZISS, AHLib oz. Digitalna knjiznica IMP, Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, Beseda, Nova beseda itd. Stare bibliografije imamo za zdaj zgolj v obliki digitalnih posnetkov, po katerih ni mogoce iskati: Franc Simonic, Slovenska bibliografija (1550-1900), Janko Slebinger, Slovenska bibliografija za l. 1907-1912 in Niko Kuret, Slovenska knjiga: Seznam po stanju v prodaji dne 30. junija 1939.
Ko se lotevamo raziskav in pisanja študij, si moramo pripraviti register, seznam, razvid o predmetu obravnave. V literarnovedni stroki proučujemo literarna in literarnovedna dela posameznih ...osebnosti, literarna obdobja, vrste literarnih del, posamezne literarne sestavine (tematsko-motivne značilnosti, strukturo literarnega dela, ubeseditvene načine, verzne oblike, sporočilnost, kompozicijske lastnosti itd.) in še marsikaj. Za raziskovanje inproučevanje potrebujemo natančen tloris, popis proučevanega predmeta. To nam omogoča bibliograŽfija, brez katere je preglednost našega dela manjša, poleg tega nas bibliografski popis opozori na prenekatero evolucijsko značilnost, na premore med literarnimi deli, spreminjanje koncepta pri nastajanju opusa, pogostost določenega pojava ipd.
Another change is the contextualization of literary facts. The illusion of autonomous literature that was reproduced in the illusion of autonomous literary scholarship (both were only possible by ...reducing the interests of literary studies to one component, the text, and one function of the text, its aesthetic function) has receded, given the need for a more complex understanding of literature. While social concerns in literature are nothing new for Slovene literary studies, the conviction that the concept of Slovene literature ought not be limited to so-called original literature or even to Slovene-language literature (i.e., to include translations) is fresh. From reader's point of view, literature in other languages is important as well, being part of literary consumption in Slovenia and even originating there. The logical result of acknowledging this would be an invitation to representatives of other branches of philology in Slovenia-views of research on German-, Latin-, English-, and otherlanguage literatures-to cooperate on this thematic issue. However, this ambitious plan was limited to symbolic representation in the form of a survey of comparative and German literary studies in Slovenia, an essential specificity of which is consideration of the Slovene literary context, yet in the end it was necessary to omit these articles, too. The plan to expand the subject matter field in the thematic issue would have been difficult to carry out, and even though on a popular level the appropriation of non-Slovene writers like Louis Adamic, Alma Karlin, Ana Wambrechtsamer, and Maja Haderlap is accepted, the plan nonetheless seemed too radical.
PDF
