Razprava prikazuje in kritično presoja stanje na področju empiričnega literarnovednega študija, zlasti tiste prispevke, ki predstavljajo "ortodoksnejšo" različico empirične literarne znanosti. ...Stagnacijo v spoznavnoteoretični diskusiji skuša preseči s premislekom nekaterih novejših raziskav možganskih funkcij. Nič manjša vloga ni pripisana raziskavam, ki predvsem uporabljajo empirične metode in tudi prispevajo k empirizaciji literarne vede. Predstavljena so glavna imena, dosežki ter inštitucije, kjer se na Slovenskem izvajajo empirične študije literature.
Namen članka je prikazati, kako se je v zadnjem času slovenska literarna veda odzivala na književnokritiško in literarnoesejistično prakso. Glavna ugotovitev potrjuje predpostavko, da je v zadnjih ...desetih ali petnajstih letih nastalo več del, ki so pomembno dopolnila starejše zgodovinske in teoretske uvide. Če k temu dodam še druge znanstvene dogodke, potem je mogoče skleniti, da je literarna veda obe področji reflektirala vitalno in kompetentno.
Po zgodnejsih empiricnih analizah literature, ki so bolj zanimive zaradi relativno hitre uporabe racunalnikov in segajo v 70. in 80. leta (Peter Scherber: Slovar Presernovega pesniskega jezika, 1977; ...Denis Poniz: Numericne estetike in slovenska literarna znanost, 1982, razpravi Numericna estetika in usoda umetnosti, 1972a, Racunalniki in poezija, 1972b), je potrebno za obdobje 90. let omeniti razpravo Kolicinske in empiricne raziskave literature Mirana Hladnika (1995), ki skorajda ne bi smela manjkati v bibliografijah clankov s podrocja empiricnih studij literature.2 Poudaril je, da je empiricnim studijam literarnost kognitivni pojav,3 je pa sel zatem cisto v smer kolicinskih analiz literature. Polje obravnave teoreticnih izhodisc ELZ je bilo boljkone prazno. O tem posredno prica tip vecine empiricnih obravnav, ki so se najvec posvecale raznim plastem literarnega zivljenja, kakor sta knjigotrstvo in zaloznistvo. Sem spadajo obravnave knjige in bralca; leta 1999 je pri ljubljanski Filozofski fakulteti pod tem naslovom in s stevilko IV izsla knjiga Gregorja Kocijana, Martina Znidersica in Darke Podmenik, ki ima svojega predhodnika v Kocijanovi monografiji Knjiga in bralci (1974).4 Vrzeli, ki so medtem nastale na podrocju obravnave spoznavnoteoreticnih vidikov ELZ, je med prvimi zacel izpopolnjevati Dejan Kos. Iz leta 1998 je njegova germanisticna literarnovedna disertacija Zasnova empiricne literarne znanosti z vidika radikalnega konstruktivizma, ki je v slovenski prostor prinesla prvo izcrpnejso predstavitev teoreticnih izhodisc ELZ in je bila podlaga knjigi Theoretische Grundlage der Empirischen Literaturwissenschaft(2003). Vendar ta prispevek, ki je pomemben za uveljavljanje ELZ pri nas, vsaj v nacionalni literarni vedi ni imel taksnih ucinkov, kakor bi jih lahko imel.5 Eden od vidnejsih kazalnikov so pomanjkljivi referencni seznami v literarnovedni produkciji, ki se kakorkoli nanasa na ELZ. Razloge temu gre iskati v razmeroma sibki povezanosti med slovenisticnimi in drugimi filoloskimi studiji, v premajhnem posluhu in zanimanju za sorodne raziskave na obeh straneh, v jeziku strokovne produkcije (germanisti npr. veliko objavljajo v nemscini), to je povezano z mestom objave in verjetno se cim. Vendar se ocitek o pomanjkljivih referencnih seznamih se bolj nanasa na odsotnost glavnih nemskih raziskovalcev iz ELZ v nekaterih slovenskih objavah s podrocja empiricnih in sorodnih studij, na kar sem ze opozorila in cemur iscem razloge zlasti v dejstvu, da do danes nimamo slovenskih prevodov temeljnih del s podrocja ELZ; poleg obeh temeljnih Schmidtovih del, ki tudi pogosto nista navedeni, ampak je teorija povzeta po slovenskih avtorjih, ki so se nanj nanasali, bi si pozornost zasluzila zbirka LUMIS-Schriften6 ali izbrana dela vidnejsih teoretikov podrocja7 (prim. Perenic 2010: 29). O vlogi radikalnega konstruktivizma v literarni vedi je pisala tudi germanistka Neva Slibar (npr. 2001). Na temo teoreticnih podlag ELZ je v Primerjalni knjizevnosti 2002 clanek objavil Marijan Dovic.8 Konstruktivisticno (meta)teorijo je pred tem v Modernih metodah literarne vede (1999; 2003: 228) omenil Tomo Virk, ki je predstavil samo ute-meljitelja ELZ, kar pa je pricakovano, saj je bila knjiga namenjena pregledu metod literarnega raziskovanja. Sama sem o radikalnokonstruktivisticnih (RK) podlagah ELZ govorila v prispevku za slavisticni kongres 2007 in pisala v uvodnih poglavjih doktorske disertacije Konstrukcija nacionalnega literarnega sistema z vidika empiricne sistemske teorije (Perenic 2008),9 ki je bila podlaga za znanstveno monografijo Empiricno-sistemsko raziskovanje literature: Konceptualne podlage, teoretski modeli in uporabni primeri (2010); v jedru sta kriticni pregled sistemskih modelov literature10 in zasnova izvirnega modela, vendar sem se dotaknila tudi vloge RK v (empiricni) literarni vedi. Poleg publikacij in knjig, ki so od konca prejsnjega stoletja prinasale empiricne studije literature, je bila za uveljavljanje in krepitev te usmeritve pomembna tudi nje- na institucionalna zastopanost. Studij Schmidtove teorije oz. ELZ je bil sestavni del uvodnega cikla predavanj iz nemske literarne znanosti na ljubljanski germanistiki pri Nevi Slibar,20 ki je za bolonjski studij spisala ucni nacrt za predmeta Literarni sistem I (literarno besedilo) in Literarni sistem II (kontekst). Na pojem literarnega sistema, ki ga uporablja ELZ, naletimo v studijskih programih iz let 1995 in 1997 Marka Juvana, ki se je v 90. letih odzval na spremembo literarnoraziskovalne paradigme. Seznanjanje z ELZ na ljubljanski slovenistiki sicer ze dolgo casa poteka pri uvodnih metodoloskih predavanjih Mirana Hladnika, najvec v okviru predmeta Uvod v studij slovenske knjizevnosti, ki ga trenutno izvajava skupaj in pri katerem pokrivam podrocje sistemskih obravnav literature. (Perenic 2010: 7-8) Sistemskoteoretske vsebine sem nedavno vkljucila v dodiplomski izbirni predmet Slovenski druzbeni sistem literatura, ki ga izvajam od studijskega leta 2011/12,21 in v doktorski predmet Metodologija slovenisticne literarne vede na ljubljanski FF. Pri predmetu Metodologija literarne vede ga pokriva Dejan Kos, ki je poglavja iz ELZ pred leti vkljucil v germanisticni predmetnik na mariborski germanistiki, medtem ko je na ZRC SAZU za to podrocje pristojen Marijan Dovic. Empiricnemu studiju literature so se odprla vrata z nekaterimi bolonjskimi predmeti, kakrsna sta npr. Literatura in mediji ter Literatura in kulturne ustanove.22 H krepitvi polozaja empiricnih literarnovednih studij poleg raziskovalcev na osrednjih raziskovalnih in visokosolskih ustanovah prispevajo diplomske, magistrske in doktorske naloge studentov, ki jih tu ne moremo vseh nasteti. Ceprav vecinoma ne izidejo knjizno in so zato kot sivo polje redkeje upostevane v strokovnih debatah, so pomemben prispevek k empirizaciji disciplinarnega podrocja. Med raziskovalnimi projekti, ki literaturo pojmujejo v duhu empiricnih metod, je Prostor slovenske literarne kulture: Literarna zgodovina in prostorska analiza z geografskim informacijskim sistemom (2011-2014), ki ga vodi Marko Juvan in je deloma ze uresnicil zastavljene cilje s tematsko stevilko Slavisticne revije Prostor v literaturi in literatura v prostoru (2012, ur. Urska Perenic). Pri zbiranju obseznih biografskih in geografskih podatkov za projekt je uspesno sodelovala skupina ljubljanskih slovenistov, kar je verjetno se en recept za krepitev empiricnega podrocja, ki je v tesnejsi medsebojni povezanosti studentov in raziskovalcev profesorjev.
Prva slovenska esejskozgodovinska monografija Slovenska esejistika v drugi polovici 20. stoletja je bila del koncepta Slovenske matice ponovno premisliti slovensko knjizevnost po letu 1950, in to ...siroko in dostopno. Monografija je trodelna, najprej se ukvarja s splosnimi vprasanji, povezanimi z esejem in esejistiko, nato sinteticno ugotavlja situacijo na tematskem, slogovnem in jezikovnem podrocju, zadnji del je namenjen opusom posameznih esejistov. Seveda je bilo potrebno najprej pojasniti teoretske vidike, opisati situacijo, razmejiti esejistiko od kritike in znanstvene dejavnosti. Historicna perspektiva je pokazala, da je mogoce zametke »slovenskega« eseja najti konec 18. stoletja in v prvi polovici 19. stoletja v tujejezicnih delih slovenskih avtorjev,23 prve eseje nato povezati z delom Frana Levstika, Josipa Stritarja, Frana Levca, strnjena esejisticna dejavnost pa se je zacela na prelomu 19. in 20. stoletja z Ivanom Prijateljem in Izidorjem Cankarjem. Za potrebe relevantne analize se mi je zdelo nujno vsebinsko dolociti sam esej. Pri tem sem povzel domace (Denis Poniz, Janko Kos) in tuje teoretike (Max Bense, Theodor Adorno, Gerhard Haas, Ludwig Rohner) ter uposteval esejsko prakso. Novo v teoretskem delu monografije je poimenovanje mentalne in formalne dolocnice24 ter opredelitev eseja kot zvrsti miselne proze. Definicija, ki je bila merilo, po katerem sem besedila selekcioniral, govori o tem, da je esej sinteza posebnega in avtenticnega stanja duha ter slogovno uravnotezenega ustvarjalnega postopka, v katerem se hkrati odkrivata subjekt in objekt. Ena od zacetnih splosnih ugotovitev knjige je povezana s socioloskim vidikom oziroma s sociologijo esejistike, ta naj pojasni morebitno zvezo med produkcijo in, recimo temu, zunanjimi zagoni. Knjiga sledi najpomembnejsim dogodkom, uposteva Rozancevo nagrado, opozarja na to, da se je zavest o eseju kot posebni zvrsti miselne proze izcistila ob domacih in tujih spisih, izpostavlja zveze v mednarodni prostor. Sinteticni del monografije primerjalno analizira problemsko, jezikovno in notranjeslogovno25 podobo slovenske esejistike. Esejistika druge polovice 20. stoletja je problemsko ze razclenjena, na zunaj pa enovit korpus: izpostavljala je univerzalne vidike naroda, jezika, estetike in kritike, knjizevnosti, eksistence, etike in morale. Monografija ob podrobni analizi stanja pokaze razmeroma velike notranje premike. Tako sem ob knjizevnih temah izpostavil, da je esejistika opravila troje: odkrivala nove pomene ter smisle besedil, ki so bila v slovenski zavesti s svojimi pomenskimi kodi ze ustaljena, reflektirala aktualno knjizevno produkcijo in diskutirala tako, da je interes od konkretnega besedila sirila k splosnejsim temam. Celovit uvid v slovensko esejistiko je knjiga dosegla z razclenitvijo notranjega sloga. Ta aspekt je pomemben, saj pojasnjuje eno najbolj prepoznavnih tipoloskih znacilnosti slovenske esejistike, in sicer praviloma uravnotezeno zdruzevanje notranjeslogovno razlicnih prvin. Prvi del knjige je urejen problemsko, drugi kronolosko. Posamezni pisci, stiriinpetdeset jih je, so razvrsceni od najstarejsega Josipa Vidmarja do najmlajsega Matevza Kosa. Izbor piscev in njihovega dela uposteva razlicne avtorske zagone in argumentira zacetne sinteticno postavljene trditve o tematskih, slogovnih, jezikovnih in tipoloskih znacilnostih. V drugi knjigi je avtor formaliziral in predvsem kritiskozgodovinsko obdelal nazorsko in filozofsko-ideolosko razlicne presoje slovenskega slovstva v prvi polovici prejsnjega stoletja. Kljub temu, da gre za znano snov, je raziskava pomembna sistematicna in primerjalna analiza situacije, ki je imela dalekosezne posledice. Kronolosko sledi glavnim predstavnikom, uposteva tri osrednje tokove: liberalnega, katoliskega in marksisticnega, opozarja na geneticno zvezo s situacijo na prelomu 19. in 20. stoletja, uposteva sociokulturne znacilnosti in sprotno literarno prakso. Njegovo stalisce o zvezi med nazorom, estetskimi pogledi ter kritisko dejavnostjo je tokrat se bolj pregledno kot v prvi monografiji, saj enakovredno uposteva tudi literarna dela in njihovo umetnisko celovitost. Locil je med prakticnimi in metakritiskimi vidiki ter je tako ustvaril pogoje za razumevanje situacije. Tu je gotovo imel dolocene tezave, saj je razmeroma malo kritikov svoje pocetje tudi teoretsko reflektiralo. Avtor se je ocitno postavil na stalisce, da kritika, ki holisticno sodi o bistvu, naravi in vrednosti knjizevnega dela, lahko nastaja le ob premisleku, v katerem se krizata problemsko in nacelno-estetsko razpravljanje.8 Dalje opozori na sestavine, ki spodbudijo doloceno presojo, in spomni na moznost razlicnih tipov, ti vodijo v gnoseolosko, esteticisticno ali moralisticno smer. Zdaj Matija Ogrin evocira nacelo spoznavne, eticne in estetske komponente. 9 Z literarnega, zgodovinskega in duhovnega aspekta obravnavano obdobje deli na dvajseta in na trideseta leta. S tem ne sledi le slovstveni dinamiki, marvec uposteva se socialnopoliticne razlike ter filozofskonazorske posebnosti. Pogled na zacetek 20. stoletja opozori na geneticno zvezo kritiskega Ivana Cankarja s poznejsimi kritikami; socialna kritika je vplivala na marksisticne pisce. Ogrin opozori na povezavo med svetostjo in posvecenostjo ter liberalno zamislijo o umetnosti kot univerzalni religiji clovestva. Najdalekoseznejso povezavo najde med Cankarjevo premiso o »enotnosti vseh umetnikovih stremljenj« z mlajso katolisko literarno presojo, ta je sledila ideji o umetniski sintezi religioznega, eticnega in estetskega. Ogrin je s teoretskega aspekta izpostavil dva tipa vrednotenja, organsko in reduktivno. Prvi tip evocira prepletenost vsebinskih in oblikovnih dolocnic ter s tem odklanja idealisticno estetiko, drugi izpostavlja v umetniskem delu zgolj eno od komponent, recimo eticno. Najpomembnejsi predstavnik katoliske skupine je France Vodnik. Avtor v njem prepozna pisca, ki mu je ze v dvajsetih letih uspelo preseci estetsko-formalisticni model Izidorja Cankarja10 na nacin, ki se je takrat ponujal kot najblizji mladim katoliskim izobrazencem11 in je ob tem prek Oskarja Walzla omogocal se moderno razumevanje literarnega dela kot umetniskega organizma.12 Najvidnejsi pisec slovenskega liberalizma dvajsetih in tridesetih let prejsnjega stoletja je bil Josip Vidmar. Njegov literarno-vrednostni kompleks in kritiko je Ogrin strnil v ugotovitev, da je umetnino razumel v ahistoricnem smislu, pri cemer je poudaril njen univerzalni pomen in posebni etos. Povezal ga je z »nepristranskim upodabljanjem« oziroma s staliscem, da mora umetnisko delo izhajati iz najglobljega umetnikovega bistva, iz njegove osebnosti, ki je ustvarjalna ze sama po sebi. Za najvidnejsega marksisticnega kritika doloci Iva Brncica, v njegovem delu prepozna analiticno prodornost in dosledno izhajanje iz marksisticne zamisli o temeljiti preobrazbi druzbe.13 Ogrinova monografija je metodolosko cvrsto delo, pregledna in slogovno ter jezikovno dostopna analiza in povsem ustreza dejanskemu stanju stvari.
In the last few decades, comparative literature has spread even to those parts of the world that it had not reached before. However, at the same time it has faced a crisis in its traditional centers ...across Europe and North America, which has shaken its conceptual premises, theoretical foundations, and methodological structure, affected its inclusion in university and scholarly institutions, and jeopardized its social status. The discipline responded to this fundamental change through increased self-awareness and a true flourishing of relevant production directed towards fundamental reflections on its identity, the current situation, its genesis, and possible future paths.
This monograph deals with theoretical and historical aspects of the position of the writer in Slovenia from the end of 18th century, when literature started to differentiate itself from other systems ...and form an autonomous social system, to the situation in which the writer finds himself at the beginning of the 21st century.
Koron’s monograph explores a vast field of theory – occassionally called post-classical narratology – from the historical-developmental and the systematic or theoretical-methodological perspectives. ...The first part of the book treats the theoretical preliminaries, basic concepts, terminological questions, delimitations of the research subject, and the definitions of narrative. The second part outlines the history of narrative theories, divided into several phases, and the formation of its concepts. The third part discusses Slovenian contributions to the field and compares them to the international state of research. The fourth part examines the applicability of contemporary narratological approaches to concrete texts. It treats the concept of omniscient narration, aspects of narratology of drama and the phenomenon of narrativity in the plays of Dušan Jovanović (1939–), the development of gendered narratology, the introduction of narratological concepts in autobiographies and concludes the discussion with entering the interdisciplinary field of historiographical narratology.
The consideration of space in Slovene literary scholarship is not completely new if we take into account biographical work in the context of a positivist tendency and interest in spatial facts in ...authors' biographies as they are linked to literary spaces in their works. Spatial setting is-in addition to temporal setting, narrator, literary characters, and literary events-a fundamental component of narration and therefore has always been a subject of narratological studies (e.g., by Marjan Dolgan, 1983, in Slovenia). However, it is also true that literary space has until now not been specifically and comprehensively problematized to this degree. Miran Hladnik's article, which opens the issue, reminds the reader of literary scholarship's persistent interest in literature's spatial dimension. Hladnik has treated space in his research on the rural tale and historical novel, but in this article he reaches further back, to what is probably the most all-encompassing, post-WW II project of Slovene literary scholarship, the Collected Works of Slovene Poets and Prose Writers (»Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev«). The critical notes in the collections' individual volumes contain numerous facts of literary space in the works of the Slovene classics. Hladnik devotes particular attention to Marja Borsnik, a literary historian who edited Anton Askerc and Ivan Tavcar's works. In the context of the project, a parallel goal of which is to analyze the mutual influences of physical geographical space and literarily constructed spaces, the author also touches on the relations between attested spaces and places authors lived and their literary representations. Hladnik posits that this is a sensible way of treating texts and authors that themselves highlight spatial aspects, and that-as Borsnik affirmed-it is necessary to be cautious in drawing connections between geographic realia and literarily depicted spaces, because there is a good deal of space between them for creative imagining. In order to test the hypotheses about literature and space mutually influencing one another, the project posed as one of its main goals the mapping the pre-1940 biographical data of literary historical relevance on the most important Slovene writers' lives. The actors of Slovene literary culture are writers, translators, book critics, editors, publishers, printers, librarians, and literary scholars who published the core part of their opuses and achieved prominence in the literary field before 1940.3 The points of their lives relate to the most varied locations, from birthplace to place of death, middle and high school or higher education, workplace, publication of literary works (the spatial distribution of periodicals), and book publications (publishing houses). Non-literary ties-writers' personal connections-and memorial events (memorial days, holidays, memorial pilgrimages, literary societies, and literary prizes) are also part of spatial biographical data, because they constitute writers' spatial networking. What is more, material memorials are reserved a completely independent and precisely detailed entry mask. Biographical and memorials' data collection, which took place under Urska Perenic's mentorship in the course Introduction to the study of Slovene Literature at Ljubljana University's Filozofska fakulteta in 2011-2012, and which, since summer 2012, a smaller group of dedicated students4 has continued, has already yielded partial results. These results, which can be verified after all 330 planned biographies are covered, were presented at the tenth Vilenica colloquium (Lipica 2012), in which many researchers from the project group took part. For the first time, Urska Perenic and Marijan Dovic presented the thematic maps of Slovene literature produced at the Anton Melik Institute of Geography (prepared by Jerneja Fridl). The maps covered approximately one-tenth of the biographies.5 This issue contains an article by Marijan Dovic on memorials of Slovene literary culture and their role in shaping and acquiring the cultural or national space. After introducing factors related to the appearance of the network of memorial landmarks, the author remarks critically on the partial results of their mapping. He notes that when examining memorial landmarks it is imprudent simply to observe their geographic distribution; it is necessary to take into account the temporal aspect of their appearance. In his opinion, a more unified insight into literary culture's process of memorial landmark network formation can only be achieved by including both canonical and less known actors in literary culture.