2 Slomsek je vse od svojega bivanja v ljubljanskem liceju, torej se izpred bogoslovnih let, vzdrzeval mrezo pisemskih stikov s prijatelji in sodelavci po vseh slovenskih dezelah. Ceprav se je ohranil ...le manjsi del Slomskove korespondence, vec kot 400 njegovih ohranjenih pisem dobro prikaze gosto mrezo stikov, kulturnih povezav in dejavnosti, ki so segale prek vseh slovenskih dezel in vkljucevale domala vse vidne kulturne delavce njegovega casa. Ti stiki so bili posebej intenzivni s sredisci tedanjega kulturnega zivljenja Slovencev, ki so bili Ljubljana, Celovec, deloma Gradec, in s krogom ozjih sodelavcev na Stajerskem. Verjetno se je Slomsek ze v ljubljanskem liceju (1819-1820) spoznal z Metelkom, ki je s predavanji slovenscine pomembno vplival na kvaliteto knjiznega jezika mlajse izobrazenske generacije vkljucno s Copom in Presernom (Kolaric 2009). Slomsek je izpricano sodeloval z Metelkom ze v bogoslovnih letih, saj je Metelko posiljal Slomsku v Celovec pole svoje slovnice ze med tem, ko se je dotiskovala, torej do 1825 (Kovacic 1934: 37). Zanimiva so ohranjena Slomskova pisma Matiji Copu iz dobe, ko je bil spiritual v Celovcu, ki poleg zaupljivega, prijateljskega odnosa kazejo na intenzivno izmenjavo knjig in na odpiranje jezikoslovnih in literarnih vprasanj. Tako je Slomsek 30. oktobra 1832 iz Celovca poslal Copu v Ljubljano Megiserjev slovar in nekatera Jarnikova dela, pozneje Svetokriskega, prosil za posredovanje pri cenzuri zbirke t. i. Ahacelnovih pesmi (AZN 1930: 3), se zanimal za delo in izhajanje Kranjske cbelice, dne 5. januarja 1833 pa zapisal: »Ich wünschte bald wieder ein Lied unsers genialen Prefhern zu hören! Profim ga lepo posdraviti, pa tudi druge blage Slovenze.« (AZN 1930: 5) ter pozneje porocal, da je Ahaclova zbirka posla, v cemer je videl uspeh slovenskih nedeljskih sol na Koroskem in Stajerskem, ki so si prizadevale za rast bralne omike (AZN 1930: 11). Se obseznejsa je bila korespondenca z Bleiweisom, v kateri je iz St. Andraza in pozneje iz Maribora pisal uredniku Novic v Ljubljano; med drugim veckrat o svojih jezikoslovnih staliscih glede t. i. novih oblik. Te je podpiral, toda zagovarjal je postopno uveljavitev ter vzajemnost med slovenskimi dezelami: »Meni je prav, da Kranjci zvonec nosite; pa pozabiti ne smejte, de smo tudi mi Slovenci, in ne terjajte, da bi vselj le Vasa veljala; tudi mi vzamemo mnogo Vasih oblik, ktere niso po nase, posnemaje sv. Avgustina: In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas.« (AZN 1930: 318-321) Iz osebnih stikov je nastalo tudi vec Slomskovih zivljenjepisnih in memoarskih esejev, tako denimo ob smrti goriskega prijatelja Valentina Stanica, ki ga je visoko cenil; ob njem je zapisal: »Naj bi rajnih spodobna pohvala mladim bralcam dobriga duha dala; zakaj mertvi nas ziveti vucé.« (Drobtince 1848: 81) Na Trzaskem je imel Slomsek stik z Ravnikarjevim naslednikom, skofom Jernejem Legatom. Na Koroskem je bil posebej tesno povezan s solnikom Matijem Ahaclom in slavistom Urbanom Jarnikom, pa seveda z Mihaelom Andreasem in raznimi »pohorskimi pevci«. Na Stajerskem in Koroskem je Slomsek ohranil in na novo razvil vrsto povezav s sodelavci svojih publikacij, zlasti proznih prevodov, almanaha Drobtince in ucbenikov. Med njimi so bili Jozef Hasnik, Mihael Stojan, Valentin Orozen; Jozef Mursec, Anton Murko, Radoslav (Jakob) Razlag, Simon Rudmas, Mihael Zagajsek idr.1 Zdi se, da je v dobrih stirih desetletjih svoje aktivnosti, in sicer od priblizno 1821 do 1862, Slomsek razvil sodelovanje ali vsaj povezave s skoraj vsemi vitalnimi silnicami kulturnega zivljenja Slovencev od Koroske in Stajerske do Primorske. 3 Slomskova skrb za skupni slovenski knjizni jezik, ki bi presegel pokrajinske razlike in bi postal izrazilo vseh Slovencev skupne omike, se se posebej izraza v njegovi novomasniski zaobljubi, da bo svoj prosti cas posvetil skrbi za materni jezik (Kovacic 1934: 45). Splosno znano je, da je takó deloval ze kot bogoslovec prvoletnik, ko je jeseni 1821 v celovskem bogoslovju samoiniciativno pripravil tecaj slovenscine za bogoslovce. S tecaji je nadaljeval vsako leto do konca bogoslovja, o cemer pricajo med drugim ohranjeni uvodni govori, v katerih je zavracal tedaj ze zakoreninjeno mnenje, da se slovenscine ni potrebno uciti, in poudarjal dostojanstvo materinscine ter njeno pomembnost se zlasti za duhovnika. Ze od zacetka je prikazoval knjizno slovenscino kot sredstvo zdruzitve pokrajinskih govorov v visjo kulturno celoto. Leta 1829 se je Slomsek po nekaj letih kaplanske sluzbe vrnil v Celovec, tokrat kot spiritual bogoslovnega semenisca. Takrat je svoje tecaje slovenscine obnovil se temeljiteje in deloma dosegel obveznost tega pouka.2 Ker je pouceval bogoslovce iz dveh skofij, so bili med ucenci tako Korosci kakor Stajerci, nekateri celo s Kranjske. Taksna pokrajinska raznolikost slovenskih govorov, zbranih v njegovem celovskem avditoriju, je Slomsku le potrjevala njegovo vizijo o potrebi po enotnem knjiznem jeziku iz leta 1821. S svojimi tecaji je opravljal podobno prerodno funkcijo kakor Metelko na ljubljanskem liceju, le da njegovo delo ni bilo tako dobro institucionalizirano, ceravno naj bi bil boljsi ucitelj celo od Metelka (Grafenauer 1958: 280). Pri pouku se je lahko opiral na znanstvene slovnice Kopitarja, Metelka in Murka. Toda ker te niso bile najbolj primerne za jezikovni pouk, je Slomsek napisal tudi lastno slovnico Inbegriffder slowenischen Sprache für Ingeborne, ki je njegovo razmeroma samostojno jezikoslovno delo (Jesensek 2010: 672), nastalo na podlagi pedagoske prakse, zato je posebnost te slovnice, da se koncuje s »preverjanji znanja« za tri zahtevnostne stopnje. Slovnico, ki je ostala v rokopisu, je zacel Slomsek najverjetneje pisati ze ob vstopu v bogoslovje 1821 (prav tam: 679). Ker se je zavedal nasilne germanizacije na Koroskem in Stajerskem, mu je bilo povsem jasno, da z materinscino slovenstvo stoji in pade. Zato je v omikanem knjiznem jeziku videl branik visje duhovne kulture pred procesi raznarodovanja ter izgubo slovenske identitete. Ker je gledal daljnosezno in siroko, je kot pot k temu cilju ze v bogoslovnih letih odklanjal dezelne partikularizme, kakrsnega sta razvila Dajnko za stajersko dezelno in v manjsi meri Metelko (v besedotvorju) za dolenjsko razlicico. Ceprav je bil Stajerec, je priznaval vlogo (ne pa prevlade) osrednjeslovenske jezikovne tradicije ter njeno prepletanje z drugimi pokrajinskimi prvinami v postopnem poenotenju knjiznega jezika (Jesensek 2003: 673). Tako je vzgajal tudi svoje gojence, kar pri njih ni ostalo brez literarnih in publicisticnih sadov. V tem duhu je Slomsek 30. maja 1833 cestital Copu za »uceno, z vsem pogumom izpeljano crkarsko pravdo« v upanju, da bo koncala »pogubonosni razkol« (AZN 1930: 7), ob poznejsih novooblikarskih trenjih po letu 1850 pa potozil Bleiweisu: »vsak pise po svoji trmi ... Razkolnost je Slovanov bila in bo dedna pregreha.« (prav tam: 316)
Članek predstavi Slomškova prizadevanja za jezikovno ter kulturno integracijo slovenskih dežel v desetletjih med 1821 in 1862. Navzočnost slovenskega kulturnega in zemljepisnega prostora v Slomškovem ...delu je predstavljena s pomočjo njegove korespondence in potopisov, z gledišč Slomškovega dela za enoten slovenski knjižni jezik in Slomškove literature (pesmi).
