Ob zaključku šol. leta 1962/63 je 1. b razred II. OŠ Celje odšel na končni izlet na Svetino nad Štorami. Na fotografiji sem v tretji vrsti šesta z leve (označena s križcem). V ozadju, nekoliko ...zakrita deklica s kitko, stoji pred gospo z očali, je ilustratorka Lila Prap. Učiteljica Irma Turk je prijazno povabila na izlet tudi naše starše.Ostali prepoznani z leve: – v prvi vrsti: NN, Marija Ocvirk, Valčka Kramperšek, Stanka Pritekelj, Avrelija Trofenik-Ostrožnik, Valčka Brečko Orehovac, Vencel Ferant, Aleksander Mitrović; – v drugi vrsti: Andrej Žuža, Marina Gluvič, Borut Sedovnik, NN, Andrej Rozman; – v tretji vrsti: Zdenka Marolt, Niki Veronovski, Milena Grabler, Alenka Žvar, Natalija Lorger-Lukman, Cvetka Žmaher, Barbara Ribič, Milan Murn, Bruno Šmajdek; – v četrti vrsti: Lilijana Praprotnik – Lila Prap (s kitkama), Tatjana Božičnik- Hudomalj, Darja Druškovič; – v peti vrsti: moja mama Dora Žmaher, učiteljica Irma Turk, NN, g, Turk, ga. Sedovnik, ga. Veronovski, ga. Rozman.
Bil je lep sončen pomladni dan (17. 4. 1964), ko smo se učenci 2. b razreda II. OŠ Celje z učiteljico Dušico Čuček odpravili na ekskurzijo k čebelarju v bližnji Zagrad.Čebelar, gospod Ivan Fegeš, ...nam je predstavil delo v čebelnjaku in, seveda, pripovedoval o zdravilnosti medu in drugih čebeljih pridelkov ter nasplošno o pomenu čebel za človeštvo.Po čebelarjevi predstavi smo za malico dobili velik kos domačega kruha namazanega z medom. Oh, kako je bilo dobro, z roba kruha je na naše male dlani, med prstke, kapljal sladek med, ki smo ga s slastjo polizali.Naj spomnem, da je 20. maja svetovni dan čebel. Na ta dan se je leta 1734 rodil pionir sodobnega čebelarstva Anton Janša (1734-1773).Razglasitev praznika je v okviru Organizacije Združenih narodov predlagala Slovenija na pobudo Čebelarske zveze Slovenije.
»Šentlenartski«* otroci letnika 1964/65 so bila med zadnjimi generacijami še »celotne« osemletke na Podružnični šoli Vrh nad Laškim OŠ Primoža Trubarja v Laškem. V šolskem letu 1980/81 je prišlo do ...prešolanja otrok predmetne stopnje v Laško in s tem je od leta 1982 podružnična šola na Vrhu nad Laškim postala štirirazrednica. Kar nekaj otrok, ki so na fotografiji, pa le niso “zaključili” osemletke na navedeni podružnični šoli, saj so se prej prešolali bodisi v Laško ali Rimske Toplice. Dolgoletna praksa je bila, da so nekateri, tisti bolj ambiciozni, »šentlenartsko šolo« zapuščali že po četrtem razredu in nadaljevali guljenje šolskih klopi na »centralni« šoli. V navedeni generaciji je že po četrtem razredu najprej odšla v Laško Jelka Lapornik, po petem se ji je pridružila še Andreja Hrastnik in v sedmem razredu še Srečko Maček. Marica Tovornik in Brigita Biderman ter dvojčici Minka in Marta Zalokar pa so od šestega razreda dalje obiskovale OŠ Rimske Toplice. Še pred njimi se je na navedeno šolo prešolala Irena Bezgovšek. Bila je to tudi prva generacija, ki se je morala v prvem razredu učiti t. i. »nove matematike« in osvojiti neznane izraze »plus, minus, unija« … in v petem razredu angleščine. Prva učiteljica angleščine na Vrhu nad Laškim je bila Viktorija Kovačič (por. Krajnc). Učenke in učenci (z leve) v prvi vrsti: Anica Lokovšek, Andreja Hrastnik, Darinka Zelič, Mirko Tovornik, Drago Martun, Jelka Lapornik, Brigita Biderman, Marta Zalokar, Danica Planko, Franci Videc; v drugi vrsti: Minka Zalokar, Srečko Maček, Anica Knez, Dragica Lapornik, Marica Tovornik, Ivan Bezgovšek, Irena Bezgovšek, Silva Lapornik, Franci Pušnik. Žal med nami ni več Ivana Bezgovška, umrl je v prometni nesreči leta 1989, in Franca Videca, ki je umrl v rudarski nesreči leta 1995. * Neuradno je kraj Vrh nad Laškim poimenovan po župnijski cerkvi sv. Lenarta “Šentlenart nad Laškim”.
Fotografija je spomin na razredno praznovanje novega leta s sošolci in sošolkami 7 b razreda hudinjske šole v šol. letu 1962/63. Razredničarka nam je bila tovarišica ga. Alenka Maroša (v zadnji vrsti ...druga z leve), stroga, a pravična učiteljica matematike. Jaz sem na fotografiji prvi do nje proti desni strani, vidi se mi samo del obraza. Na praznovanju so se pridružili tudi nekateri izmed naših staršev.Njena je bila ideja, da bi si pripravili novo letno zabavo z medsebojnim obdarovanjem. Poskrbela je za celofanski darilni papir, mi pa smo vanj zavili skromna darilca, jih oštevilčili in dali pod novoletno jelko. V zavitkih so bili (rožiči, suhe slive, male igrače, keksi, zvezki…) Vsak je izbral svojo številko in si nato poiskal darilo pod smrečico. Vsi smo bili otroško razigrani, si med seboj z veseljem pokazali, kaj smo dobili.Sošolec na levi strani s klavirsko harmoniko je Dalibor Zupančič-Bori, danes zelo priznan in priljubljen celjski umetnik, ki je že takrat pokazal smisel za risanje in umetnost, nam je nanjo zaigral, mi pa smo se mu pridružili s petjem.
