Pripisano: Hieronymus, De viris illustribus (73b–74a), Ad Magnum oratorem (74a);Cyprianus Thascus Caecilius, Ad Donatum (74a–78b), De habitu virginum(78b–84a), De lapsis (84a–93a), De unitate ...catholicae ecclesiae (93a–100b), Dedominica oratione (100b–109b), De mortalitate (109b–115b), De opere etelemosinis (115b–122a), De bono patientiae (122a–128a), De zelo et livore(128a–132a), Adversus Demetrianum (132a–137b); Johannes Damascenus, Liber gestorum Barlaam et Josaphat (138b–233b).Zapiski stiškega profesa Gregoriga iz l. 1657: o spravnih daritvah v Stični 7. marca 1657 (64a), o Turkih in Benečanih (66a), o papežu Aleksandru VII. in Benečanih (101b).Fizični opis: Foliji v kolektarju, v katerem je poleg drugih avtorjev zastopan tudi Janez Damaščan, so velikosti 29,9 x 18,7 cm. Foliji so obrezani, vendar dobro ohranjeni. Zapis v romanski minuskuli je enokolonski. Besedilo je izpisano s temno rjavo tinto. Incipiti, ekspliciti in začetki odstavkov so izpisani z rdečo, začetnice pa so včasih poudarjene z rumeno tinto. Današnja vezava (rjavo usnje čez karton) je iz let 1765-1780.Okras: Kodeks krasi 115 kaligrafskih inicial različne velikosti (do 8 vrstic), izpisanih z rdečo in črno tinto. Iniciala C (f. 138v) na začetku knjige Janeza Damaščana je izdelana v kombinaciji rdeče in črne tinte. Deblo črke je razcepljeno, vitice, ki zapolnjujejo slikarski prostor, so z dvema okrasnima sponkama pripete na deblo črke. Nataša Golob inicialo pripisuje t. i. Avguštinovemu mojstru.(Katalog rokopisov; Germ 2005, str. 113; gl. tudi: Kos-Stele 1931, str. 27-28; Golob 1994, str. 181; Lackner 2001.)
Pripisano: Augustinus episcopus, Stimulus amoris Jesu Christi (69a–115b), Omelia ad heremitas (234a–237a); Henricus de Hassia, Super expositionem missae (115b–125a); Guido de Monte Rotherii, ...Manipulus curatorum (126a–190b); Procopius notarius Novae Civitatis Pragensis, De arte moriendi (190b–200a); Henricus de Hassia, De miseria mundi (205b–211a); Bernardus Claraevallensis abbas, Formula honestae vitae (211a–222a); Johannes Beros, Septies in die laudem dixi (222a–228b); Nicolaus de Dünkelspühl, Quaestiones de extrema unctione (230b–233b); Hieronymus, Exhortatio de timore domini (237b–242b); Johannes Marienwerder: Epistola missa duci Austriae Alberto (243a–243b); Anonyma, Libellus de puritate (200b–205b), Preparatorium ad gratiam sive communionem (228b–230 b).Zapiski: O cerkvenih vprašanjih (1b–4b), pisne vaje (66a), traktat o skrbi zadušni blagor (7a–14a).Vezava: Sočasne oziroma ne dosti kasnejše lesene platnice, prevlečene z rjavim usnjem in opremljene s kovinskimi sklepi.Pisava: Gotska kurziva, dve roki (f. 1v-4v; f. 7r-244v).Okras: Filigrani - tehtnica, gora s tremi vrhovi s križem na najvišjem srednjem vrhu, glava samoroga, troperesni rastlinski list in nakovalo s križem.(Katalog rokopisov; Kos-Stele 1931, str. 91.)
Fizični opis: Foliji v kodeksu, ki je na koncu pomanjkljivo ohranjen, so velikosti 29,8 x 21,1 cm. Foliji so obrezani in precej poškodovani. Zapis je enokolonski, pisava je romanska minuskula. ...Besedilo je izpisano s črno tinto, medtem ko so incipiti, ekspliciti in številke poglavij izpisani z rdečo tinto. Današnja vezava (vogali in hrbet iz belega usnja, platnice iz kartona, prevlečenega z rjavim pološčenim papirjem) je iz let 1765-1780.Okras: Kodeks krasi ena večja slikarsko zasnovana iniciala (f. 20v) in več sto do 4 vrstice visokih kaligrafskih inicial, izpisanih z rdečo ali črno tinto. Rdeče začetnice so včasih okrašene z drobnim trilistnim vrhom, medtem ko imajo črne dodano piko rdeče barve. Iniciala D na f. 20v ima tako zaokrožen trebuh, da bi jo lahko zamenjali z veliko črko O. Izrisana je z rjavo tinto, telo je razcepljeno, črkovno polje pa zapolnjeno z dekorativnim vitičevjem. Iniciala ni kolorirana, kar najbrž pomeni, da je ostala nedokončana. Na isti strani je zanimiv detajl iniciale Q, ki ima kot edina v vsem kodeksu vrisan moški obraz. Obličje je duhovit srednjeveški croquis, ki ga lahko razumemo kot avtorski podpis anonimnega mojstra.(Germ 2005, str. 80; gl. tudi Kos-Stele 1931, str. 30-31; Golob 1994, str. 183-184.)
Zapisek psalma iz 13. stol. (1a) in stiškega profesa Gregoriga iz 17. stol. (2b)
Pripisano: Pseudo-Boethius: De disciplina scholarium (77b–107a, 194a–227b).Fizični opis: Kodeks ima obrezane folije. Prvi folij je pergamenten, vsi ostali so papirnati. Zapis z rjavo tinto je ...enokolonski. Pisava je knjižna gotica, le za iniciale so uporabljene kapitalne črke. Glavno besedilo je zapisano z večjimi, komentar pa z manjšimi črkami; listi od 107v do 109v so ostali nepopisani. Kaligrafske iniciale, naslovi in večji del obrobnih pripisov je izpisanih z rdečo tinto. Incipiti in ekspliciti so praviloma samo podčrtani z rdečo črto. Pogosto so z rdečo tinto izpisane tudi običajne začetnice stavkov, ali pa jim je dodana poteza rdeče barve. Vezava (rjavo ornamentirano usnje s kovinskimi vogelniki in gumbi čez leseno osnovo) je iz druge polovice 15. stoletja.Okras: Rokopis krasi večje število 2-4 vrstice visokih kaligrafskih inicial, zapisanih z rdečo barvo, ki jo včasih dopolnjuje poteza zelene barve, in 12 velikih slikanih inicial, visokih do 9 vrstic (f. 1v, 14r, 29r, 47v, 64r, 77v, 110v, 126r, 143r, 165r, 183r, 194v). Slikane iniciale so različnih velikosti in tipov, večina jih je vpisanih v ornamentirano kvadratno polje in okrašenih z dekorativnimi rastlinskimi viticami. Pogosti so tudi cvetlični motivi, posamezne rože so naslikane tako veristično, da je mogoče prepoznati vrsto cvetice (spominčica, jetičnik, divji nageljček, vrtnica). V barvni paleti inicial prevladujejo rdeča, modra, zelena in rožnata barva. Največja slikana iniciala (C) se nahaja na začetku Boetijeve Utehe filozofije (f. 1v). Telo črke, vpisane v rožnat okvir, je modre barve, napolnjeno s finim vegetabilnim ornamentom. Ozadje je svetlo zeleno, gosto prepleteno z vitičevjem, v katerem so sinji in rožnati cvetovi spominčic, ki ubrano dopolnjujejo osnovni kolorit iniciale. Uvodno stran poleg iniciale krasi tudi kaligrafski naslov v barvnih črkah: Anicii Manilii Severini Boetii exconsulis ordinarii patricii philosophiae consolationis liber primus incipit.(Katalog rokopisov, Germ 2005, str. 83; gl. tudi Kos-Stele 1931, str. 90.)
Marulićeva izjava o tome da je opjevao “djela kralja Davida držeći se povijesti njihove kako je izložena u svetim knjigama”, uglavnom se u recentnoj kritičkoj recepciji shvaća i interpretira u tom ...smislu da je pjesnik Davidijade vjerno slijedio knjige kraljeva i biblijsku predaju. Ovjeravajući tu tvrdnju u XIII. pjevanju, rad otkriva jasne tragove i drugih tekstova, poglavito psalama, kojih su sadržaji prestilizirani s uvažavanjem tisućljetne tradicije čitanja i obrazlaganja psalama kod svetih otaca i učitelja. Kako je to posve jasan signal prisutnosti alegorijskih kodova i u samom tekstu, a ne samo u proznom dodatku “Alegorijsko tumačenje Davidijade”, intertekstualnom analizom rad istražuje ona mjesta koja su nadahnuta otajnim smislovima patrističkog ekspliciranja biblijskih zgoda o kralju Davidu, odnosno pjesnikovim osobnim prinosima toj tradiciji. U tom smislu rad ukazuje da se alegorijski diskurs u samim stihovima nadopunjuje s onim iz proznog “Alegorijskog tumačenja” i da je pjesnik u postupku versifikacije biblijskog predloška kristijanizirao određene zgode kako bi bile prijemčivije za alegorijsko čitanje i doživljavanje, odnosno da se njegova sintagma o svetim knjigama odnosi ne samo na svetopisamske već i na tekstove svetih otaca i učitelja.
I:Fizični opis: Foliji so velikosti 34,1 x 24,7 cm, zapis je dvokolonski, pisava je romanska minuskula. Besedilo je izpisano s skoraj črno tinto, medtem ko so incipiti, ekspliciti in posamezna imena ...izpisani z rdečo tinto. Današnja vezava (rjavo usnje prek kartonske osnove) je iz let 1765-1780.Okras: V rokopisu je dvanajstih kaligrafskih inicial, izpisanih v rdeči tinti, visokih 2-3 vrstice. Dekorativno so poudarjene tudi prve besede na začetku vsake knjige in posebej velja omeniti zanimive opozorilne znake (nota), ki jih je pisar dodajal ob besedilu. Poglavitni okras kodeksa pa predstavlja enajst velikih slikarskih inicial (f. 2v, 9v, 21v, 43r, 59r, 81r, 106r, 124r, 142r, 170r, 198r). Slikarske iniciale so oblikovane v prepletu romanskega vitičevja in živali, med katerimi prevladujejo zmaji in ptice. Izoblikovane so kot monumentalne, čvrste kompozicije, izrisane pretežno z rdečo tinto. Obrisi živali in dekorativne sponke so izrisani s črno tinto, ki jo mestoma dopolnjuje rdeča. Pokrivne barve, ki zapolnjujejo črkovno polje, so intenzivna oker rumena, živo zelena in azurno modra. Debla črk so razcepljena, ornamentalno uvite vitice imajo značilne zaprte, izvihnjene, srčaste, zrcalnosrčaste in kroglaste listne nastavke. Nataša Golob anonimnega slikarja, ki je naslikal iniciale v Gregorjevih Moralija, poimenuje z zasilnim imenom Gregorjev mojster in mu pripiše še nekaj inicial v obeh knjigah o zakramentih Huga Svetoviktorskega (NUK Ms 9/I in 9/II) ter sodelovanje pri izvedbi nekaterih drugih inicial v stiških rokopisih. Iniciala R (f. 2v) je visoka 18 vrstic. Močno, razcepljeno deblo črke je obrisano v rdeči tinti, medtem ko sta zmaja, ki z uvitima telesoma oblikujeta trebuh in rep črke, narisana s črno tinto. Le krilca zmajev (in rep spodnjega zmaja, ki ima obliko brsta) so izrisana z rdečo tinto. Telesi zmajev sta pokriti z zelenimi pikami. Enaka zelena je poleg azurno modre in oker barve uporabljena kot pokrivna barva v slikarskem polju črke, ki ga napolnjuje dekorativen preplet vitic z listi jajčastih in srčastih oblik. Vitice so na deblo črke pripete z dvema dekorativnima sponkama oker rumene barve. Zmaja pripadata značilnemu romanskemu repertoarju dekorativnih zoomorfnih oblik, ki jih v najrazličnejših variacijah srečujemo tako v monumentalni umetnosti kot v knjižnem slikarstvu. Vloga v oblikovanju iniciale je predvsem dekorativna, vendar zaradi motiva zavozlanega repa in estetiziranega uvijanja teles, ki se povsem prilagajajo obliki črke, upravičeno sklepamo tudi na simbolično pomenljivost v smislu premaganih demonskih sil, zmajev, ki so, kot pravi Nataša Golob, 'postali ponižni nosilci črke, ki je barviti glasnik božjega razodetja'.Črka S na f. 21v je primer nekoliko skromnejše iniciale, oblikovane na podoben način kot iniciala R na f. 2v, vendar brez zoomorfnih dekorativnih prvin.II:Foliji so velikosti 25,1 x 17,4 cm.Vezava: 17. (18.?) st., svetlo rjavo usnje prek kartonske osnove.Pisava: Pozna karolina.Okras: Večbarvne iniciale z rastlinsko in živalsko ornamentiko (npr. Q - 3v, M - 42r, E - 78v).III:Foliji so velikosti 33,6 x 22,2 cm.Vezava: 17. (18.?) st., svetlo rjavo usnje prek kartonske osnove.Pisava: Pozna karolina.Okras: Večbarvne iniciale z rastlinsko in živalsko ornamentiko (npr. N - 2r, Q (nebarvan) - 2r, P - 14r, Q - 37r).IV:Foliji so velikosti 33,5 x 21,7 cm.Vezava: 17. (18.?) st., svetlo rjavo usnje prek kartonske osnove.Pisava: Pozna karolina.Okras: Večbarvne iniciale z rastlinsko in živalsko ornamentiko (npr. R - 1r, P - 1v, D - 17r, B - 39r, I - 64r, znak/okras (rastl. skica?) - 81v, S - 96v).(Germ 2005, str. 76-77; gl. Kos-Stele 1931, str. 23-25; Golob 1994, str. 176-179.)
Zapiski o sedmih lepih umetnostih in verzi modrijanov: Bias Pertinerus, Pitacus Mitillentus, Fliobolus, Periander Chorinthius, Solon Atheniensis (vol. I, 1a); citati moralne vsebine iz 13. stol. (vol. II, 228 b); zagovor proti zobobolu, račun, besedilo z napevom s pomočjo solmizacijskih zlogov, zapiski iz 14. stol. (vol. III, 1a, 188a–188b).
Fizični opis: Kodeks ima obrezane folije v velikosti 42,3 x 30,4 cm. Dvokolonski in trikolonski zapis je v poznoromanski minuskuli. Kodeks je pisan z rjavo tinto, le incipiti, ekspliciti in naslovi ...so izpisani z rdečo tinto. Začetnice stavkov so lahko dopolnjene s potezo rdeče ali rumene tinte. Današnja vezava (papir čez leseno osnovo, hrbet in vogali rjavo usnje) je iz let 1765-1780.Okras: Poglavitni okras rokopisa je dekorativna naslovnica (f. 1r), ki ponazarja odprto knjižno omaro. V njej so v dveh kolonah kot na policah omare s kaligrafskimi črkami zapisana imena avtorjev katen k pismom sv. Pavla. Razen tega rokopis krasita dve slikarski iniciali (f. 1v in 2v), 36 večjih (do 8 vrstic visokih) in 24 manjših enovrstičnih kaligrafskih inicial. V kodeksu so delno ohranjeni (zaradi obreze folijev neenakomerno odrezani) fragmenti risb in skic – mladenič s knjigo, dva mladeniča v medaljonih, roka, ki drži knjigo ipd.Uvodna ilustracija na f. 1r. je dekorativno kazalo z imeni piscev, med katerimi je kar osem cerkvenih očetov, in je ena od najzanimivejših miniatur, ki krasijo srednjeveške rokopise v zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Anonimni pisar, ki je v stiškem skriptoriju prepisal zbirko katen, je namreč spretno izrabil motiv odprte knjižne omare, v kakršnih so nekdaj shranjevali dragocene kodekse, in s tem pregledno izpostavil avtorje besedil, ki so vključeni v zbirko. Pri tem mu je bil na roko v srednjem veku uveljavljeni način hranjenja knjig, ki v omari niso stale pokonci, kot smo vajeni danes, temveč so bile vodoravno položene na police. Hrbet knjige (ali v našem primeru prostor na polici) s tem postane potencialno pisno polje, v katerega skriptor vpiše ime avtorja. Tako lahko z enim samim pogledom ugotovimo, katere knjige so spravljene na policah oziroma kdo so avtorji, ki čakajo, da jih vzamemo v roke. Uvodna miniatura v kodeksu Ms 3 je torej smiselno zasnovano kazalo, hkrati pa ima dragoceno pričevalno vrednost, saj smemo sklepati, da so na tak način hranili knjige tudi v stiškem samostanu. (Germ 2005, str. 96-97; gl. tudi: Kos-Stele 1931, str. 16; Golob 1994, str. 174; Lackner 2001.)
\n Na\n naslovnici (1r) navedeni cerkveni očetje: Origenes, Ambrosius, Hylarius, Johannes\n Crisostomus, Jeronimus, Didimus, Augustinus, Fulgentius, Gregorius, Remigius,\n Boetius, Cassiodorus, Beda, Heimo, Lanfrancus, Berengarius, Petrus.Risba: portret meniha - 183v.\n
Pripisano: Anonyma, De sonitu avium (161b), De sonitu bestiarum (161b), De pascha Hebraea et Christiana (162a–162b), Epitaphium Monicae genitricis sancti Augustini episcopi (162b), Epitaphium sancti ...Gregorii papae (162b). Zapiski: Pesem o Jezusu in Mariji (163a), rimana kronika iz ogrske zgodovine v času kraljev Andreja II. in Bele IV. (163a).Knjižna minuskula v dveh stolpcih, prva in glavna roka f. 1-163, druga roka f. 163. Vezano v usnje iz 17. stoletja.Fizični opis: Kodeks je nepopolno ohranjen. Foliji so velikosti 34 x 22,4 cm. Zapis v romanski minuskuli je dvokolonski. Besedilo je izpisano s črno oziroma temno rjavo tinto, medtem ko so incipiti, ekspliciti, številke poglavij in določena imena izpisani z rdečo tinto. Prav tako so z rdečo tinto narisane manjše razlagalne risbe. Geometrično stilizirano drevo krvnega sorodstva (Arbor consanguinitatis, f. 80r) je izrisano v kombinaciji črne in rdeče tinte. V začetnicah stavkov je mestoma uporabljena tudi rumena tinta. Današnja vezava (rjavo usnje prek kartonske osnove) je iz let 1765-1780.Okras: Kodeks krasi 21 velikih slikarskih inicial (f. 1r, 3r, 16v, 26v, 34r, 37v, 44v, 53v, 63v, 71v, 81r, 88r, 94r, 105r, 110v, 118r, 125r, 134r, 143r, 148v, 157r) in več sto preprostejših, 2-5 vrstic visokih kaligrafskih inicial v rdeči tinti. Slikarske iniciale so delo t. i. Izidorjevega mojstra, po mnenju Nataše Golob pa je pri posameznih sodeloval tudi t. i. Gregorjev mojster. Iniciala T in diagram s shematično razdelitvijo Zemlje, f. 110v: po mnenju Nataše Golob je iniciala, ki uvaja poglavje o Zemlji, delo t. i. Izidorjevega mojstra. Deblo črke je izrisano z rdečo tinto in elegantno razcepljeno, medtem ko so okrasne sponke izrisane s črno tinto in nežno obarvane z rumeno barvo. Slikarsko polje je zapolnjeno z bogatim vitičevjem, ki je s štirimi dekorativnimi sponkami pripeto na telo črke, dodatne tri sponke pa medsebojno povezujejo vitice. Ozadje je zapolnjeno s pokrivno azurno modro, rumeno oker in travnato zeleno barvo. V desnem stolpcu sta dva zanimiva diagrama: prvi ponazarja tradicionalno srednjeveško razdelitev sveta na tri dele, ki ustrezajo trem takrat znanim celinam – Aziji, Evropi in Afriki. Drugi pa svet razdeli na tri dele skladno z biblično tradicijo, po kateri naj bi Noe, kot pojasnjuje Izidor Seviljski, po vesoljnem potopu razdelil zemljo med tri sinove: severni del pripada Jafetu, južni Hamu, medtem ko je srednji del Setova dediščina.(Katalog rokopisov; Germ 2005, str. 86-87; gl. tudi Kos-Stele 1931, str. 31-32; Golob 1994, str. 184-185; Lackner 2001.)
Disertacija je podijeljena u dva dijela. U prvom poglavlju prvog, uvodnog dijela služeći se relevantnim studijama autorica smješta djelo De Trinitate Hilarija iz Poitiersa u kontekst arijanske ...kontroverzije pedesetih godina IV. stoljeća pri čemu se razviđa kako je njegov nastanak neposredno potaknut “blasfemnom” vjeroispoviješću sinode u Sirmiju 357. godine, te da je prvotni cilj De Trinitate pobijanje arijanskoga nauka izlaganjem vjere Crkve. U drugom poglavlju autorica na temelju recentnih studija prikazuje kronologiju i strukturu nastanka djela i Hilarijevu teološku metodu. U Drugom, središnjem dijelu rada autorica rekonstruira, analizira i sustavno prikazuje nauk o utjelovljenju – njegovu narav, svrhu i učinke – na temelju dogmatsko-polemičkog Hilarijevog djela De Trinitate, polazeći od neposrednog povijesno-teološkog konteksta. U prvom poglavlju autorica kao primarne Hilarijeve oponente u polemici vezanoj uz utjelovljenje identificira (homejske) arijance, dočim on također pobija nauke Fotina iz Sirmija i Marcela iz Ancire/sabelijanizam. U drugom poglavlju autorica utvrđuje da se prema Hilariju Sin Božji utjelovio uzevši od onoga što je čovjekovo jednu konkretnu i cjelovitu ljudsku narav – dušu i tijelo, kojoj je on sam jedino počélo. U ostalim poglavljima ovoga dijela rada autorica analizira Hilarijevo shvaćanje utjelovljenja s formalnog aspekta te potom nastoji utvrditi kako je Hilarije pojmio njegove učinke. Tako u trećem poglavlju autorica zaključuje kako je po Hilariju utjelovljenje rezultiralo jednim subjektom, naime da se sjedinjenje Sina Božjega i ljudske naravi ostvarilo u jednoj osobi, te da je neodijeljeno odnosno neodjeljivo za svu vječnost. U četvrtom poglavlju autorica pokazuje da je Isus Krist nakon utjelovljenja za Hilarija i Bog i čovjek. U petom poglavlju autorica utvrđuje da se po Hilariju sjedinjenje božanskog i ljudskog ostvarilo u božanskoj osobi Isusa Krista, koja je za Hilarija istovjetna preegzistentnoj osobi Sina Božjega. U šestom poglavlju autorica je pokazala da Hilarije eksplicitno tvrdi i dokazuje Kristovu opstojnost u dvije cjelovite i zbiljske naravi, božanskoj i ljudskoj, te ih jasno razlikuje uočavajući i razlikujući njihove vlastitosti i različita djelovanja kojima su one počéla. Božanska narav Isusa Krista, argumentira autorica, po Hilariju nije pretrpila nikakvoga umanjenja – promjene. Nakon utjelovljenja – koje je za njega kenoza, snishodljivost, ali nipošto gubitak po božansku narav – Krist, ostajući u božanskoj naravi, po Hilariju posjeduje i cjelovitu ljudsku narav – dušu i tijelo. Isusa Krista Hilarije, pokazuje autorica, prepoznaje kao pravoga Boga i “savršenoga” čovjeka. Zbog svojega počéla koje je u njemu samome Krist, po Hilariju, utvrđuje autorica, nije uzeo grešne mane naše naravi te je stoga, iako pravi čovjek, bezgrešan i nesagrješiv, izvan naše grešne/manjkave (uitiosa) slabosti i mana ljudskih trpnji (passionum). Prema Hilariju, stoga, valja reći – pokazuje autorica – da je Isus Krist rođen i u ljudskoj naravi i u sličnosti ljudskoj naravi, kao čovjek no i čovjeku sličan. Autorica na poslijetku utvrđuje da je za Hilarija ljudska narav Isusa Krista, iako prava ljudska, jedinstvena i iznad naše, te on zato nije podložan ograničenjima i nužnostima ljudske naravi, niti osjećaju bola/patnji.
The dissertation is divided into two parts. In the First Chapter of the First, introductory Part the author has contextualised, by using the relevant studies, Hilary’s work De Trinitiate within the Arian controversy of the fifties of the fourth century. This shows that the ‘blasphemous’ creed of the synod in Sirmium in 357 was the immediate cause of the work’s appearance, while its main aim is to refute the Arian teaching by presenting the faith of the Church. In the Second Chapter the author presents, by using the recent studies, the chronology of and the structure according to which the work has been written, as well as Hilary’s theological method. In the Second, main Part of the thesis, the author tried to reconstruct, analyse, and systematically present Hilary’s doctrine on Incarnation – its nature, purpose, and effects – according to his work De Trinitate and starting with the work’s immediate historical-theological context. In the First Chapter of this part the author has identified (Homoian) Arians as Hilary’s primary polemical opponents as regards the teaching on the Incarnation, while he also engaged in refutation of Photinus of Sirmium and Marcellus of Ancyra (Sabellianism). In the Second Chapter of this part the author presents Hilary’s doctrine of Incarnation as the Son of God’s assumption of one concrete and complete human nature – that is, a soul and a body, to which the Son of God is the only and exclusive principle. In the remaining chapters of this part of the thesis the author analysed Hilary’s thought on Incarnation from the formal aspect while trying to establish its immediate effects. Therefore, in the Third, main Chapter of this part, the author concludes that according to Hilary the Incarnation resulted in one subject, that is, that the unification of the Son of God and a human nature happened in one person and is, hence, undivided and inseparable for eternity. In the Fourth Chapter the author presents Jesus Christ as – according to Hilary – at once, incarnated God and a human being. In the Fifth Chapter the author establishes that Hilary argues that unification of the Divine and the human happened in the Divine person of Jesus Christ and that this person is the same as the pre-existent person of the Son of God. In the Sixth Chapter the author has shown that Hilary explicitly argues for and proves Christ’s existence in the two complete and real natures, the Divine and the human. These two are clearly distinguished in Hilary’s thought, which is evident from their traits and their distinctive activities that proceed from these traits. It is shown that the Divine nature has not suffered any diminishment or change. After the Incarnation – which is seen by Hilary as kenosis, but not as a diminishment of his Divine nature – and while being in the Divine nature, Christ assumed the human nature – a soul and a body. Christ is for Hilary, the author claims, the true God and the ‘perfect’ human being. Because of his source that remains in him, Christ did not assume the sinful flaws of our nature. Therefore, he is, although a true human being, sinless and flawless, that is, beyond our sinful/wanting (uitiosa) weakness and flaws of human passions (passionum). Hilary will, hence, state that Christ has been born with a human nature and in similarity to the human nature, as a human being and as similar to the human being. This means that his human nature is, although truly human, also unique and beyond ours and, therefore, not subjected to limitations and necessities of the human nature nor the feeling of suffering/pain.
Disertacija je podijeljena u dva dijela. U prvom poglavlju prvog, uvodnog dijela služeći se relevantnim studijama autorica smješta djelo De Trinitate Hilarija iz Poitiersa u kontekst arijanske kontroverzije pedesetih godina IV. stoljeća pri čemu se razviđa kako je njegov nastanak neposredno potaknut “blasfemnom” vjeroispoviješću sinode u Sirmiju 357. godine, te da je prvotni cilj De Trinitate pobijanje arijanskoga nauka izlaganjem vjere Crkve. U drugom poglavlju autorica na temelju recentnih studija prikazuje kronologiju i strukturu nastanka djela i Hilarijevu teološku metodu. U Drugom, središnjem dijelu rada autorica rekonstruira, analizira i sustavno prikazuje nauk o utjelovljenju – njegovu narav, svrhu i učinke – na temelju dogmatsko-polemičkog Hilarijevog djela De Trinitate, polazeći od neposrednog povijesno-teološkog konteksta. U prvom poglavlju autorica kao primarne Hilarijeve oponente u polemici vezanoj uz utjelovljenje identificira (homejske) arijance, dočim on također pobija nauke Fotina iz Sirmija i Marcela iz Ancire/sabelijanizam. U drugom poglavlju autorica utvrđuje da se prema Hilariju Sin Božji utjelovio uzevši od onoga što je čovjekovo jednu konkretnu i cjelovitu ljudsku narav – dušu i tijelo, kojoj je on sam jedino počélo. U ostalim poglavljima ovoga dijela rada autorica analizira Hilarijevo shvaćanje utjelovljenja s formalnog aspekta te potom nastoji utvrditi kako je Hilarije pojmio njegove učinke. Tako u trećem poglavlju autorica zaključuje kako je po Hilariju utjelovljenje rezultiralo jednim subjektom, naime da se sjedinjenje Sina Božjega i ljudske naravi ostvarilo u jednoj osobi, te da je neodijeljeno odnosno neodjeljivo za svu vječnost. U četvrtom poglavlju autorica pokazuje da je Isus Krist nakon utjelovljenja za Hilarija i Bog i čovjek. U petom poglavlju autorica utvrđuje da se po Hilariju sjedinjenje božanskog i ljudskog ostvarilo u božanskoj osobi Isusa Krista, koja je za Hilarija istovjetna preegzistentnoj osobi Sina Božjega. U šestom poglavlju autorica je pokazala da Hilarije eksplicitno tvrdi i dokazuje Kristovu opstojnost u dvije cjelovite i zbiljske naravi, božanskoj i ljudskoj, te ih jasno razlikuje uočavajući i razlikujući njihove vlastitosti i različita djelovanja kojima su one počéla. Božanska narav Isusa Krista, argumentira autorica, po Hilariju nije pretrpila nikakvoga umanjenja – promjene. Nakon utjelovljenja – koje je za njega kenoza, snishodljivost, ali nipošto gubitak po božansku narav – Krist, ostajući u božanskoj naravi, po Hilariju posjeduje i cjelovitu ljudsku narav – dušu i tijelo. Isusa Krista Hilarije, pokazuje autorica, prepoznaje kao pravoga Boga i “savršenoga” čovjeka. Zbog svojega počéla koje je u njemu samome Krist, po Hilariju, utvrđuje autorica, nije uzeo grešne mane naše naravi te je stoga, iako pravi čovjek, bezgrešan i nesagrješiv, izvan naše grešne/manjkave (uitiosa) slabosti i mana ljudskih trpnji (passionum). Prema Hilariju, stoga, valja reći – pokazuje autorica – da je Isus Krist rođen i u ljudskoj naravi i u sličnosti ljudskoj naravi, kao čovjek no i čovjeku sličan. Autorica na poslijetk
