Prvi spomladanski planinski izlet so mladi planinci iz PD Snežnik opravili že 31. marca 1984. Kot običajno so se tudi tokrat zbrali iz vseh bistriških osnovnih šol. Organizator srečanja je bila ...Planinska skupina in mentorji iz OŠ Knežak. Zbralo se jih je toliko, da so bila potrebna dva velika avtobusa. Za varnost so poskrbele mentorice in mladinski planinski vodniki. Ker je dan prej narava znova poskrbela za belo veselje, je bilo srečanje temu prilagojeno. Zadnji postanek so imeli v lovski koči Devin, kjer jih je pozdravil izkušen lovec in jim povedal marsikaj o lovstvu pod Snežnikom.Cilj, travnata vzpetina z višino 1169 m Planina nad Koritnicami zaradi snega ni dovolila na njen vrh! Pa nič zato.Mlada planinka Tjaša Kalčič je v svoj planinski dnevnik zapisala:»Sobotnega jutra smo se planinci naše občine zbrali pred OŠ v Ilirski Bistrici. Vsi dobre volje smo se z avtobusi odpeljali proti Šembijam, Knežaku in Devinu. Krenili smo proti Planini, ki se je iskrila v snegu. Še bolj pa se je v soncu bleščala pisana kolona planincev. Na skalnatem robu smo imeli počitek Navzdol smo se drsali po snegu na kosih polivinila. Povzpeli smo se še na drugi tisočak Devin. Videli smo Snežnik, Vremščico, Nanos, Žabnik, Učko in morje. Proti koritnicam smo prepevali in opazovali naravo. Peljali smo se mimo tovarne stolov Bač. Na gradu Kalc smo imeli proslavo. Videli smo izvir reke Pivke. Še si želim na takšen izlet!« Njen mentor Ivan Valenčič je še pripisal, da je planinka Tjaša prispevala tudi še nekaj člankov v glasilo Šolske planinske skupine «Snežnik«, objavili pa so ji prispevke v tudi Planinskem vestniku. Nasploh pa je marljiva in vestna planinka! Lepo, mar ne?(164/vč) Na sliki: Tik pod vrhom 1169 m visoke Planine so mladi planinci skupaj s svojimi planinskimi mentoricami in mentorji ob počitku tudi krepko pomalicali. Na desni planinska mentorica Dora Kalčič.
Tudi naslednje leto (1970) so se mladim bistriškim planincem, že drugič, pridružili pivški planinci iz OŠ. Njih 33 je vodila planinska mentorica Nevenka Torkar. Na sliki, v zeleni vetrovki, v prvi ...vrsti na levi. Že ob prvem planinskem druženju z Bistriškim planinskim podmladkom, pred letom dni v snegu na zasneženem Krvavcu, se je navdušila nad tovrstnimi planinskimi akcijami in takoj oblikovala samostojno šolsko planinsko skupino. Bili smo jih jako veseli. Toliko bolj, ker smo tega dne na Nanosu na orientacijskem tekmovanju za Memorial Janka Premrla Vojka, postali prvaki Primorske in toliko podpore prisotnih ni imela nobena ekipa. Sprehod po vrhu Nanosa smo zaključili še z obiskom Predjamskega gradu in položili šopek cvetja na grob očeta pesnika Dragotina Ketteja na košanskem pokopališču. Bilo nam je res jako lepo.VČ/609
Obilno dejavnost s planinskim podmladkom so v sedemdesetih letih preteklega stoletja v PD Ilirska Bistrica nadgradili tudi z vključitvijo najmlajših – cicibanov v planinsko dejavnost. Poskus, ki so ...ga opravili v vrtcu v Ilirski Bistrici je pokazal, da planinska dejavnost z najmlajšimi lahko močno popestri tako osnovno dejavnost v vrtcih, kot nudi številne možnosti za vzgojno in izobraževalno delo pri delu z najmlajšimi.Na sliki: Cicibani planinci na enem svojih prvih izletov v naravo s svojima vzgojiteljicama Marijo Štefančič in Heleno Klanšček. Izjemno priljubljeni so bili izleti k izviru Sušca, na Gradino, na Drago, na Hrib svobode, na Solne in na druge »vrhove« v neposredni bližini njihovega vrtca v Ilirski Bistrici. Postopoma so se pridružile tudi ostale vzgojiteljice iz sosednjih vrtcev iz ilirsko Bistriške občine. Izleti cicibanov planincev so postali pravcato planinsko gibanje pod Snežnikom. Domači slikar Jože Šajn je pripravil slikovno podobo ciljev poti in oblikoval prave planinske žige, ki so jih mladi z veseljem odtiskovali v svoje planinske izkaznice. Nad to vrstno dejavnostjo je bil navdušen tudi prof. športne vzgoje Silvo Kristan iz fakultete za šport v Ljubljani. Svetoval je pri pripravi metodičnih pristopov in že je v sodelovanju z domačim mladinskim vodnikom Mojmirjem Štefančičem nastal pravi planinski dnevnik CICIBANOVE STEZICE, namenjen prav predšolskim otrokom. Aktivnost za najmlajše planince je prevzela Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije in jo tako razširila po vsej Sloveniji. Planinske mentorice iz vrtca v Ilirski Bistrici so svoje izkušnje predstavile tudi svojim kolegicam iz 13 vrtcev iz vse Slovenije na Lisci. 259/vč
Celjski planinci so se julija 1961 so odpravili na izlet v dolino reke Soče in obisklali tudi kočo pri njenem izviru. Med udeleženci sta tudi moja stara starša Jožefa Kosaber (roj. Gregorčič) in Jože ...Kosaber.
Mozirski planinci Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva so 5. oktobra 1896 slavnostno otvorili prvo kočo na Mozirski (Golički) planini, četrto postojanko Slovenskega planinskega ...društva. Kočo so nato prvič povečali po prvi svetovni vojni, ko je pridobila kuhinjo, obednico in več sob. Ob njej so Mozirčani leta 1929 postavili novo, ki pa je bila namenjena predvsem smučarjem. Prav zaradi velikega obiska smučarjev je takratni oskrbnik Mozirske koče na lastno roko na sosednjem pobočju zgradil večje poslopje t. i. Lesjakovo bajto. Med drugo svetovno vojno so vse navedene stavbe pogorele.Vir: Tratnik, Zoran: Stoletnica Mozirske koče na Golteh, Planinski vestnik, 1996/7-8, str. 320-321Prispeval: Janez Osetič
Deseti Dan slovenskih planincev, 10. 9. 1978, je PD Luče združilo z odprtjem obnovljene Koče pod Raduho. To je bila prilika, da se srečamo planinski prijatelji od blizu in daleč. Izpod Snežnika nas ...je prišel poln avtobus planincev. Skupaj z domačini smo se iskreno veselili lepega dogodka. Na sliki smo pred novo planinsko postojanko nekateri znani organizatorji mladinske planinske dejavnosti v Sloveniji. Z leve stojijo: Milan Mahovne iz PD Sevnica, Dragica Onič iz PD Poljčane, pred njo sedi soprog Franček s sinom Tomažem, zadaj Filip Matko Filutek iz PD Luče (oblikovalec planinskega grba in prapora PD Snežnik) in Vojko Čeligoj iz PD Ilirska Bistrica.Tekst Vojko Čeligoj, foto Sonja Čeligoj
Vsekakor je bil obisk Šar planine in nekaterih vrhov na obrobju Kosova posebno doživetje. Bilo je to zadnje srečanje pobratimskih planinskih društev iz vse Jugoslavije, v krogu v katerem smo ...sodelovali tudi ilirsko-bistriški planinci In prav na tem srečanju se nam je kot osmo planinsko društvo pridružilo še društvo s Kosova, Dragaš iz Prizrena. Organizacijo in potovanje na drugi konec Jugoslavije je prevzelo PD Kamenjak z Reke z izrednim organizatorjem predsednikom Viktorjem Stipčićem. Iz Ilirske Bistrice smo se pridružili štirje člani PD Snežnik: na sliki z leve v prvi vrsti: Egon Butinar, Jožica Vidmar in Drago Jaksetič. Četrti, Vojko Čeligoj je posnel prizor na sliki. V skupini so še kosovski planinci. Novo zapadli sneg nam je preprečil, da bi se povzpeli dosti višje ali celo na katerega od bližnjih vrhov.Pač pa so nam gostitelji prizrenski planinci pripravili prijetno srečanje v vasi Bistrica, 50 km od Prizrena visoko v gorah Šar planine. Občinski funkcionarji so nam povedali marsikaj zanimivega, med drugim tudi to, da je v njihovi občini zaposlen vsak dvajseti občan. Da si služijo kruh celo v 22. državah po svetu, da živijo skromno, da pa jim je gre dobro. (?)Posebno presenečenje nam je pripravil nek mladenič, ki ga je njegov oče poslal nam naproti, da bi nas Bistričane pripeljal k njim na prenočevanje. Obiskali smo tega očeta in se zahvalili za gostoljublje. Zvedeli smo, da je oče služil JLA v naših krajih, v Podgradu in da je bil njegov sin rojen v Ilirski Bistrici. S čim takim se ni mogel pohvaliti nihče od nas iz ilirsko-bistriške delegacije na tem srečanju. S prenočevanjem pri gostoljubnem domačinu ni bilo nič, saj se nam je mudilo nazaj domov. Nič ni pomagalo, da nas je želel prenočiti v pravi gorenjski brunarici, ki jo je pripeljal iz Škofje Loke.V povratku smo zamenjali kar nekaj prevoznih sredstev, da bi se na skopskem letališču vkrcali na letalo in čez nekaj ur izstopili na Brniku.Na celi poti po Kosovu smo čutili napetosti v pogovoru, previdnost v izjavah in marsikaj neizrečenega. Že čez nekaj let so izbruhnila nasilja in odkriti spopadi za nove odnose in razmerja na območju nekdanje skupne države. Žal s tem pobratimstvom ni bilo nič. Razpadel je tudi ta krog pobratimov. Pač pa so ostala mnoga prijateljstva in prijetni spomini. vč/383
