Skupina mladih planincev iz OŠ Dragotin Kette iz Ilirske Bistrice na svojem rednem spomladanskem izletu, 23.3.1974 na Pivko k ostanku gradu Kalc. Po vsakoletni zimi so bili prvi pohodi v naravo in ...hribe vedno težko pričakovani in dobro obiskani. Vedno smo z mentorji in spremljevalci pripravili pester in zabaven program, tudi z drobnimi tekmovanji in bilo je vedno – veselo.Dostikrat so se nam pridružili tudi starejši izkušeni planinci in nam povedali marsikaj zanimivega o krajih in ljudeh, ki smo jih obiskali. Tu prepoznamo upokojenega gozdarja Jožeta Delosta s klobukom, ki je bil tudi nekaj let oskrbnik koče na Snežniku pa društveno tajnico Duško Cerjak ter mladinska vodnika Igor Muha in B. Logar. Tudi med udeleženci izleta prepoznamo marsikaterega mladeniča ali mladenke, ki so danes zrele in odrasle osebe. Foto Vojko Čeligoj.(vč/445)
Nadžupnik in dekan Jože Horvat (1942-2009) je v Laškem deloval preko 40 let. Ljudje so ga poznali po njegovi izredni zavzetosti za obnavljanje laške nadžupnijske cerkve sv. Martina, župnišča in ...podružnic. Bogata fototeka je polna dokumentarnih posnetkov stanja pred restavriranji in po njih. Malokdo pa ve, da je stal tudi na vrhu Triglava in Jalovca. Čeprav je bil človek prekmurskih ravnic, pa je rad obiskal slovenske planine. Pravzaprav so bili to edini dnevi v njegovem življenju, ko si je res oddahnil od vsakdanjega pastoralnega dela in načrtovanj obnavljanj sakralnih lepot laške župnije. Pred vzponi si je kondicijo nabiral na Humu – »laškem« Triglavu, kjer je iz zaobljube dal ponovno postaviti križ in kamor je rad popeljal svojega velikega prijatelja, pomožnega mariborskega škofa dr. Jožeta Smeja. Horvatov sošolec je bil g. France Urbanija, župnik na Dovjem, duhovni naslednik Jakoba Aljaža. Z njim se je rad pogovarjal o dogajanjih v Laškem. Srečala pa sta se tudi na Kredarici, ko so bile slovesnosti ob blagoslovitvi kapelice Marije Snežne (fotografija je nastala 19. 8. 1992). Gore, planinsko cvetje in razgledi so mu pomenili zelo veliko, zato jih je rad »zapisal v spomin« s fotoaparatom. Imel je dar in estetski občutek za iskanje motivov, kompozicijo in postopke, povezane z nastajanjem kvalitetnih fotografij. Včasih nam jih je po sobotni sveti maši tudi predvajal v učilnici in jih pospremil z zanimivimi, tenkočutnimi, včasih pa tudi humornimi komentarji. Vesela sem, da smo lahko skupaj preživeli nekaj dni v kraljestvu Zlatoroga.
Vilharjeva koča v Črnem dolu, ki jo je ilirskobistriško planinsko društvo zgradilo leta 1914, je bila zadnja planinska postojanka na slovenskem, ki jo je kakšno slovensko planinsko društvo zgradilo ...pred prvo svetovno vojno. Žal je prva svetovna vojna močno posegla v lastništvo koče. Po vojni so italijanske oblasti prepovedale vsa slovenska planinska društva in zaplenila premoženje, tudi ilirsko-bistriškega. Novi lastniki italijansko društvo CAI sezione Fiume, sotto sezione Bisterza kočo od zunaj popravili, ji dali novo ime: Rifugio Benevolo – Colacevish – Walluschnig, Conca Nera 1060m in jo svečano odprli 14. septembra 1930.Ilirsko-bistriški planinci so še vedno obiskovali Črni dol in kočo ob robu doline. Skrbeli so za »ruski grob«, preminulega ruskega ujetnika, ki je umrl pri sekanju dreves za vojne potrebe Avstrije med prvo vojno. Na sliki: Trije bistriški fantje zapisani planinstvu. Na obisku črnodolske koče: z desne Milan Šajn, dentist Ivan Biček in Ciril Samsa okrog leta 1932. Bili so tudi med organizatorji domačega planinstva tudi po drugi vojni. Na obnovitvenem občnem zboru 30. avgusta 1945 je Ivan Biček postal predsednik obnovljenega domačega planinskega društva, Milan Šajn pa društveni tajnik. 287/vč
Vsekakor je bil obisk Šar planine in nekaterih vrhov na obrobju Kosova posebno doživetje. Bilo je to zadnje srečanje pobratimskih planinskih društev iz vse Jugoslavije, v krogu v katerem smo ...sodelovali tudi ilirsko-bistriški planinci In prav na tem srečanju se nam je kot osmo planinsko društvo pridružilo še društvo s Kosova, Dragaš iz Prizrena. Organizacijo in potovanje na drugi konec Jugoslavije je prevzelo PD Kamenjak z Reke z izrednim organizatorjem predsednikom Viktorjem Stipčićem. Iz Ilirske Bistrice smo se pridružili štirje člani PD Snežnik: na sliki z leve v prvi vrsti: Egon Butinar, Jožica Vidmar in Drago Jaksetič. Četrti, Vojko Čeligoj je posnel prizor na sliki. V skupini so še kosovski planinci. Novo zapadli sneg nam je preprečil, da bi se povzpeli dosti višje ali celo na katerega od bližnjih vrhov.Pač pa so nam gostitelji prizrenski planinci pripravili prijetno srečanje v vasi Bistrica, 50 km od Prizrena visoko v gorah Šar planine. Občinski funkcionarji so nam povedali marsikaj zanimivega, med drugim tudi to, da je v njihovi občini zaposlen vsak dvajseti občan. Da si služijo kruh celo v 22. državah po svetu, da živijo skromno, da pa jim je gre dobro. (?)Posebno presenečenje nam je pripravil nek mladenič, ki ga je njegov oče poslal nam naproti, da bi nas Bistričane pripeljal k njim na prenočevanje. Obiskali smo tega očeta in se zahvalili za gostoljublje. Zvedeli smo, da je oče služil JLA v naših krajih, v Podgradu in da je bil njegov sin rojen v Ilirski Bistrici. S čim takim se ni mogel pohvaliti nihče od nas iz ilirsko-bistriške delegacije na tem srečanju. S prenočevanjem pri gostoljubnem domačinu ni bilo nič, saj se nam je mudilo nazaj domov. Nič ni pomagalo, da nas je želel prenočiti v pravi gorenjski brunarici, ki jo je pripeljal iz Škofje Loke.V povratku smo zamenjali kar nekaj prevoznih sredstev, da bi se na skopskem letališču vkrcali na letalo in čez nekaj ur izstopili na Brniku.Na celi poti po Kosovu smo čutili napetosti v pogovoru, previdnost v izjavah in marsikaj neizrečenega. Že čez nekaj let so izbruhnila nasilja in odkriti spopadi za nove odnose in razmerja na območju nekdanje skupne države. Žal s tem pobratimstvom ni bilo nič. Razpadel je tudi ta krog pobratimov. Pač pa so ostala mnoga prijateljstva in prijetni spomini. vč/383
Celjski planinci so se julija 1961 so odpravili na izlet v dolino reke Soče in obisklali tudi kočo pri njenem izviru. Med udeleženci sta tudi moja stara starša Jožefa Kosaber (roj. Gregorčič) in Jože ...Kosaber.
Zadnjo nedeljo v aprilu, 26.4. 1987 so se zbrali na Slavniku predstavniki sedmih planinskih društev z območja Istre. Ugotavljali so, da je celovitost Istre ogrožena. Istra je razdeljena na množico ...občin in med dve republiki, kar onemogoča obravnave skupnih interesov ljudi, ki živijo na tem območju: Slovencev, Hrvatov in Italijanov. Vprašali so se, kaj lahko organizirani planinci in planinska društva, ki delujemo na tem območju, pripomoremo k izboljšanju stanja.Ustanovili so koordinacijski odbor PD Glas Istre iz Pulja, Planik iz Umaga, Pazinka iz Pazina, Oljak iz Opatije, PD Sežana, PD Snežnik Ilirska Bistrica in Obalno društvo Koper. Zastavili so si nekaj konkretnih nalog: ponudili bodo stare in na novo oblikovane planinske poti bodisi vzdolž Čičarije, pa tudi prečne kot: Solinarsko pot od morja do Bele Krajine, izdali naj bi planinski vodnik po Istri in ponudili obiske številnih markantnih istrskih vrhov, postavili še kakšno planinsko postojanko, trdneje povezali istrska planinska društva, tudi z številnejšimi medsebojnimi obiski članstva in mladine …Čez dve leti, je PD GLAS ISTRE iz Pulja že odprla odprlo na novo zgrajeno kočo pod Brajkovim vrhom 1092 m sredi Istre. Izpod peresa Karla Kocjančiča in Branka Bratuša Ježka je leta 1997 je izšel Vodnik po Slovenski Istri, Čičariji, Brkinih in Krasu. Zahvaljujoč planinskim entuziastom postaja tudi Istra vse bolj znana v slovenskem in hrvaškem prostoru in širše.Na sliki: predstavniki PD Pazinka Pazin, PD Umag, PD Sežana, PD Snežnik Ilirska Bistrica in OPD Koper na prvem sestanku koordinacije istrskih planinskih društev.
Za organizirano planinsko delo z domačo mladino so bila na ilirskobistriškem odločujoča šestdeseta leta. Leta 1966 so bili organizirani prvi skupinski planinski majski izleti na trnovski osnovni šoli ...Dragotina Ketteja na bližnje vrhove, tudi na Snežnik. Leta 1967 je večja skupina mladih šolskih planincev prehodila velik del Pohorja. Leta 1968 so že tekmovali v orientaciji na Nanosu. Izšolani so bili prvi mladinski vodniki, kar je omogočilo še bolj organizirano delo. Leta 1969 so na izletu na Triglav z večjo skupino mladih utemeljili mladinski odsek domačega PD in izvolili mladinsko vodnico Dolores Kocjan za prvo načelnico Mladinskega odseka društva. Z vključevanjem prosvetnih delavcev v planinsko mentorstvo se je skokovito povečal obseg delovanja z mladino in s tem tudi število planinskega podmladka v društvu. Leta 1968 je v društvu bilo le 28 mladih članov, čez nekaj let pa že 1193.S cicibani planinci so se najprej ukvarjale vzgojiteljice v otroškem vrtcu Jožefe Maslo. Vodili sta jih vzgojiteljici Marija Štefančič in Helena Klanjšček, ki sta tudi poskrbeli za pedagoški pristop k temu delu. Slikar Jože Šajn je v vrtcu narisal velik načrt planinskih poti in njihove cilje po okolici njihovega vrtca. TV Slovenija je posnela izlet cicibanov planincev k slapovom v Sušcu in ga predstavila javnosti. Kmalu smo imeli skupine cicibanov planincev na vseh osnovnih šolah in vrtcih in z njimi planinske mentorje. Na planinski podmladek je z naklonjenostjo gledala tudi Mladinska komisija pri PZS in povzela tovrstno dejavnost za celo Slovenijo, ki je bila edinstvena v Sloveniji in celo v Evropi. Tedaj nas je obiskal tudi prof. Silvo Kristan iz Fakultete za šport in dodal še svoje nasvete. Naš mladinski vodnik Mojmir Štefančič je pripravil duhoviti dnevnik za mlade planince CICIBANOVE STEZICE v katere so cicibani narisali kakšen motiv z vsakega izleta. PZS je na našo pobudo dala natisniti omenjeni dnevnik za vse slovenske vrtce celo v nakladi 32.000 izvodov. Po opravljenih šestih izletih so cicibani planinci prejeli znak »podmladka PD«, kot je na sliki. Za nadaljnje planinsko udejstvovanje pa še planinski klobuček. V času te dejavnosti smo podelili nad tisoč klobučkov, organizirali še mnoga planinska srečanja in pohode. Znak podmladka nam je oblikoval planinski prijatelj Filip Matko Filutek iz Beltincev, ki je oblikoval tudi znak domačega PD in društveni prapor. VČ/427/2019
Ilirsko bistriški planinci smo bili včasih redni udeleženci pohodov na 1028 m visok Slavnik. Pohod že 41 let uspešno organizira Obalno planinsko društvo Koper. Bistriški planinci so po navadi izbrali ...pot iz Skadanščine in v dobri uri in pol dosegli vrh, kjer obalni planinci, pripravijo krajšo slovesnost s kulturnim programom in podelijo spominske značke za večkratno udeležbo na pohodu.Na sliki udeležba skupine starejših planink, dragocenih pevk, ki so nam s petjem polepšale marsikateri pohod v gore. Za petje so izkoristile tudi kratek oddih na poti proti vrhu Slavnika.Na sliki, planinske pevke in pevec, z leve: Ada Rolih, Mara Cubr, Darinka Šajn, Stana Božič in zakonca Jože in Jožica Knafelc. (vč/ 441 slika: foto Vojko Čeligoj)
