Osemdeseta leta so bila za ilirskobistriško planinsko društvo zelo živahna. Članstvo se je nekoliko oddahnilo od zidave in urejanja Koče na Velikem Snežniku v prejšnjih letih. Spet so se razmahnili ...pohodi v gore še posebej na one vrhove kjer še nismo bili. Konec septembra smo se odločili za vzpon na 1642 m visok Matajur. Poln avtobus planincev, tudi s planinskimi vodniki in mentorji ter precej mladine se je odpravil na pot. V Kobaridu smo še zaman iskali miličniško dovoljenje za izlet v obmejni pas. In se iz vasice Svino podali v strmino. Kar dobro smo se nahodili, da smo se približali vrhu. Iznenada smo se znašli med italijanskimi lovci, ki so leže v visoki travi prežali na divjad. Verjetno smo jim splašili pričakovan uplen. Našega opravičila niso niti razumeli, saj smo, ne da bi vedeli, že bili onkraj državne meje. V tem smo že bili na vrhu. Najprej nas je »pozdravil« mejni kamen z letnico 1947, ko so ga postavili in poškodovanim napisom SFRJ, le dobra 2 metra dalje pa je že bil visok kamen, ki je označeval vrh Matajurja. Za skok do vrha na italijanski strani sem kot vodja izleta prevzel odgovornost. Če bi me za prehod meje brez dovoljenja zaprli sem računal, da bom od udeležencev le dobil kakšno kartico s pozdravi. Tu smo si dali duška in zapeli po naše iz polnih pljuč. Na vrhu je bilo tudi nekaj izletnikov z italijanske strani, ki pa so se nam vljudno umaknili, še posebej, ko smo zapeli ono tedaj moderno »Od Vardara pa do Triglava…«. Na gori smo se še razgledali. Žal je meglica zakrivala oddaljene vrhove, tudi vrh Triglava in obrise Jadranskega morja; videti tudi ni bilo razgibane Beneške pokrajine na italijanski strani. Pod vrhom stoji moderna kapelica posvečena Kristusu Odrešeniku, postavili so jo italijanski planinci. Povratek je bil na pol krajši in že smo bili pri avtobusu. Strah glede prehajanja meje ni bil upravičen. Srečno smo se vrnili domov.Na sliki: Skupina ilirskobistriških planincev na vrhu 1642 visokega Matajurja, veseli, da smo spoznali še nov delček naše domovine. (Foto Vojko Čeligoj) 218/vč
Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je pomenil svojstven vrh planinske dejavnosti s planinskim podmladkom v PD Snežnik Ilirska Bistrica. Med leti 1970 in 1991 je podmladek PD štel 1.156 članov. ...V letu 1989 je društvo doseglo najvišje število članstva in se je z 11% v društvo zajetega prebivalstva povzpelo na 4. mesto v Sloveniji. Član PD je bil celo vsak 9. prebivalec občine Ilirska Bistrica. Mlade člane so pri planinskem delu vodili marljivi planinski vodniki in mentorji, praviloma prosvetni delavci na vseh osnovnih šolah in si prislužili številna priznanja in nagrade tudi republiška ter zvezna priznanja. Tako se je nekaj dnevnega nagradnega srečanja na Durmitorju v Črni gori udeležilo 12 pionirjev iz vseh bistriških šol planincev, dvoje mladih planincev se je za nagrado udeležilo evropskega srečanja v Švici. Doma pa so sprejemali obiske mnogih, ki so želeli videti kaj in kako delajo v Ilirski Bistrici s planinskim podmladkom.Je pa delo z mladimi bilo ne samo poučno, temveč tudi mnogokrat duhovito in prisrčno.Npr.: Ko je prvošolec planinec našteval kaj vse storijo, ko na planinskem izletu pridejo na cilj, je dejal da zavriskajo, zapojejo, se razgledajo po okolici in popijejo domačo nalogo! (Za domačo nalogo so morali namreč na izlet prinesti tetra pak s sokom). In Tonček: », … po končanem obisku gore smo se z vrha povzpeli navzdol. Tretješolka Irena pa je na proslavi 70 letnice PD Snežnik odgovarjala zakaj hodi v hribe in odgovorila: « … zato, ker je v hribih tako dober zrak, ki človeku sploh ne škoduje!«Pa srečno mladi planinci tudi v bodoče!Na sliki: Na planinskem izletu nad Ilirsko Bistrico, 1975 na Ravnice, izlet je vodil mladinski vodnik Vlado Dekleva.Vč/434
Vedno so nas Vojvodinski prijatelji pobratimi vabili na njihovo Fruško goro 539m, očitno so nam hoteli predstaviti tudi najvišji vrh Vojvodine Gudurički vrh 641m za kakšno drugo posebno priložnost. ...No in takšna priložnost se nam je pokazala junija 1988, ko je pobratimsko društvo Vršačka kula 399m iz Vršca, organiziralo Prvi zlet pobratimskih planinskih društev Jugoslavije.Nas deset ilirsko-bistriških planincev smo bili deležni posebne pozornosti. Že ob prihodu nas je sprejel predsednik planinskega društva iz Vršca Draksler in nas prisrčno pozdravil. Ob tem je pristavil, da je to, da Vas predsednik nekega društva v Vojvodini pozdravi v slovenskem jeziku, je to mogoče le v Vršcu. Povedal je še, da je doma iz Tržiča, da je prišel postaviti v Vršcu tovarno Tekstila, ker pa tu še niso imeli planinskega društva je ostal in ustanovil planinsko društvo. Lepo, mar ne?Že prvi dan smo naredili del poti do Planinskega doma, kjer smo prebivali v dneh našega druženja. Naslednji dan smo dolgo pešačili po ilovnati zemlji skozi nizko rastje in dosegli zaraščen nerazgleden Gudurički vrh, ki je s svojimi 641m najvišji vrh v Vojvodini. Nobenega občutka nismo imeli, da smo na nekem vrhu. Tu so nam gostitelji pripravili druženje ob ognju in pečenju debelih vojvodinskih klobas. Klobase smo si sami natikali na zlomljene vejice in jih nad ognjem obračali. Mnoge so nam nerodnežem padle v ogenj ali v pepel. Pojedli smo vse s pepelom vred. V povratku smo po nekaj urnem pešačenju obiskali še majhen zaselek s samostanom Mešić iz 12. stoletja in se vrnili utrujeni v planinski dom. V spomin na prehojeno pot smo dobili značke te poti. Bila so to pozna devetdeseta leta in Jugoslavija je že pokala po šivih. Na srečanju so manjkali pobratimi iz Hrvaške, Črne gore in Kosova, tudi Makedoncev se ne spomnem. Tisti, ki pa smo bili tam, nam je bilo lepo. Mnogi so nam vrnili obisk in se udeležili naših zimskih pohodov na Snežnik. Z nekaterimi planinci iz Vršca še ohranjamo pisne stike. Posebej smo si bili dobri z družino Stanka Pece organizatorji mnogih srečanj. Drugi dan smo že odpotovali proti domu. Na ropotajočem šino busu kot pravijo motornemu vlaku, ki je vozil med Vršcem in Beogradom, nas je presenetil starejši čokati mož z vprašanjem: »Da niste vi možda iz Ilirske Bistrice?« Le kako je mož vedel od kje smo doma? Pa je rekel, »Pa tako ste glasni!?«. No, lepa reč. Pohvalil se je, da je s svojo enoto vojakov gradil v Bistrici Olimpijski bazen in še žalostno potožil, kako je bilo delo naporno, vročina je ubijala garaško ročno delo. Le kako mu povedati, da je bazen bil desetletja opuščen in da je danes enostavno zatrpan z zemljo. Vse delo zaman.Na sliki: Tu nekje je vrh Vojvodine. Med udeleženci srečanja pobratimov v Vršcu, je tudi deset planincev iz Ilirske Bistrice. Na sliki prepoznamo: Franca Godca, Duško Cerjak, Marjanko Hrabar, Sonjo Čeligoj, Marto Trampuž, Zvonko Tuta v skupini so bili še Drago Jaksetič, Vojko Čeligoj in dvojica, ki sta mi pobegnila iz glave. 202/vč
Leto 1951 je bilo za PD Ilirska Bistrica zelo pomembno. Sklenili so, da bodo v dolini Sviščakov 1242 m, pod Snežnikom obnovili skromno gospodarsko poslopje, ki je edino v tej dolini preživelo vojno ...vihro. Gozdna uprava je stavbo odstopila planinskemu društvu, za potrebe planinstva.Vrstile so se delovne akcije, čiščenje okolice, prostorov, urejanje sanitarij, beljenje notranjih sten, opremljanje skromne kuhinje, spalnice in gostilniške sobe … Koča je že dobila ime CANKARJEVA KOČA 1242 m POD SNEŽNIKOM. Na sliki oddih po delovni akciji, s harmoniko in petjem. Nekatere udeležence prepoznamo: peta z desne v zadnji vrsti je nova predsednica PD Anica Strle. Na sliki prepoznamo še nekatere člane vodstva društva Milana Šajna (do pasu gol) s soprogo Darinko in sinovoma Zorkom in Tomom, Bogdana Valenčiča in soprogo Mijo (sedita zadnja v drugi vrsti). Med muzikanti je harmonikaš Vrh. V zadnji vrsti je še fotograf Silvester Maraž. Zadaj ruševine nekdanjega italijanskega planinskega doma in za njim vsi trije vrhovi Snežnika.To leto je bilo za društva tudi sicer zelo uspešno. Ob robu doline so poleti organizirali planinski tabor in ob zaključku tabora odkrili skromno kamnito piramido z marmorno ploščo in napisom: V spomin borcem NOB, ki so padli v snežniških gozdovih. 12. 8. 1951, prav na dan, ko je društvo slavilo 44-letnico ustanovitve. To leto so v spomin 10 obletnice OF tudi organizirali prenos štafete s Snežnika in jo na Mašunu predali postojnskim planincem.Vse prevoze pod Snežnik so tedaj opravljali s tovornjaki posameznih podjetij, ki so vožnjo donirala PD. Kako je to izgledalo priča dokument, ki ga hrani domače društvo. Občina je s posebno odločbo odobrila prevoz, seveda pod določenimi pogoji, vozilo z reg. tablico štev. »ta in ta«, motor številka »ta in ta«, šasija številka »ta in ta«, vozilo je moralo biti brezhibno, z ustreznim šoferjem, v rubriki število potnikov pa je zapisano, da je število potnikov NEOMEJENO. Da je bilo to res lahko potrdim iz lastne izkušnje: sam sem bil na enem takih izletov in se vozil s planinci na izlet v natrpanem kamionu. Celo pot sem stal med zasedenimi klopmi na eni sami nogi, za drugo ni bilo prostora. Vsi smo preživeli in bilo nam je lepo. (vč)
Potem, ko je Italija leta 1927 na Primorskem prepovedala vsa slovenska društva, so Bistričani izgubili tudi svoje planinsko društvo ustanovljeno leta 1907. Pa ne le to. Zaplenili so jim tudi ...Vilharjevo kočo v Črnem dolu pod Snežnikom, zadnjo slovensko planinsko kočo zgrajeno pred prvo vojno leta 1914. V Jugoslavijo so pregnali štiri zadnje predsednike društva: Miroslava Martinčiča, dr. Frana Kovčo, Antona Kraigherja in Lojzeta Zajca, zaplenili so društveni arhiv in domačine silili v novo ustavljeno italijansko planinsko društvo CAI sezione Fiume, sottosezione Villa del Nevoso, kot so preimenovali Ilirsko Bistrico. Omejevali so obisk Snežnika, kjer je kasneje zrasla italijanska protiletalska opazovalnica.Domači planinci so težko sprejeli dejstvo, da so odtrgani od matične domovine in slovenskega planinskega sveta. Kljub oviram so se posamezniki ali manjše planinske skupine podale na slovenske gore, ali celo na Triglav.Skupina Ilirsko-bistriških planincev, na sliki, se je podala na Triglav 13. in 14. avgusta 1939. Proti cilju so se podali skozi Trento in pod nadzorom italijanskih obmejnih stražarjev zadnji dan pohoda dosegli vrh Triglava.Slika. Spredaj z leve Franc Klemenc, Slavko Kos in Josip Fatur; zadaj: Anton Hodnik, Milo Cubr, Stano Zadel in Albin Bubnič. Fotografijo hrani Vladimir Čeligoj. (v.č.)
Za zaključek planinske šole na OŠ Dragotin Kette v Ilirski Bistrici se nas je desetina mladih planincev z mentorji in planinskimi vodniki ob koncu šolskega leta, 25. junija 1991, podala na dvodnevni ...izlet na Snežnik. Ves popoldan smo izkoristili, da smo okoli koče in na samem vrhu pospravili vse kar je nepotrebnega ostalo po zimskih obiskih Snežnika. Kar je bilo gorljivega, posebno ostanke gradbenega lesa smo zložili na samem vrhu in pripravili velik kres.V zraku se je čutilo vznemirjene zaradi dogajanja v zvezi s osamosvajanjem Slovenije. Bilo je tudi nekoliko strahu kaj bo, sledilo. Jugoslovanska vojska je grozila.V sončnem poznem popoldnevu smo se zbrali pred kočo pod drogom s slovensko republiško zastavo z zvezdo. Ob petju do tedanje himne: »Naprej zastava slave …« smo zastavo spustili. In dvignili slovensko narodno trobojnico, spet smo zapeli, tokrat pričakovano novo slovensko himno: «Žive naj vsi narodi …«. Sklenili smo, da ne bomo dovolili, da bi na Snežniku kdaj plapolala kakšna tuja zastava. Na zastavi še ni bilo novega državnega grba, saj še nismo vedeli kakšen bo.Po večerji, že v trdni temi, je zagorel naš veliki kres. Prepričani smo, da so ga videli v Cerkniški dolini, na Pivki, v Brkinih in Kvarnerju. S pesmijo smo si dali duška tudi za velika pričakovanja naslednjih dni. Naslednji dan smo se podali v dolino. V načrtu smo imeli obiskati še Črni dol in najstarejšo društveno planinsko kočo sredi doline. Toda že ob kosilu na Sviščakih smo zvedeli, da so tudi na Primorskem in iz vojašnice v Ilirski Bistrici krenili tanki. Strah, da se bo zgodilo kaj usodnega se je uresničil.Po radijski zvezi smo poklicali prevoznika in se hitro odpravili domov. Začela je vojna za Slovenijo.Zvečer smo na Hribu svobode sredi mesta prisostvovali slovesnosti ob razglasitvi samostojnosti države Slovenije. Novo državno zastavo je dvignila naša planinka s Snežnika Jeronima Kastelic, na kar smo bili planinci še posebej ponosni. Tedaj smo tudi prvič videli kako izgleda nov državni grb s Triglavom, morjem in celjskimi zvezdami.Na sliki so z mladimi planinci tudi mentorji in planinski vodniki Hinko Poročnik, Jože Šircelj, Ambrož Valenčič in Egon Butinar. Foto in tekst Vojko Čeligoj.
Za cicibane planince v Ilirski Bistrici so zvedeli tudi na RTV Ljubljana in že so najavili obisk! Pa ne samo to: pridružili so se cicibanom planincem in njihovima mentoricama Mariji in Heleni na ...njihovem »planinskem izletu« k slapovom Šušca v starem delu Ilirske Bistrice in vse do ruševin starega bistriškega gradu. Skupaj so na cilju planinskega izleta še zavriskali, zapeli, se razgledali po okolici, pomalicali in …«popili domačo nalogo!« Za domačo nalogo je na izlet moral vsak prinesti tetrapak s sokom in logično je bilo, da so na cilju izleta domačo nalogo še popili!Seveda so nestrpno čakali, kdaj se bodo videli na TV. Urednica mladinskih oddaj gospa Katarina Lavš jih je takole potolažila:»Dragi cicibani , pozdravljene tovarišice, prijetno nas je presenetilo vaše prijazno pisemce in nas kljub naglici, ki nas kar naprej priganja, spomnilo na lep izlet z vami. Oddaja je pripravljena za predvajanje, – prav imenitni ste vsi skupaj – cicibani in tovarišice. Videli pa se boste v petek, 28. januarja 1977 ob 17.10. Če pa takrat zamudite, odprite sprejemnike v nedeljo, 30. januarja, ko bo na sporedu ponovitev.Če bo pri Vas še kaj zanimivega , nam sporočite, pa se bomo oglasili. Lep pozdrav vsem skupaj, dosti sončnih in veselih dni!Uredništvo oddaj »Pisani svet«, redaktorica Katarina Lavš. Priložili so tudi simpatično fotografijo s tega izleta, katere avtor je znani planinski fotograf Joco Žnidaršič, ki se je izleta naših cicibanov tudi udeležil. (261/vč)
Čeprav so na videz še mladi so vsi že opravili planinsko šolo na OŠ Dragotin Kette v Ilirski Bistrici, kjer je delovala močna planinska skupina. Najmlajši seveda »malo planinsko šolo«. Svoje ...pridobljeno planinsko znanje so preizkusili med drugim tudi z vzponom na 1796 m visoki Snežnik. In kar dobro jim je šlo. Na čelu je bila izkušena Irena Čebokli, ob njej bratec Iztok, s kapo David Valenčič pred njima pa bratec in sestrica Janko in Metka Čeligoj. Posebno pohvalo si zasluži planinka Irena, ki je že leta 1970 na srečanju »pionirjev planincev Jugoslavije« na Rudnem polju, kot najmlajša v Sloveniji, prejela bronasto značko pionirja planinca. Značko ji je s posebno pozornostjo vročila takratna načelnica mladinske komisije PZS Andreja Mlinar. O tem je poročala tudi slovenska televizija. (Foto Ivan Čebokli, tekst Vojko Čeligoj)
Vsakoletni masovni zimski vzponi na Snežnik, vsak prvi vikend v marcu je bil posebno doživetje za organizatorje in tisoče pohodnikov, ki so prihajali iz vseh koncev Jugoslavije. Ocenjujemo, da se je ...pohodov na naš Snežnik v tridesetih letih udeležilo najmanj sto tisoč udeležencev, kljub zimskim prilikam in bistveni zahtevnejšim pogojem, mnogi celo prvič. Organizacija zimskih pohodov na Snežnik je bila izjemno zahtevnaPred pohodom, ki so ga vodili planinski vodniki, smučarji in taborniki smo vedno položili spominski venec k spomeniku padlih na Sviščakih. Leta 1991 se je pohoda udeležila tudi Nada Strle nekdanja predsednica PD Ilirska Bistrica, ki je leta 1951 odkrila spomenik na Sviščakih.Na sliki: Delegacije prijateljskih planinskih in sorodnih društev iz Trsta in okolice s spominskim vencem na Sviščakih. V skupini delegacij na zimskem vzponu marca 1988 z desne so tudi Bruno Škerk predsednik s smučarskega kluba Devin Nabrežina, Franc Briščak predsednik smučarskega kluba Bazovica, Vladimir Čeligoj predsednik SK Snežnik Ilirska Bistrica z vencem, Viktor Stopar predsednik Odbojkarske sekcije športnega društva Bazovica in skrajno levo Vojko Čeligoj predsednik PD Snežnik Ilirska Bistrica. (352/vč)
Sredi avgusta 1970 smo se ilirsko-bistriški planinci odpravili na Triglav. Zanimanja je bilo veliko, zbrali smo za avtobus mladih, poskrbeli za vodstvo, rezervirali prenočišča in ostalo potrebno ter ...navdušeno krenili na pot. Na Bledu se nam je pridružil naš vodnik Alojz Jan iz Višelnice nad Gorjami s hčerko Mojco in sinom Brankom. Gospoda Jana, stoji skrajno levo, smo poznali že prej, saj smo se z njihovo skupino mladih pred letom dni udeležili nagradnega izleta v Črno goro pod vrhove Durmitorja. Na Žabljaku je bilo namreč srečanje »Pionirjev planincev Jugoslavije«.Tudi sami smo imeli nekaj izšolanih mladinskih vodnikov, tako smo se kar veselo in varno odpravili na pot.Na sliki: Avtobus nas je popeljal v osrčje Pokljuških gozdov prav do te koče na sliki. Mladi planinci so si srčno želeli, da bi svoje planinske izkaznice odtisnili kar največ planinskih žigov. Zato ni čudno, da so komaj čakali, da se avtobus ustavi in da v bližnjem gostišču poprosijo za planinski žig. Uprizorili so pravi juriš na vrata gostišča in vsi v en glas zažgoleli »Kaj, imate žig?« Na pol prestrašen gostinec se je ubranil: »Ne, samo pivo!«. Od tedaj tudi ta skupina Primorcev ve, da se na Gorenjskem žigu reče »štempelj«! Pot nas je varno vodila mimo Vodnikove koče, do Planike kjer smo prespali. Vzpon na Triglav je bil za vse posebno doživetje. Vračali smo se skozi dolino Triglavskih jezer, prek Komne, do Savice in Bohinja. Bilo je enkratno. (141/vč)
