Vloga kmetijstva na podeželju se je bistveno spremenila, celo povečala, saj se je kmetijstvu pričelo pripisovati številne nove funkcije, od socialne do ekološke. Z vključitvijo v EU in uveljavljanjem ...Skupne kmetijske politike prihaja do velikih sprememb tudi v slovenskem kmetijstvu, njegovi usmeritvi, stopnji intenzivnosti, velikostni in posestni strukturi. Vprašanje pa je, ali je smer razvoja kmetijstva v Sloveniji v skladu z varovanjem in ohranjanjem naših ključnih naravnih virov?
Spremembe v ekonomiji nimajo več neposrednega vpliva na stopnjo družbene integracije. Ena temeljnih značilnosti družb visoke moderne je prav množenje temeljnih razvojnih dejavnikov. Z vidika ...družbenega in v precejšnji meri tudi prostorskega planiranja ta sprememba pomeni, da razvoja ni več mogoče pojasnjevati monokavzalno. Prikazu »postmodernega premika« v sodobnih družbah sledi prikaz položaja Slovenije, pri tem pa sta izpostavljena pomen podeželja in izhodišča projektov razvoja in prenove vasi
V prispevku je v obliki splošnega pregleda skozi posamezne časovne etape predstavljena vloga, ki jo je kmetijstvu imelo po drugi svetovni vojni v razvoju podeželja v Evropski uniji in Sloveniji. V ...sklepu so sintezno podana načela, z upoštevanjem katerih bi lahko kmetijstvo v Sloveniji tudi po njenem vstopu v Evropsko unijo ohranilo osrednjo vlogo v razvoju podeželja.
Pri načrtovanju prenove prehodnega, podeželskega prostora, v katerem se procesi prestrukturiranja kmetijstva prepletajo z urbanimi procesi, so ključne opredelitve o tem, kje zaradi prestrukturiranja ...kmetijstva in menjave rab se pojavljajo degradacija in kje je primernejša bodisi urbanizacija bodisi renaturacija tega prostora. Pri teh opredelitvah je treba upoštevati stališča in cilje uporabnikov prostora, ki pa jih je težko pridobiti v obliki, v kakršni jih lahko neposredno vključimo v standardni racionalni postopek prostorskega načrtovanja. Postopek, predstavljen v prispevku, omogoča zajeti to vednost in jo transparentno vključiti v prostorske načrte za razvoj kraja. Tako lahko identificiramo interesne skupine, njihova stališča, potencialne konflikte v vrednostnih izhodiščih ter preverimo konfliktosti oziroma uskladljivosti teh izhodišč v prostoru.
Na fotografiji so taborniki na Rjavki (del Božakovega), katerim je družina Črnugelj dovolila, da bivajo na njihovi posesti in uporabljajo zidanico za shranjevanje in kuhinjo. Na fotografiji Anton ...Črnugelj (roj. 1928) drži svojega sina Antona Črnuglja (roj. 1968). Fotografija je nastala leta 1969. Vodja tabornikov sta bila Henrik in Maks. Fotografijo so kasneje družini poslali v zahvalo.Fotografijo je prispevala Marija Nemanič z Rakovca.
Človek danes postaja vse bolj pomemben kot središčna točka, kjer se začnejo, končajo in križajo vse poti. Spremembe, ki se odvijajo okoli njega, vključujejo celoten prostor, ki ni več nacionalno ...opredeljen. V tem okviru sta začasnost in fleksibilnost prevladujoči in odločilni komponenti nove prostorske organiziranosti. Zato se ne moremo več opirati in/ali ponavljati tradicionalnih modelov. Prispevek sloni na primerih, ki vključujejo razvojno komponento, na podlagi katerih lahko razumemo spreminjanje in preoblikovanje strukture v odnosu do vsebine. Na nove posege v naselju vpliva obstoječa struktura, ki zaradi zakonskih določil omogoča ali zavira spremembe in širitve naselij. Vsak poseg v strukturo preoblikuje obstoječi poselitveni vzorec. Razumevanje dinamične rasti naselja mora zato postati temelj novim ureditvenim načrtom, ki za razliko od tradicionalnih statičnih načrtov ne določajo končnega stanja, temveč omogočajo hitro odzivanje s stalnim prilagajanjem in spreminjanjem.
Domačiji Kosovih in Binclovih v Škofji vasi mejita druga na drugo in med njima so vedno veljali lepi dobrososedski odnosi. Sredi prejšnjega stoletja sta na sosedovi kmetiji zagospodarila ...mladoporočenca Alojz Bincl, st. in Jožefa, roj Veternik, ki se je primožila s kmetije v Lokrovcu. Po dobrem letu so sosedje dobili prvorojenca Alojza ml. Kasneje sta se mu pridružila še brat Tonči in sestra Sonja. Pri Kosovih smo bile tri odraščajoča dekleta: Anica (pokojna), Marjana in Ivica. Sosedovega novorojenčka smo se vse zelo razveselile, saj v bližnji soseščini takrat že kar nekaj časa ni bilo dojenčka. Želele smo, da bi bil kar pri nas, da bi ga lahko cartale in razvajale ter se igrale z njim. Bile smo kar malo ljubosumne na njegove sorodnike iz Lokrovca, ki so prihajali k Binclovim na obisk in ga nato tudi za kakšen teden odpeljali k sebi. Zelo smo ga pogrešale in čas njegove odsotnosti se nam je neizmerno vlekel. Ko se je sestra Marjana zaposlila, je njemu, seveda, tudi ostalim otrokom, iz mesta prinašala sladkarij. Tako je hitro minil čas našega otroštva in brezskrbnih iger pod našo češnjo, kamor smo se radi postavili tudi pred fotografski objektiv, če je prišel na obisk kakšen fotograf.Lojzi je odraščal in starši so ga kaj kmalu začeli vključevati v delo na kmetiji. Po odsluženi vojaščini se je zaposlil najprej v Emu, nato pa je vrsto let vse do upokojitve delal v bližnjem Etolu. Fantič s klobučkom je danes izredno požrtvovalen gasilec v domačem kraju in aktiven pri kulturnem društvu, kjer s predanostjo predaja svoja znanja o ohranjanju in prikazovanju starih podeželskih in kmečkih opravil na mlajši rod.Moji sestri sta odšli na delo v Nemčijo, jaz pa sem ostala domačiji in s sosedovim Lojzijem, ki si je na hribu nad Binclovo domačijo zgradil dom in ustvaril družino, ostajava v lepem in vzajemnem sosedstvu.Na fotografiji moja sestra Marjana Kos, por. Geršak, in sosedov Lojzi Bincl.Prispevala: Ivica Kos
Koliko nas je, ki se je še spominjamo? Marije Deželak, po domače Albekove Micke iz Malih Grahovš. Ker nas je teh, ki smo jo osebno poznali, vse manj, je te dni ugledala luč sveta knjiga, v kateri so ...ohranjeni spomini nanjo. Kdor se je še namreč spominja, ve, kaj vse je ta, še v 19. stoletju rojena žena, bila pripravljena storiti za ljudi v težavah, in predvsem, da jim je znala pomagati.V prvi polovici 20. stoletja in še kar nekaj časa zatem, ko niso bila na voljo prevozna sredstva, pa tudi zaradi pomanjkanja denarja, ljudje v težavah niso odšli v Laško. Prebivalci Šentlenarta in okoliša so se rajši obrnili na Albekovo Micko. Če je koga bolel zob ali se mu kakšna ognojena rana ni hotela zaceliti, ko je kdo že predolgo imel prebavne motnje ali ga je kuhala vročina, je odšel k Albekovi Micki ali pa so koga poslali ponjo. Ponjo pa je hitel tudi mož ali je tekel kateri izmed otrok, ko je žena ali mama začutila, da prihaja njen čas.Poleg vseh naštetih in še kakšnih uslug pomoči potrebnim je tudi kuhala; na ohcetih, drugih slavjih in tudi takrat, ko se je kdo poslovil od tega sveta.Pričujoča knjiga Albekova Micka – domača babica, ki sem jo izdal konec novembra, bo gotovo pripomogla k temu, da se bo spomin na to plemenito ženo ohranil tudi bodočim rodovom. Za pokušino dodajam odlomek iz knjige:»Bila je kot mati Tereza!« Šele po tem vzpodbudnem vzkliku Rutarjeve Anice iz Gozdeca, ko sem ji omenil, da nameravam napisati, s čim vse se je ukvarjala naša stara mama, sem bil zares odločen, da je vredno iztrgati pozabi življenje žene, ki je s svojimi dejanji močno presegla dejanja večine žensk. Obenem se mi je zdelo škoda, da bi naši otroci in bodoči rodovi ne vedeli, s koliko truda in na kakšen način so v času življenja Albekove Micke njihovi predniki pripravili hleb kruha do tam, da ga je lahko potem, ko ga je vzela iz peči, gospodinja po znamenju križa spoštljivo prerezala in položila na mizo.«Prispeval Alojz Jesih, član Domoznanskega krožka UTŽO pri Knjižnici Laško
Potem, ko sta se starša, oba s Kozjanskega, v petdesetih letih 20. stoletja zaposlila in naselila v Mariboru, so obiski mamine domačije v Veračah postali stalnica. Skoraj vsak vikend je mlada družina ...obiskovala starša, stara starša oz. tasta in taščo. Šlo je za obiske, pomoč pri delu, vzdrževanje družinskih vezi in tudi za preskrbo z doma pridelano hrano.Na fotografiji je družina Hederih, oče je očitno fotografiral, najmlajše članice pa še ni bilo. Posnetek je nastal pred domačijo z leseno hišo s slamnato streho, v kateri sta stara starša prebivala. Ob hiši so domačijo tvorili še gospodarsko poslopje s sodarsko delavnico in kletjo, manjši lesen hlev, pa tudi vrt, nekaj njiv, nekaj gozda in nekoliko stran od domačije še vinograd.Ohranjanje stika z domačim krajem je za družino predstavljalo stik urbanega načina življenja s krajem izvora, pa tudi pomemben stik otrok s podeželjem, delom in družinskimi koreninami.Domačija še obstaja, stanovanjske hiše in hleva ni več, dograjena je novejša bivalna hiša. Zanimivo je, da so tudi vsi psi, ki so na tej domačiji živeli pozneje, bili nenavadno podobni temule. In pručka je še vedno tam.Slika
PDF
