Straipsnyje autorius teigia, jog per visą filosofijos istoriją atsakyti į svarbius klausimus padėdavo tai, jog patys klausimai būdavo aiškiau ir apibrėžčiau suformuluoti. Diskusija apie pirmykščio ...žmogaus mąstymos „prelogiškumą“ tebėra neapibrėžta, dėl to, kad diskusijoje dalyvaujantys nemėgina griežčiau apibrėžti, ką turi galvoje vartodami terminus „prelogiška“, „mąstymas“, „vaizdinis mąstymas“, „sąvokinis mąstymas“ ir t.t. Straipsnyje bandoma apibrėžti minėtus terminus. Teigiama, kad pradiniame kalbos įvaldymo etape verbaliniais simboliais yra koduojamos ikiverbaliniame pažinimo etape generuotos reikšmės ir jų struktūros, kartu socialiai orientuojama individuali savo prigimtimi reikšmių sistema. Kalba čia gali atlikti ikiverbalinio pasaulio vaizdo transformavimo ir visada atlieka tolesnio jų kūrimo funkcijas.
Publikuojamas žymaus prancūzų semiotiko, Paryžiaus aukštosios socialinių mokslų mokyklos Bendrosios semantikos katedros vedėjo profesoriaus Algirdo Juliaus Greimo interviu, duotas Vilniaus ...universiteto Filosofijos istorijos katedros docentui Rolandui Pavilioniui. Aptariamas struktūrinės semantikos požiūrio specifiškumas, kalbos samprata, diskurso rišlumo, diskursų organizacinių principų, jų tipologijos, mitologijos tyrimų metodologinės problemos, perėjimo nuo semantikos į semiotiką, semiotikos paplitimo pasaulyje ir kiti klausimai.
Supratimo teorijos gaivinimas XX a. susijęs su pastangom atskirti dvasios mokslus nuo gamtos mokslų (Gadamer) ir jiems suteikti daugiaprasmę ženklinimo funkciją (Ricoeur). Taip atsiranda simbolio, ...polisemijos, žaidimo hermeneutinės teorijos, kurių modeliu tampa meno kūrinys. Poezijos kūrinio aiškinimas, apimdamas estetiką ir poetiką, hermeneutiką išplečia ne tik nagrinėjamo objekto (poeziją aiškino ir Dilthey), bet ir turinio atžvilgiu. Remdamasis Gadamerio ir Ricoeuro tekstais, panagrinėsiu šią hermeneutikos slinktį, kurią Ricoeuro žodžiais pavadinau ilguoju hermeneutikos kelių. Drauge bandysiu išryškinti filosofinę poetiką kaip savarankišką discipliną, nors ir susikertančią tiek su hermeneutika, tiek su estetikos teorija.
Intencionalinės sąmonės koncepcijos intencionalumą traktuoja kaip subjekto santykius su pasauliu, kurie turi dvi ypatybes – priklausomybę nuo tų santykių suvokimo būdo ir nepriklausymą nuo realaus ...objekto egzistavimo. Pastaroji savybė yra sunkiausia problema, su kuria susiduria intencionalinė sąmonės koncepcija. Tipiški intencionalumo problemos sprendimai ir galimos loginės-semantinės intensionalinių (propozicinių nuostatų) kontekstų interpretacijos vieni kitus eksplicitiškai arba implicitiškai suponuoja. E. Husserlio intencionalumo samprata yra suderinama su J. Hintikkos galimų pasaulių propozicinėms nuostatoms semantika. Loginėje-semantinėje subjektyvių kontekstų interpretacijoje, besiremiančioje E. Husserlio idėjomis apie intencionalumą, turėtų būti atspindėta singuliarinių terminų referentai juose – tai subjektų, apie kuriuos kalbama, subjektyvūs referentai. Semantinės kalbos išraiškų savybės gali atlikti analogo arba modelio funkciją, konceptualizuojant subjektyvius išgyvenimus kaip ypatingą realybę.
Prilog se bavi prefiksom aus- u nemačkom jeziku, kao i njegovim ekvivalentima u srpskom jeziku. Polazni jezik istraživanja je, dakle, nemački, a ciljni srpski. Detaljnom analizom korpusa koji sadrži ...reprezentativni broj glagola sa prefiksom aus- (preko 400 glagola), dolazi se do zaključka da je broj mogućih značenja ovog prefiksa veći od navedenog u dostupnoj literaturi. Stoga se glagoli sa prefiksom aus- svrstavaju u deset različitih semantičkih klasa. Na taj način se dolazi do direktnog upoređivanja podataka u oba jezika, što dovodi do utvrđivanja sličnosti i razlika u vezi sa značenjem tzv. aus-glagola (Aus-Verben). Rezultati ovog priloga bi mogli da nađu upotrebu u nastavi nemačkog jezika kao stranog, ali i u okviru studija germanistike.
AUDIATUR ET ALTERA PARS (ZUR FRAGE DER SEMANTIK DER PRONOMINA) Zusammenfassung Im vorliegenden Artikel werden die im Beitrag von A.Valeckienė (,,Einige Fragen der Semantik der Pronomina") ...hervorstechenden Fehlschlüsse über die semantischen Relationen zwischen Pronomina und Adjektiva der litauischen Sprache behandelt. Die semantische, logische und grammatische Analyse der litauischen Pronomina als auch die Kontextangaben der Selektionsregeln führen zu folgenden Ergebnissen: 1) das Wort visoks, -ia ,,allerlei" ist kein Pronomen, sondern ein Adjektiv; 2) das Wort visas, -a (visi, -os) in der Bedeutung ,,ganz" muß als Adjektiv angesehen werden; 3) nur die Pluralformen visi, -os in der Bedeutung ,,allgemein", ,,gesamt" müssen ebenfalls ins Inventarverzeichnis der Pronomina eingetragen werden; 4) fest zusammengehörende, unzerlegbare Wortverbindungen, derer Gesamtbedeutung häufig nicht mehr die Summe der Bedeutungen ihrer Komponenten darstellt, sondern Umdeutung erfahren hat (z.B. tam tikras ,,bestimmt", ,,eigentlich", ,,spezial" u.a.), sind Phraseologismen, die Adjektivbedeutung haben.
Prispevek se posveča številnim primerom lingvi- stičnega branja termina “referenca” na področju semantike in filozofije jezika. Pri tem razlikuje med razširitvijo in skrčenjem ter opozarja na ...po- men koncepta v okviru teorije jezikovnega akta. Nadalje se posveča številnim različicam »reference« v sodobnem spektru lingvističnih disciplin. Konč- no preide besedilo od lingvističnih postopkov k njihovi uporabi znotraj muzikološkega problem- skega področja.
ON THE PROBLEM OF LITHUANIAN-BYELORUSSIAN LEXICAL CONTACTSSummaryThis paper deals with some translation loans in Byelorussian from Lithuanian, namely, ten semantic loans (the type of blr. адбiты ...“enclosed, fenced” <lith. atmùšti “to enclose, to fence”; blr. адбiцца “coire” <lith. atsimùšti “to mate”; blr. каза́ “blemish, flaw” <lith. ožỹs, ožkà; blr. сярэ́дзiна “waist” < lith. pusiáujas etc.), eigt word-building loans (the type of blr. абiя́кi < lith. apmuštìniai (klumpės) “kind of wooden boots”; blr. акíдацца < lith. apsimèsti “to slip on”; blr. еы́стрыгаць < lith. iškir̃pti “to cut out”; blr. приты́ка <l ith. priẽkaištas “reproach” etc.) and three cases of loans of morphological formant (blr. бураке́ “borshch” < lith. burókai; blr. вайлакí< “kind of felt boots, valenki” < lith. veĩlokai; blr. кру́пы “groats” < lith. kruõpos). The author believes the translation loans can be considered as an essential linguistic argument in favour of the hypothesis about the great role of the Baltic substratum in forming Byelorussian dialects.
Razgovornu upotrebu jezika odlikuju češće verbalne intervencije nego što je to slučaj u monološkim upotrebama jezika bilo da se vlastiti izričaji revidiraju, upotpunjuju, popraćuju primjerenim ...izričajima, bilo da se verbalno reagira na inicijalni izričaj sugovornika. Takvi česti zahvati rezultiraju mjestimično kraćim izričajima u razgovorima. Razmjerno česta su u razgovorima i značenjska pražnjenja početnih odnosno završnih dijelova izričaja i jezična pojednostavljivanja upotrebom manje specificiranih odnosnih elemenata. Jedan od razloga svih navedenih svojstvenosti razgovornog jezika je emergentnost postupka nastajanja obavijesti i posljedična potreba za povlačenjem novih verbalnih poteza u bilo kojem trenutku vlastitog govornog prinosa. Razlozi zasigurno leže i u jezičnom procesiranju koje nije trenutačno nego zahtijeva određeno vrijeme te u polaganju prava na preuzimanje uloge govornika svih sudionika u razgovoru koje doseže vrhunac neposredno nakon smisleno, jezično, djelatno i melodijski potpunih izričaja odnosno slijeda izričaja. Korpus ovog istraživanja predstavljaju radijske kontakt-emisije Hrvatskog radija emitirane u posljednjem desetljeću u trajanju od otprilike deset sati. Cilj istraživanja je izdvojiti sintaktičke i semantičke strukture svojstvene isključivo razgovornoj upotrebi hrvatskog jezika. Nakon preslušavanja razgovorā, njihova bilježenja te kvalitativne analize sekvencija u razgovorima izdvojene su: apokoinu konstrukcije, naknadni dodatci rečenici, samostojeće teme, drugi primjeri sintaktičke usitnjenosti razgovora, primjeri jezičnog pojednostavljivanja, primjeri pitanja „u zadnji tren” te primjeri semantičkog pražnjenja početnog odnosno završnog dijela izričaja.
Conversational language use is characterised by more frequent verbal interventions than is the case in monologic language uses, the intent of the interventions being to revise one’s own utterances, complement them or accompany them by appropriate utterances, or to react verbally to the initial utterance of the interlocutor. Such frequent interventions result in occasional shorter-length utterances in conversations. Other quite frequent features in conversations include emptying of the meaning of initial or ending parts of utterances and linguistic simplifications achieved by using less specific relational elements. One of the reasons for all the above-mentioned characteristics of conversational language is the emergence of the process of information creation and the resulting need to make new verbal moves at any moment of oneʼs own turn. The reasons certainly also relate to language processing, which is not instantaneous but requires some time, and in claiming the right by all interlocutors to assume the role of a speaker in the conversation, which reaches its peak immediately after complete meaningful, linguistic, functional, and melodic utterances, or a sequence of utterances.The corpus of this research comprises Croatian Radio’s phone-in radio shows broadcast during the last decade and lasting approximately ten hours in total. The goal of the research is to single out both syntactic and semantic structures that are inherent exclusively to the conversational use of the Croatian language. After listening to the conversations, recording them, and performing the qualitative analysis of sequences in the conversations, the following features were singled out: apo koinou constructions, subsequent additions to sentences, free-standing topics, other examples of syntactic fragmentation of conversations, examples of linguistic simplification, examples of “last minute” questions, and examples of semantic emptying of initial or ending parts of utterances.
Die Sprachverwendung in der konversationellen Interaktion kennzeichnen häufigereverbale Interventionen, als das bei monologischen Sprachverwendungen der Fall ist, seien dies Revidierungen bzw. Vervollständigungen eigener Äußerungen oder Hinzufügungen angemessener Äußerungen oder Reaktionen auf die initiale Äußerung des Gesprächspartners. Solche häufigen Eingriffe resultieren lokal mit kürzeren Äußerungen in Gesprächen. Relativ häufig sind ebenfalls bedeutungsmäßige Leerungen der initialen bzw. finalen Äußerungsteile sowie sprachliche Vereinfachungen durch die Verwendung der weniger spezifizierten relativen Elemente. Gründe für die angeführten Eigenheiten der Umgangsprache sind: die Emergenz des Verfahrens der Informationsentstehung und die daraus folgende Möglichkeit, die neuen verbalen Handlungen zu jeder Zeit des eigenen Gesprächsbeitrags auszuführen, die Prozessierung von Sprache, die nicht momentan geschieht sondern eine gewisse Zeit erfordert sowie Anspruch auf das Rederecht aller Gesprächsbeteiligten, der seinen Höhepunkt unmittelbar nach sinngemäß, handlungbezogen und melodisch vollständigen Äußerungen bzw. Äußerungssequenzen erreicht. Das Korpus dieser Forschung stellen Phone-In Sendungen des “Hrvatski radio” mit einer Gesamtdauer von circa 10 Stunden, die größtenteils im letzten Jahrzehnt gesendet worden sind. Das Forschungsziel ist, die syntaktischen und die semantischen Strukturen auszusondern, die ausschließlich die Sprachverwendung in der konversationellen Interaktion kennzeichnen. Nachdem die Gespräche abgehört und transkribiert worden sind und nachdem die Gesprächssequenzen qualitativ analysiert worden sind, ist Folgendes ausgesondert worden: die Apokoinus, die Nachträge, die freistehenden Themen, andere Beispiele der syntaktischen Zerkleinerung in Gesprächen, Beispiele sprachlicher Vereinfachung, Beispiele von Fragen “im letzten Augenblick” sowie Beispiele semantischer Leerung des initialen bzw. des finalen Äußerungteils.
PDF
