Breda Smolnikar's storytelling derives from life narratives, oral history, and collective and personal memories linked to the suburban socio-economic structure of the sub-Alpine Kamnik-Domzale Plain. ...However, her writing transcends this material by transforming it into a singular poetic fiction through which Smolnikar addresses a broader and socio-spatially unspecified audience. At the level of literary mediation, the emancipatory features of "feminine writing" in the structure and themes of Smolnikar's narratives coincide with the artist's insistence on the independence of self-publishing.
Alojz Kocjancic5 je v pesmih Kubejskim Savrinkam in Materi, objavljenih v zbirki Savrinske pesmi, Savrinke opisal kot matere, ki se zrtvujejo za svoje otroke (Kocjancic 1962). Sabina Mihelj je ...ugotovila, da je metafora Savrinke pri tem rabljena kot figura nacionalne/regionalne zgodovine oz. kot njena antiteza. Tako kakor nudi metafora druzine prikladno razvojno pripoved za nacionalno zgodovino, dejansko pa je izpraznjena zgodovinskega pomena in locena od vzvodov moci, tako je tudi lik matere izenacen z Istro (prim. pesem Istra - mati), pesnik pa je njen sin. (Mihelj 2006: 372) Enacenje Savrinke, Istranke in matere je razberljivo tudi iz poimenovanja mogocnega kipa v Hrastovljah, delo kiparja in slikarja Jozeta Pohlena, ki se je ob slovesni postavitvi leta 1990 imenoval Istranka in je bil v casu terenske raziskave avtoric prispevka v ljudski govorici ze poimenovan za Savrinko. Poudarjanje materinskega elementa pri Alojzu Kocjancicu ni slucajno, saj se je njegova mati res ukvarjala s preprodajo med Kubedom, osrednjo Istro in Trstom. S preprodajo v severovzhodnem in visje lezecem delu Istre se namrec niso ukvarjala zgolj dekleta pred mozitvijo oz. vdove (Brumen2 000; Ravni k 1996: 82-83), marvec tudi porocene zenske, ki so s pomocjo sorodnic usklajevale intimno druzinsko zivljenje s pridobitno dejavnostjo. Pisatelj Marjan Tomsic je poleg materinske in zenstvene podobe Savrinke poudaril tudi njeno avtonomnost in aktivno vlogo v (javnem) zivljenju (Tomsic 1986). V na- sprotju s splosnim prepricanjem in ugotovitvami nekaterih raziskovalcev, ki so moske in zenske druzbene vloge delili po analogiji aktivno-pasivno oz. javno-zasebno,6 je v literaturi Marjana Tomsica Savrinka izpostavljena kot samozadostna, samostojna in aktivna posameznica, katere pridobitna vloga nikakor ni bila zanemarljiva (Ledinek in Rogelja 2000: 90; Mihelj 2006: 371-372). Vzporedno z Marjanom Tomsicem sta poleg Marije France Savrinke in Savrinijo omenjala se Rafael Vidali v pesniski zbirki Cubejske zrjavce (1989) in Edelman Jurincic v zbirki proze Istrani (1991). Vse tri omenjene pisce lahko stejemo za Tomsiceve »ucence«, ki so skupaj dopolnjevali in gradili lik Savrinke, kakrsen se je zacel utrjevati ob koncu 20. stoletja. 7 Zdi se, da je bila prav literarizirana podoba Savrinke v 80. in 90. letih prejsnjega stoletja, v casu razpada Jugoslavije, primerna in dovolj mikavna podoba za savrinizacijo Istre oz. iznajdbo savrinske identitete (Bojan Baskar 2002a), ki se je bolj kot za nacionalno razlocevanje slovenskih od hrvaskih Istranov (Brumen 2000) ali istrskega podezelja od obalnih mest (Baskar 2002a: 130) v 21. stoletje ohranila in utrdila v iskanju lokalnih tipicnosti, avtenticnosti in fasaderstva (Orbaslí 2000), za potrebe turizma in s turizmom povezanih prireditev (MacCannell 1976; 1992). Potrebno je izpostaviti, da v procesu oblikovanja lika Savrinke posamezniki niso bili zgolj pasivni prejemniki podob, ampak so imeli (in imajo) aktivno vlogo v oblikovanju le-teh. Proces regionalizacije ni zgolj invencija, odkrivanje, prebujanje oz. reapropriacija identitete (Baskar 2002a: 115) v smislu promocije oz. popularizacije savrinske identitete s strani lokalnih in zunanjih umetnisko-kulturnih promotorjev ter specificnih politicnih okoliscin v 90. letih 20. stoletja (Brumen 2000), ampak deluje proces savrinizacije obojestransko, tako »od zgoraj«, kot »od spodaj«; skozi materialne okoliscine in prizorisca ter interakcije posameznikov na prizoriscu. Savrinska identiteta se je oblikovala skozi interakcije oz. aktivnosti posameznikov; konkretno skozi preprodajo, tihotapljenje, pesacenje in poznavanje poti med Istro in Trstom, pripovedovanje, spominjanje ter sele zatem skozi zapisovanje pripovedi in spominov. Identifikacije so namrec fluidne in spremenljive (Drummond 1980) ter se (re)organizirajo glede na spremenljiva, pogosto kaoticna razmerja med materialnimi okoliscinami, interakcijami in podobami. Proces regionalizacije in nacionalizacije v Istri ter oblikovanje podobe Savrinke pri tem ni izjema.8 Savrinizacija dela Istre, je bila, kot je zapisal Borut Brumen, v 90. letih 20. stoletja proces slovenizacije oz. nacionalizacije novopecene slovenske Istre (Brumen 2002: 404), pozneje pa je bila bolj v povezavi z afirmacijo podezelske identitete v opoziciji z obalnimi mesti (Baskar 2002a: 130). Dandanes se zdi, da gre proces savrinizacije v smeri fasaderstva9 turisticne ponudbe ter da je nacionalno in ruralno-urbano razlocevanje zasenceno z romantiziranimi podobami stvarnih materialnih okoliscin iz zivljenja preprodajalk. Savrini in Savrinija so pri tem vnovic potisnjeni v ozadje, izstopa predvsem Savrinka, tokrat v vlogi avtenticnega lika. Nedavno je Turisticna razvojna agencija Autentica iz Kopra v sodelovanju s pisateljem Marjanom Tomsicem oblikovala poseben izletniski program »po poteh Savrink«, kjer se je, kot pravi avtor clanka v Primorskih novicah, »na poseben nacin poklonila liku Savrinke« (31. 3. 2011, 65/66, 9). V obalnih mestih Slovenije je moc kupiti skulpture glinenih Savrink, lutke Savrinke ter razglednice s fotomontazo prizora z nekdanje trgovske poti, ki sicer navajajo, da je Savrinka lik iz specificnega podezelskega okolja severovzhodne Istre, obenem in bolj izrazito pa delujejo kot nadregionalna10 podoba nostalgicnega iskanja izgubljenega casa in avtenticnega zivljenja, znacilnega za miticno rekonstrukcijo obcutja tradici- je, izkoreninjene zavoljo globalizacije (Selwyn 1996: 2). Gre za iskanje avtenticnosti, kot jo je, aplicirano na turisticno situacijo, teoretiziral ameriski sociolog Dean MacCannell (1976; 1992)11 ali zgolj za igranje s podobami v postmodernem svetu, kot je turisticne spektakle opisal John Urry (1990).
Pavlina Pajk (1854-1901) je prva slovenska pesnica, ki je izdala pesniško zbirko. Z naslovom Pesmi jo je objavila leta 1878 in jo z dodanimi pesmimi ponatisnila leta 1893 v Zbranih spisih I . ...Pretežno lirski prvoosebni ženski subjekt teh pesmi v največji meri določa ljubezen, ki ni le značilna lirska tema, temveč tudi vsebina emancipacijskih teženj meščank iz druge polovice 19. stoletja. Pesnica predstavlja ljubezen po eni strani (pozno)romantično kot ključni pesniški vir in ženski subjekt sentimentalno doživlja neuresničeno ljubezen, ki pa je tudi vir moči. Po drugi strani pa se v prikazu ljubezni odmika od skrajnosti in se zavzema za razumnejšo ter obvladovano ljubezen in čustva sploh. Žensko identiteto reprezentirajo še pesmi z materinsko temo. Ženska dimenzija je pripisana tudi domoljubnim pesmim, značilnim za to obdobje, avtoričino življenje pa je spodbudilo še nastanek pesmi z motivom sirote in domotožja
Literarna revija je izhajala občasno v Celovcu. Urejal jo je Anton Janežič. V njej so objavljali takrat pišoči slovenski avtorji: Simon Jenko, Fran Erjavec, Fran Levstik, Josip Jurčič, Vajevci,…
Literarna revija je izhajala občasno v Celovcu. Urejal jo je Anton Janežič. V njej so objavljali takrat pišoči slovenski avtorji: Simon Jenko, Fran Erjavec, Fran Levstik, Josip Jurčič, Vajevci,…
Časopis za zabavo, znanost in umetnost je izhajal mesečno v Mariboru. Vseboval je prilogo: Vestnik. Pri urejanju so sodelovali Janko Pajk, Davorin Trstenjak in Josip Jurčič
Političen in leposloven list je izhajal sprva tedensko, potem pa dvakrat na mesec. Lastnik in izdajatelj je bil Ivan Hribar, v 2. letniku se mu pridruži Ivan Tavčar, ki je časnik tudi nekaj časa ...urejal. Večinoma pa je bil urednik časnika Anton Trstenjak
