Zanimalo nas bo, kako ta tekst rizom, ki ga Barthes poimenuje intertekst (v razliènih primerih od Dusana Jovanoviæ a do Simone Semeniè) nehierarhièno, hkrati pa medbesedilno in medmedijsko izjemno ...vezljivo strukturira sodobne (ne veè) dramske in gledaliske pisave. Kako se znajde v situaciji, ko je besedilo v gledalisèu (zdi se, da dokonèno) postalo nekaj, kar se razlikuje od drevesa z vejami, koreninami, osredisèenostjo. Kaj je prinesel ta novi polozaj dramskega v sodobnem gledalisèu, ta vèasih izrazita prehodnost, nomadskost. Polozaj, v katerem je - povedano drugaèe, ne veè s teoretskim aparatom poststrukturalistiène dvojice Deleuze-Guattari, ampak s terminologijo in argumentacijami, ki jo v odmevni knjigi Gledalisèa (dramske pisave) XXI. stoletja: Zaèetki razvijeta Julie Sermon in Jean-Pierre Ryngaert - postalo postavljanje antagonizma med besedilnimi pisavami na eni in odrskimi pisavami na drugi, absurdno. Meje med tema dvema vesoljema ne obstajajo veè. Morebitne polemike o koncu dramskih pisav tako izgubijo svoj smisel, saj z danasnje perspektive izhajajo iz globalnega gledaliskega trenutka, ki teksta ne izkljuèuje, hkrati pa mu ne pripisuje veè funkcije svetega in nedotakljivega elementa. (Sermon-Ryngaert 2012: 50-51) Dramsko besedilo se tako danes nahaja v sredisèu raznolikih mrez besedil, ki vplivajo nanj na razliène naèine: od tega, da se zazirajo vanj, do tega, da ga plemenitijo, mu dodajajo kompleksnost. Besedilo v gledalisèu, naj je dramsko ali ne veè dramsko, torej ni veè nekaj, kar je loèeno od drugih elementov predstave, ampak je prepredeno z drugimi interteksti. Od besedilnih do gestiènih, glasbenih, vizualnih. Hkrati dramsko besedilo ni nekaj iksnega, ampak se v medsebojnem delovanju z drugimi kulturnimi, medijskimi in umetniskimi medbesedili ves èas spreminja. Ali kot to razume Patrice Pavis: »Zgosèa, akumulira, amalgamira vrsto posebnih znaèilnosti, ki jih mora analiza besedila, resda velikokrat skorajda obupano, ponovno konstituirati in prerazporediti.« (Pavis 2011: 9) Za razliko od igre Za nase mlade dame (2007), v kateri se zgodba »odvija na naèin, ki je blizu ilmski strukturi, dramsko besedilo je namreè sestavljeno iz stevilnih kratkih prizorov (ilmskih 'lash backov'), ki neprestano preskakujejo skozi razliène case in tako fragmentarno razkrivajo pretekle dogodke, ki so pripeljali do umora« (Pezdirc Bartol 2011: 195), se je Dragica Potocnjak tokrat odlocila za sicer spet nekoliko ilmicno montazo krajsih prizorov, ki sestavljajo sinteticno ter pregledno strukturo drame. Toda na prvi pogled enostavna fabula se z brechtovskimi intervencijami in rusenjem realisticno-sinteticne zgodbe strukturira v size, ki z vsakim prizorom bolj razkriva kompleksnost in zivost tematike transplantacij, sveta darovalcev in prejemnikov, eticnih postulatov zgodb, ki jih pise zivljenje. Struktura drame tako bralca in gledalca vpelje v vlogo nekoga, ki, ne da bi se tega zavedal, drugega za drugim lusci sloje cebule, ki jo ima v rokah, ter postaja vedno bolj angaziran. Dramatika se je tako znasla v novi mejni situaciji, ki jo hkrati ogroza in osvobaja. O tem prièa tudi nekaj primerov slovenskih postdramskih medmedijskih tkanj, ki smo jih izbrali kot premete nase raziskave. Hkrati pa ti primeri prièajo tudi o tem, kako se je dialoska oblika znasla v druzbi heterogenih besedilnih taktik, od proznih do esejistiènih, teoretiènih in hibridnih, ki jim je vsem skupen poskus ustvarjanja oblik onstran drame. Tekst pri sodobnih dramatièarkah in dramatikih velikokrat postane matrica teatralnosti, ki ji sami naèrtujejo diskurz in pot. Ta teatralnost vsakiè znova razvija speciièen model za mozne gledaliske uprizoritve. Vsem tem razliènim avtorskim taktikam pa je v obravnavanih dramskih pisavah skupno to, da jih vsej igrivosti in parataktiènosti ter navidezni politièni indiferentnosti navkljub paradoksalno zanima prav etièna pozicija, akutna kriza etike.
Fritzel von Mannheim oder das Vorurtheil (1780) je veseloigra nemskega dramatika in Shakespearovega prevajalca Gabriela Eckerta (dagger1785), Der lahme Liebhaber, ki je prevod dela The Lame Lover ...(1770) Linhartovega angleskega sodobnika, dramatika, igralca in gledaliskega intendanta v Cornwallu Samuela Footeja (1720-1777), komedijo Alle haben Recht oder die durch die List des Bedienten betrogenen Alten je napisal neznani avtor, medtem ko je Jakob beym Brunnen delo italijanskega libretista Francesca de Lemena (1634-1704). Predzadnje delo v zbirki je Julie von Parma J. N. Edling. Bischoffa, ki je bil profesor prava na univerzi v Helmstadtu, avtor knjig o pravu, a tudi pesnik in dramatik. Zadnje besedilo je zaloigra Die Flucht (1780) Christiana Felixa Weisseja (1726-1804), pomembnega razsvetljenskega pisatelja, utemeljitelja nemske otroske in mladinske knjizevnosti, ki se je druzil z Gellertom in Lessingom. Avtorji vseh iger so bili torej ugledni dramatiki in vsi teksti z izjemo zadnjega, so veseloigre, v katerih je v ospredju ljubezen, predvsem njeno zmagoslavje nad koristoljubjem. Tematsko in slogovno je Miss Jenny Love najblizje Die Flucht, saj je dogajanje postavljeno na Irsko (pri Linhartu na Skotsko), Karl Goedeke, sin hudobnega lorda Alstona pa si s silo zeli pridobiti naklonjenost nedolzne in mile Sophie, ki ljubi njegovega brata, kar spet spominja na nasilno custvo lorda Heringtona do Jenny Salisbury. Dramaticni dogodki, med katerimi ne manjka niti posilstvo, privedejo do smrti obeh zaljubljencev, zlobni Karl pobegne, lord Alston pa z grozo spozna, kdo je kriv in kdo nedolzen. Primerjava obeh iger tako samo potrdi ze veckrat zapisano spoznanje, da je Anton Tomaz Linhart pisal v viharniskem duhu. Zanimivost augsburskega izvoda je, da je v njem zig grofa Krafta Ernsta von Oettingen-Wallersteina (1748-1803). Ta bavarski plemic, ki je bil odprt za politicni, gospodarski in kulturni napredek, je skrbno in z obcutkom izbiral knjige za svojo knjiznico. V njej so bili pomembni srednjeveski rokopisi in glasbene partiture, saj je bil tudi velik ljubitelj glasbe, ki je godalne kvartete in simfonije narocal pri Josephu Haydnu.12 V primerjavi z drugimi najdenimi zvezki, v katere je uvezana Miss Jenny Love, izstopa augsburski izvod po tem, da so vsa besedila zaloigre, njihova tema pa je unicujoci vpliv tirana na soljudi.13 Ob Linhartu so objavljena se naslednja besedila. Marianne (1776) Friedricha Wilhelma Gotterja (1746-1797) je zaloigra in prikazuje tiranstvo oceta, ki hoce prisiliti hcerko, da bi sla v samostan, saj bi tako dediscina pripadla njenemu bratu in mu omogocila politicno kariero ter vzpon na druzbeni lestvici. To delo je potrdilo Gotterjev sloves enega izmed najpogosteje igranih nemskih dramatikov. Druzinski tiran je tudi protagonist zaloigre Der Mann hat Brüder (1784) anonimnega avtorja. S svojim skopustvom, zaradi katerega se sin ne sme porociti z izbranko, naredi spletko zoper lastnega otroka, vendar na koncu, ko misli, da je povzrocil dekletovo smrt, sam spije strup in umre. V zgodovinsko snov je posegel J. Ludwig z zaloigro Timophanes von Korinth (1783). Tudi Grafenauer zaloigra Berchtold, Herzog von Zähring, der Erbauer der Stadt Bern jezuita Franza Regisa Crauerja (1739-1806) iz Luzerna prikazuje temacen druzinski obracun v 13. stoletju. Snov iz svedske zgodovine obravnava delo Gustav Wasa (1737), ki ga je napisal irski dramatik Henry Brooke (1703-1783): danski kralj je predstavljen kot tiran, svedski Gustav pa kot plemeniti osvoboditelj Svedske. Zaloigra je znana po tem, da je bila prva, ki je po uveljavitvi t. i. Licensing Act v letu 1737 dozivela cenzurno prepoved. Naprednosti ni mogoce odrekati niti avtorju zadnje zaloigre v zvezku, Johannu Georgu Fösterju, vsestranskemu razsvetljencu in prostozidarju, ki ga nemska zgodovina oznacuje za revolucionarja. Chlotar (1781) je sicer kljub zgodovinski snovi bolj intimna ljubezenska drama, ki je po zapletu viharnisko mracna, s preganjano nedolznostjo in trupli ter ljubimcem, ki mu kruta spletka iztrga nedolzno dekle iz objema. V tem zvezku so zvezane stiri veseloigre in ena zaloigra - Miss Jenny Love. Prva v zvezku je veseloigra Die gemalte Liebeserklärung (1782) francoskega pisatelja Clauda Josepha Dorata (1734-1790), ki jo je v nemscino prevedel Fl. L. Epheu. Tudi drugo veseloigro v knjigi, Adelaide oder Die Anthipathie gegen die Liebe (1781), je napisal francoski avtor Gérard Du Doyer de Gastels (1732-1798), ki so ga veckrat igrali v Comédie-Française. Obe komediji sta lahkotni, v ospredju je ljubezenski zaplet, ki se seveda srecno razresi. Komedija Carlson und Louise oder So denken die Menschen selten (1781) je delo neznanega avtorja. Protagonist Stratford je razsvetljeni oce, ki sina ne zeli porociti po svoji volji, temvec sprejme njegovo odlocitev za preprosto in revno dekle. Na koncu se sicer izkaze, da je v resnici bogata. Ljubezenska zgodba v sentimentalni tradiciji je tudi movens "ganljive veseloigre" Henriette von Blumenau oder die Liebe aus Dankbarkeit Ignáca (Ignatza) Cornove (1740-1822), v Pragi zivecega italijanskega jezuita in prostozidarja, ki se je v zgodovino zapisal tudi kot pisatelj, pedagog in historik. Presenetljivo je, da je v zbirki Linhartovo besedilo edina zaloigra, vsekakor pa je vsem igram skupna razsvetljenska ideja o zvezi dveh plemenitih bitij, ki ju veze ljubezen in morata premagati razlicne ovire na poti do zdruzitve. Izvod, ki ga hrani Staatsbibibliothek zu Berlin, je uvezan v zbirki s sedmimi igrami in naslovljen z Neue Schauspiele, aufgeführt auf dem Churfürstl. Theater zu München. Izdan je bil leta 1782. Gre za Stagejevo zbirko, o kateri smo ze porocali. Uvrstitev v to zbirko nakazuje moznost, da je bila Miss Jenny Love uprizorjena v Dvornem gledaliscu v Münchnu, vendar raziskava ni prinesla enoznacnega odgovora na to vprasanje. Pregledali smo repertoar za leti 1781 in 1782 (Legband 1904; Grandauer 1878), vendar Miss Jenny Love ni nikjer omenjena. Toda Franz Grandauer, avtor kronike dvornega gledalisca iz leta 1878 opozarja, da je njegov seznam (in posledicno tudi Legbandov repertoar) nepopoln, saj ga ni sestavil na osnovi letakov, temvec porocil sodobnikov v knjigah, tednikih in mesecnikih in najavah predstav v dnevnikih.15 Arhiv Dvornega gledalisca je namrec zgorel v pozaru leta 1823. Tudi raziskava, ki so jo na mojo prosnjo opravili v Drzavnem arhivu v Münchnu, je pokazala le, da v naslednjih seznamih Miss Jenny Love ni omenjena: Bücherzensurkommission, Hofamtsregistratur, Generalregistratur. Vendar to, po mnenju arhivarja dr. Juliana Holzapfla, ne izkljucuje popolnoma moznosti, da je bila zaloigra vendarle uprizorjena.16 Seveda je mogoce tudi to, da je Stage v svojo zbirko uvrstil dela, ki niso bila uprizorjena.
