Raba konoplje v medicinske namene Armin Čulić; Branko Bregar; Mirna Macur
Obzornik zdravstvene nege,
12/2021, Letnik:
55, Številka:
4
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Uvod: Slovenija je leta 2017 spremenila uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog in omogočila uporabo konoplje v medicinske namene. Konoplja ima več kot 140 kanabinoidnih spojin, med katerimi sta ...najbolj izpostavljeni kanabidiol in tetrahidrokanabinol, saj imata potencial za zdravljenje bolezni. Namen pregleda je raziskati rabo konoplje v medicinske namene. Metode: Izveden je bil integrativni pregled literature v digitalni zbirki podatkov PubMed, spletnem iskalniku Google učenjak in vzajemnemu bibliografskemu sistemu COBISS s pomočjo besednih zvez: »cannabis AND medical use«, »marihuana AND medical use« in »raba konoplje v medicinske namene«. Omejitve iskanja so bile: obdobje objave literature (2008–2019), prost dostop do recenziranih strokovnih in znanstvenih člankov ter literatura v angleškem ali slovenskem jeziku. Za pregled literature je bila uporabljena tematska analiza prebranega gradiva. Rezultati: Za pregled literature je bilo za končno analizo primernih 29 člankov. Identificiranih je bilo 52 kod, združenih v štiri teme: (1) zdravljenje s konopljo, (2) lastnosti konoplje, (3) delovanje kanabidiola, (4) delovanje tetrahidrokanabinola. Diskusija in zaključek: Konoplja se že tisočletja uporablja v medicinske namene. Danes jo v svetu uporabljajo predvsem za zdravljenje naslednjih bolezni: astme, diabetesa, epilepsije, raka, Parkinsonove bolezni, Alzheimerjeve demence, multiple skleroze. V Sloveniji je konoplja odstranjena s seznama najbolj nevarnih drog, a do njene rabe v medicinske namene je zahteven proces.
Navadne akne (Acne vulgaris) so pogosta kronična kožna bolezen, ki se pojavlja pri ljudeh vseh starostnih skupin, najpogosteje pri najstnikih. Nastanejo na seboroičnih predelih kože. Ker so ...najpogosteje prisotne na koži obraza, pogosto pomembno vplivajo na kakovost življenja ter so lahko razlog pridruženih duševnih težav in motenj. V patogenezi nastanka aken so pomembni štirje patogenetski dejavniki, ki so ključne terapevtske tarče. V preglednem prispevku predstavljamo klinično sliko aken in stopenjsko zdravljenje, ki smo ga povzeli po evropskih in ameriških smernicah. Opisujemo lokalno in sistemsko zdravljenje ter tudi druge načine zdravljenja, ki mora biti vedno prilagojeno posamezniku ter je odvisno od resnosti bolezni, spola, starosti in pridruženih bolezni.
Izhodišča: Retroperitonealni sarkomi so izredno redki, zato naj zdravljenje bolnikov z retroperitonealnimi sarkomi poteka v referenčnem centru. Temeljno zdravljenje je kirurško. Priporočen tip ...operacije je kompartment resekcija. Metode: Onkološki inštitut Ljubljana je edini referenčni center za sarkome v Sloveniji. V raziskavo so bili vključeni bolniki s primarnim lokaliziranim retroperitonealnim sarkomom, zdravljeni pri nas v obdobju od januarja 1999 do junija 2020. Opredelili smo preživetje, kakovost kirurškega zdravljenja in zaplete. Rezultati: Vključenih je bilo 100 bolnikov. Srednja starost je bila 62 let. Srednja velikost tumorja je bila 21,5 cm. Najpogostejši histološki podtip je bil dediferenciran liposarkom (39 %). Kompartment resekcija je bila opravljena v 24 %, multivisceralna resekcija pa v 25 %. Zaplete po posegu je imelo po klasifikaciji Clavien-Dindo stopnje 3a ali višje 29 % bolnikov, pri 58,6 % (17/29) je bila potrebna ponovna operacija. Zgodnja in pozna smrtnost po operaciji sta bili 3 % in 5 %. Srednji čas sledenja je bil 55,1 mesecev. 5-letno celokupno preživetje je bilo 67,8 %. Kumulativna verjetnost za lokalno ponovitev bolezni po 5 letih je bila 16,9 %, za oddaljene zasevke pa 21,4 %. Ocena ASA in izguba krvi med operacijo sta bila neodvisna napovedna dejavnika celokupnega preživetja. Zaključek: Retroperitonealni sarkomi sodijo med redke vrste raka. Naši rezultati zdravljenja bolnikov z retroperitonealnimi sarkomi so zelo dobri in primerljivi z rezultati drugih referenčnih centrov iz tujine. Potrjujejo tudi ključno vlogo referenčnega centra pri obravnavi in zdravljenju teh bolnikov.
Trojno negativni rak dojk (TNRD) predstavlja 10–20 % vseh primerov raka dojk. Zanj je značilno, da estrogenski receptorji, progesteronski receptorji in receptor HER2 niso izraženi. Kadar je tumor ...negativen tudi za androgene receptorje, govorimo o četverno negativnem raku dojk. TNRD se v številnih lastnostih razlikuje od ostalih tipov raka dojk. Incidenca je višja pri Afroameričankah in mlajših ženskah. Histološko gre večinoma za invazivne duktalne karcinome, ki so v večjem deležu slabo diferencirani. Pogosteje pride do sistemskega razsoja bolezni kot pa do lokalnega recidiva. Pogosteje kot ostale vrste raka dojk zaseva v visceralne organe. Slabše je celokupno preživetje, čas do ponovitve bolezni pa je krajši. Edino učinkovito standardno sistemsko zdravljenje je kemoterapija. Med novejšimi zdravili za zdravljenje TNRD kažejo svojo učinkovitost zaviralci PARP in imunoterapija, vendar le pri določenih podtipih TNRD. Številne klinične raziskave na tem področju že potekajo.
Otrokovo razumevanje bolezni ali poškodbe in s tem tudi nje-govo doživljanje nujnega sprejema se spreminjata glede na njegovo starost in razvojno stopnjo mišljenja. Za ustrezno komunikacijo z njim in ...lajšanje stiske, ki jo doživlja, je izjemnega pomena poznavanje posebnosti razvojnih stopenj in njim primernih pristopov. Dojenčku ali malčku do drugega leta starosti najbolj pomagajo božanje, prepevanje in zibanje, s čimer pozornost usmerjamo stran od bolečine. Otroku med 2. in 6.–7. letom starosti, za katerega je značilen buren razvoj domišljije, pomagamo tako, da mu starosti primerno pojasnimo, kaj se dogaja, s čimer preprečimo napačne ali pretirane predstave o tem, kaj ga še čaka. Z njegovo domišljijo si lahko tudi pomagamo tako, da uporabljamo čarobne predmete ali lastnosti, ki lajšajo neprijetnost ali bolečino. Med 6.–7. in 11.–12. letom starosti otroku opišemo, kaj počnemo in kakšen je načrt ter preusmerjamo pozornost. Slednje izvedemo tako, da mu npr. omogočimo, da nam pomaga, ali ga zaposlimo z miselnimi nalogami. Po 12. letu starosti je predvsem pomembno, da upoštevamo mladostnikovo zasebnost in njegovo morebitno željo po odsotnosti staršev. V vsakem primeru, ne glede na starost, pa otroku nikoli ne skušamo prikriti, da bo poseg morda neprijeten in boleč.
Izhodišča: Vstavitev trajnega drenažnega plevralnega katetra (TDPK) nudi možnost trajnega paliativnega zdravljenja malignega plevralnega izliva (MPI). Namen naše raziskave je oceniti uporabnost in ...varnost zdravljenja naših bolnikov s TDPK pri ponavljajočih se MPI. Metode: V retrospektivno kohortno raziskavo smo vključili 105 bolnikov z MPI, pri katerih smo med aprilom 2009 in julijem 2017 na Univerzitetni kliniki Golnik vstavili TDPK. Analizirali smo demografske podatke, indikacijo za vstavitev TDPK, zaplete in delež spontane plevrodeze. Rezultati: Med pogostejšimi vzroki MPI pri vključenih bolnikih so bili pljučni rak (59,0 %), mezoteliom (9,5 %), rak dojke (6,7 %) in rak jajčnikov (4,8 %). Razlog za vstavitev TDPK namesto opravljene plevrodeze je bil nepopolno razpenjanje pljuč pri 50 (47,6 %) bolnikih, slaba splošna zmogljivost, kratko pričakovano preživetje ali pridružene bolezni pri 50 (47,6 %) in dotlej neuspešno opravljene torakoskopske plevrodeze pri 5 (4,8 %) bolnikih. Do zapletov je prišlo pri 14 (13,3 %) bolnikih: zamašitev katetra pri 7, izpad katetra pri 3, zatekanje ob katetru pri 2 in okužba pri 2 bolnikih (empiem pri enem bolniku in celulitis pri enem bolniku). Plevrodeza, ki je omogočila odstranitev katetra, je bila dosežena pri 10 (9,5 %) bolnikih. Zaključek: Vstavitev TDPK je varna in učinkovita metoda trajnega paliativnega zdravljenja MPI.
Duchennova mišična distrofija (DMD) je najpogostejša in ena najresnejših mišičnih bolezni otroške dobe. Gre za na kromosom X vezano recesivno živčno-mišično bolezen, ki jo povzroča mutacija v genu za ...distrofin. Primarno prizadene skeletne mišice in srčno mišico. Pri večini dečkov se klinični znaki bolezni izrazijo z napredujočo mišično šibkostjo med 3. in 5. letom starosti. Mišična šibkost je bolj izražena v proksimalnih kot distalnih mišicah in v začetni fazi bolj vpliva na poslabšanje funkcije spodnjih kot zgornjih udov. Bolezen postopno napreduje. Pri nezdravljenih otrocih večinoma po 11. do 12. letu starosti vodi v takó resno zmanjšanje zmožnosti gibanja, da le-ti že za premagovanje krajših razdalj potrebujejo invalidski voziček. Napredujoča šibkost dihalnih mišic vodi v kronično dihalno odpoved in potrebo po pomoči pri predihavanju. Okvara funkcije srca je splošno prisotna, kajti po študijah so klinični znaki kardiomiopatije prisotni pri vseh bolnikih po 18. letu starosti. Na podlagi klinične slike diagnozo DMD potrdimo z laboratorijskimi in genetskimi preiskavami. V primeru negativnih rezultatov genetskih preiskav, a ob močnem kliničnem sumu za DMD, pa se za potrditev diagnoze poslužujemo mišične biopsije. Zdravljenje bolnikov z DMD zahteva multidisciplinarno obravnavo. Z uporabo kortikosteroidov (KS), fizioterapije, podpornega zdravljenja in opreme s pripomočki sta se življenjska doba in kakovost življenja bolnikov z DMD izboljšala. V fazi razvoja je več zdravil, katerih delovanje se usmerja v zmanjšanje okvare mišic, a tudi zdravil, ki bi odpravile osnovni, tj. genetski vzrok bolezni.
Cilj sekundarne preventive po srčnem infarktu je zmanjšati tveganje za ponovne srčno-žilne dogodke, druge zaplete in umrljivost. Kljub medikamentni terapiji, ki so jo skozi čas priporočale smernice, ...je vedno ostajalo in še ostaja prisotno določeno preostalo srčno-žilno tveganje. Namen novejših raziskav je bil z dodatkom predvsem protitrombotičnih, hipolipemičnih ali protivnetnih zdravil brez pojavljanja pomembnih neželenih učinkov znižati to prisotno tveganje. V sklopu protitrombotičnega zdravljenja se je tako eno leto po akutnem koronarnem sindromu kot dodatek aspirinu izkazalo učinkovito podaljšano zdravljenje s tikagrelorjem ali z nizkimi odmerki rivaroksabana. Veliko novosti je tudi na področju hipolipemičnega zdravljenja, ki kot najbolj koristno zagovarja čim večje znižanje holesterola LDL. Raziskave kažejo, da so za doseganje ciljev učinkoviti ezetimib in zaviralci PCSK9. Tretja možnost učinkovitega proti-aterosklerotičnega zdravljenja so protivnetna zdravila, ki pa se še niso prebila v klinično prakso. Pri bolnikih po srčnem infarktu s sočasno sladkorno boleznijo dodaten ukrep v izboljšanju srčno-žilne napovedi izida omogoča uporaba agonistov receptorjev GLP-1 (angl. glucagon-like polypeptide-1) in zaviralcev SGLT2 (angl. sodium-glucose co-transporter 2). Če bolniki izpolnjujejo merila za uvedbo novih terapevtskih možnosti, je poleg zdravega življenjskega sloga smiselno čim bolj optimizirati medikamentno zdravljenje, saj lahko ob tem pričakujemo nadaljnje znižanje preostalega srčno-žilnega tveganja in s tem izboljšanje kakovosti življenja po srčnem infarktu.
Stevens-Johnsonov sindrom (SJS) in toksična epidermalna nekroliza (TEN) sta redki življenje ogrožajoči bolezni, ki se kažeta z nastajanjem mehurjev ter odstopanjem povrhnjice kože in sluznic. ...Najpogosteje sta posledica imunsko sprožene reakcije na zdravilo, redkeje zaradi drugih vzrokov. Poleg prekinitve zdravljenja z zdravilom, ki je lahko sprožilo SJS/TEN, ali uvedbe zdravljenja bakterijske okužbe, če je ta kot vzročni dejavnik dokazana, uvedemo lokalno zdravljenje sprememb na očeh, koži in sluznicah, v težjih primerih pa še sistemsko zdravljenje z glukokortikosteroidi (GKS) in/ali intravenskimi imunoglobulini (IVIG). Za optimalni izid bolezni je bistveno sodelovanje med specialisti različnih strok. Prispevek predstavi skupino bolnikov, obravnavanih na Kliničnem oddelku za otroško alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo Pediatrične klinike UKC v Ljubljani in pregled literature. V letih 2011–2019 smo zdravili šest otrok s SJS/TEN. Pri štirih otrocih je bil sprožilni dejavnik zdravilo, pri enem okužba z Mycoplasmo pneumonie, pri enem bolniku pa etiologije nismo mogli opredeliti. Z GKS in IVIG so bili zdravljeni štirje otroci, en otrok z okužbo z M. pneumonie je bil zdravljen z azitromicinom in IVIG, en otrok pa je prejel le zdravila lokalno. Izid bolezni je bil pri vseh otrocih dober, in sicer tudi brez poznih posledic bolezni.
Background. Many studies have shown significant reduction of fertility in endometriosis. Mechanisms of infertility are still not completely clear. The aim of our study is to obtain the effectiveness ...of laparoscopic treatment of infertility for different stages of endometriosis. Methods. The effectiveness of laparoscopic treatment of infertility in endometriosis was observed through a questionnaire that was sent to 281 patients (pts), who had laparoscopic treatment at the Department of Obstetrics and Gynecology Ljubljana during the period from 1999 to 2006 due to endometriosis as the only cause of infertility. 53.4 % (150/281) pts, who answered the questionnaire, were divided into group I (minimal and mild endometriosis) and group II (moderate and severe endometriosis). We established the rate of pregnancy (in total, spontaneous and ART) and compared the results between two groups. Relatively small percentage of answered questionnaires was most likely due to the fact that the questionnaires were sent to pts who were operated several years ago and did not respond or have changed their address. Because the study is still ongoing, we present partial results. Results. For 132 pts wanting to get pregnant the overall pregnancy rate was 76.5 % (101/132). The rate of pregnant pts depended on the stage of endometriosis. In group I 86.8 % (79/91) pts became pregnant – 58. 2 % (46/79) spontaneously, 41.8 % (33/79) with ART. In group II 53.6 % (22/41) pts became pregnant – 68.2 % (15/22) spontaneously, 31.8 % (7/22) with ART. The difference between groups was statistically significant (p < 0.05). Conclusions. Our results are comparable to the results found in the literature. Laparoscopic treatment of infertility is effective in all four stages of endometriosis. According to our results laparoscopic treatment has the primary role in the treatment of endometriosis-associated infertility