Na Navje so s pokopališča sv. Krištofa prenesli le Linhartov spomenik, ki je tedaj stal zraven nagrobnika Hradeczkyjev. Linhartovih posmrtnih ostankov niso več našli. Prvi del besedila na spomeniku ...je v latinščini, posvetilo prijateljev v gajici pa je prispeval France Prešeren; slovenske verze so morda dodali šele leta 1845, ob 50. obletnici smrti. To ni prvotno besedilo spomenika, pač pa je znano od leta 1808. Na plošči piše, da so 1840 spomenik popravili in staro napisno ploščo iz lesnobrdskega kamna vstavili v nov spomenik. Zgornji del spomenika z ogredjem in sarkofagnim zaključkom spominja na Korytkov nagrobnik, zato je umestna domneva, da ga je izdelal kamnosek Ignacij Toman. Edini okras nagrobnika sta bršljanovi vejici, ki simbolizirata nesmrtnost in večno življenje. Napis: ANTONIO LINHART CARNIOLIAE HISTORIOGRAPHO ET CAESAREO-REGII CAPITANEATUS DUCAT. CARN. SECRETARIO. MERENTI MOERENTES POSUERUNT AMICI OBIIT 14. JULII 1795. Antonu Linhartu, zaslužnemu zgodovinarju Kranjske in tajniku cesarsko-kraljevske gubernije vojvodine Kranjske, postavili žalujoči prijatelji. Umrl 14. julija 1795. Verzi: Steze popustil nemškiga Parnasa, Je pisal zgodbe kranjske star’ga časa. Komu Matiček, Micka hči župana Ki mar mu je slovenstvo nista znana? Slavile, dokler mrtvi se zbudijo Domače bote ga Talija, Klijo. /Popravili perjatli 1840/ (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
Več o vsebini na povezavi… http://www.zdc.si/index.php/sl/o-reviji-1/20-slovensko/slovensko-vsebine/zgodovina-za-vse-2010-2019/146-zgodovina-za-vse-2-2016
Jožef Klekl ml., polbratranec Jožefa Klekla st., se je rodil 3. marca 1879 na Krajni. Umrl je 24. septembra 1936 v Dolencih. Osnovnošolsko znanje je prejel v rimokatoliški trirazredni osnovni šoli na ...Tišini, zatem pa postal gojenec kőszeške sirotišnice. Tam je končal nižjo gimnazijo, višjo z maturo pa v Sombotelu, kjer je tudi stopil v bogoslovje. Leta 1902 je bil posvečen v duhovnika, nakar je nastopil kaplansko službo pri Sv. Juriju v Prekmurju (1902-1906), nato pa v Rohoncu (1906-1907) na Gradiščanskem, Turnišču (1907-1910) in v Murski Soboti (1910-1911). Leta 1911 je Klekl ml. zaprosil za župnijo Véliki Dolénci, jo tudi dobil in ostal tam kot župnik do svoje smrti. Poleg tega je veliko pisal in objavljal prispevke, ki niso bili le nabožne vsebine, temveč tudi zgodovinske, etnološke, gospodarske in leposlovne tematike. Največ je pisal v Kalendar Srca Jezušovoga, ki ga je med leti 1909-1919 tudi urejal, in v Marijin list, poleg tega je bil nekaj časa tudi urednik Novin. Ob Francu Ivanocyju velja za najbolj znanstveno usmerjenega med prekmurskimi duhovniki.Vir: http://www.pomurci.si/Default.aspx?id=653
Rodil se je 30. januarja 1819 v Laškem. Umrl je 13. aprila 1900 v Mariboru.Zgodovinar, stolni prošt in apostolski protonotar Ignacij Orožen je bil sin laškega tržana in trgovca Ignacija Orožna in ...Marije roj. Ramšak. Po gimnaziji v Celju je študiral filozofijo v Gradcu, teologijo v Celovcu in bil l. 1842 posvečen. Bil je kaplan v Žalcu in v Celju, župnik v Mozirju, nadžupnik pri sv. Križu v Rogaški Slatini, v Mariboru pa stolni kanonik, stolni dekan in stolni prošt. Bil je škofijski šolski nadzornik, ravnatelj semenišča, predaval je na bogoslovnem učiteljišču o cerkveni umetnosti. Bil je član štajerskega deželnega šolskega sveta in ravnatelj ordinariatske pisarne. Leta 1891 ga je papež imenoval za apostolskega protonotarja. Ignacij Orožen sodi med ugledne slovenske zgodovinarje. Vodil je farne kronike v krajih službovanja ter se zanimal za umetnostne in zgodovinske spomenike. V Celju je dal vzidati 16 rimskih spomenikov v steno farne cerkve. V Mariboru je preprečil rušenje stolnice. Ko je iskal zgodovinske podatke o Jurkloštru, se je v graškem Joanneumu srečal s kustosom numizmatičnega in antičnega kabineta Wartingerjem. Ta ga je spodbudil k zgodovinskemu delu in ostal vse do smrti njegov mentor. Orožen je sodeloval tudi z drugimi strokovnjaki iz Gradca: strokovnjakom za epigrafiko in numizmatiko Knablom, deželnim konservatorjem Grausom in direktorjem arhiva Zahnom. Vse našteto je Orožna opogumilo, da je ovrgel začetne pomisleke in začel pisati zgodovinske prispevke. Prvo Orožnovo zgodovinsko delo Celska kronika vsebuje strogo kroniko s pomanjkljivim citiranjem virov, pojave iz narodnega življenja, navedbe celjskih škofov, župnikov, vikarjev, kaplanov, imenik v Celju rojenih duhovnikov, popis celjskih okrožnih glavarjev, sodnikov, županov in napise starih rimskih spomenikov. Zadnji tematiki je Orožen kasneje dodal še dve krajši razpravi. Njegovo največje delo je serija Das Bisthum und die Diözese Lavant v 8 zvezkih, v katerih je podrobno opisal 14 od tedanjih 24 dekanij lavantinske škofije. Lotil se je vsake župnije posebej in jo obdelal z arheološkega, zgodovinskega in umetnostnega vidika. V 4. zvezku obravnava zgodovino Laškega pod naslovom Das Dekanat Tüffer, ki je izšlo tudi v slovenskem prevodu akademika dddr. Jožeta Mačka l. 2009 pod naslovom Orožnova zgodovina dekanije Laško.Orožen je zapisoval tudi ljudsko izročilo, tako imamo v laški kroniki zapis o prihodu Turkov v Govce in zapis o jurjevanju v Laškem, ki vsebuje slovenske besede, s katerimi otroci pozdravljajo zelenega Jurija. Po navedbah prof. Rybářa je Orožnova kronika Das Dekanat Tüffer edina znanstveno napisana zgodovina za Laško in Jurklošter. Pri pisanju se je naslanjal na arhivske vire, zato je celotna serija pogosto citirano zgodovinsko delo v krajevni zgodovini Spodnje Štajerske. Zadnje delo, Kačičev-Orožnov rod, je napisal v slovenščini in z njim postavil spomenik svojim prednikom. Po navedbah prof. Rybářa je Orožen v cerkvi gojil ljudsko petje, v veseli družbi pa je tudi sam rad zapel. Kako je bila Orožnu pri srcu slovenska beseda, je dokazal tudi s tem, da je izdal spise župnika Valentina Orožna, s katerim sicer ni bil v sorodu. V svojem življenju je bil skromen, v občevanju prijazen, v družbi duhovit in šaljiv ter radodaren do revežev. Bil je dopisnik centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju in od l. 1857 član Zgodovinskega društva za Štajersko. V Laškem je na rojstni hiši bila prvič odkrita spominska plošča Ignaciju Orožnu l. 1953, nato ponovno l. 1987. Po njem in njegovem nečaku Franu Orožnu se imenuje tudi Orožnov trg. Vir: http://www.celjskozasavski.si/osebe/oro%C5%BEen-ignacij/137/ (prispevala Knjižnica Laško)
