Anton Primožič je leta 1936 v Studijsko knjižnico Maribor oddal svojo korespondenco z Josipom Stritarjem. Poleg pisem se je ohranil tudi prepis treh pesmi, ki jih je Stritar vrezal v brezovo lubje. Eno izmed pesmi na lubju (prvo) je nekaj dni pred oddajo gradiva v knjižnico objavil časopis Slovenec. Janko Glaser je leta 1939 vse tri pesmi evidentiral, nobene pa ni objavil. Urednik France Koblar je v drugi knjigi Stritarjevih Zbranih del (1953) objavil zgolj prvo in tretjo, za drugo pa v opombi navedel, da se ni ohranila. V članku stritariani dodajam izpuščeno drugo pesem, se sprašujem, kako in zakaj je do njenega izpusta prišlo, predvsem pa podrobneje analiziram posebnosti obravnave Primožičevega gradiva v Slovencu in jo skušam umestiti v proces (pre)vrednotenja Stritarjeve osebnosti in dela v literarnoobdelovalnem segmentu literarnega sistema.